IUS-INFO - IUS Kolumne - Globoko v gozdovih
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

21.9.2018

dr. Jernej Letnar Černič

Globoko v gozdovih

Polpretekla zgodovina razdvaja vsakokratni narod še desetletja in celo stoletja po koncu tragičnih dogodkov. Zgodovina slovenskega naroda in države, kot bralci dobro vedo, pri tem ni izjema. Zato sta dobrodošli vsaka nova objava in razlaga preteklih dogodkov, saj le te omogočajo odstiranje in razčiščevanje starih ran ter pripomorejo k sobivanju v sedanjosti in prihodnosti.

V svobodni in demokratični družbi lahko k razčiščevanju pripomorejo dnevniki, spomini in razmišljanja različnih pričevalcev. Književnica Alenka Puhar je v svojem življenjskem opusu objavila in znova postavila v ospredje življenjske zgodbe številnih zakritih Slovenk in Slovencev, preko katerih je opisala tudi življenje slovenske družbe v vsakokratnem trenutku. Spomladi letos je Alenka Puhar razkrila oziroma obnovila še eno prikrito zgodbo, in sicer spomine novozelandskega kirurga Lindsayja Rogersa, ki je v zadnjem letu druge svetovne vojne deloval tudi na slovenskem ozemlju.

Mladinska knjiga je pred poletjem objavila njen novi prevod izjemno razmišljujočih spominov novozelandskega kirurga Lindsayja Rogersa. Rogers je v zadnji polovici druge svetovne vojne požrtvovalno opravljal delo kirurga v partizanskih bolnišnicah najprej na Visu, v Liki, Bosni in Hercegovini ter kasneje v Sloveniji (Lindsay Rogers, »Partizanski kirurg«, Cankarjeva založba, 2018; naslov v izvirniku »Guerilla Surgeon«, 1957). Predhodno je že opravljal delo kirurga v bolnišnicah v severni Afriki. V Slovenijo je prišel julija 1944, kjer je vzpostavil in deloval v bolnišnici Ajdovec ter v ostalih skrivnih partizanskih bolnišnicah v Kočevskem rogu,  nekje do februarja 1945. Prevod dopolnjuje in razlaga izvrstna uvodna študija Alenke Puhar, ki Rogersovo delo postavlja v kontekst in ga dopolnjuje z opombami pod črto s podatki o posameznikih, s katerimi se je Rogers pri delu srečeval.

Rogersovi spomini so bili v nekdanji državi že enkrat objavljeni, a v nekako okrnjeni – cenzurirani - verziji, na kar izjemno natančno v uvodni študiji in tekom celotnega besedila s kurzivo opozarja Alenka Puhar. »Partizanski kirurg« je za slovensko polpreteklo zgodovino izjemno dragoceno delo, saj podaja vtise zunanjega opazovalca in istočasno enega izmed akterjev partizanskega gibanja. Rogers seveda ni bil vpleten v ideološke razprtije med osvobodilnim bojem in državljansko vojno. Zato se je ne malokrat čudil postopanju voditeljev partizanskega gibanja in političnih komisarjev, ki so nadzirali vsa dela v bolnišnicah. Istočasno so njegovi zapiski polni izjemnih zapisov o delovanju partizanskih bolnišnic v Kočevskem rogu, o operacijah in herojstvu vseh, ki so tako dolgo, pod pritiskom okupatorjev, uspešno in učinkovito skrivali lokacije bolnišnic.

Njegova opažanja tudi izjemno zanimivo prikazujejo stanje duha v takratnem partizanskem gibanju, ki je bilo že blizu enoumja, ki se uveljavilo kasneje po drugi svetovni vojni. Rogers je po nekem pogovoru z Josipom Vidmarjem tako zapisal: »Jaz pa sem bil vseeno v skrbeh. Ne toliko zaradi tajne policije, ker pač domnevam, da v vojni ne gre brez nje in v miru pravzaprav tudi ne. A tu je šlo za vsesplošen strah in nezaupanje, za prestrašenost, ki je vladala med preprostimi ljudmi, za to, da nismo mogli govoriti tistega, kar smo mislili, in da se nismo mogli javno izraziti – to je bilo tisto, kar se mi je zdelo v popolnem nasprotju z našo predstavo, za kaj se pravzaprav borimo« (»Partizanski kirurg«, str. 240). Rogers se je v zapiskih pogostokrat pritoževal zaradi nehvaležnosti partizanskega vodstva, ker so zmanjševali pomen materialne pomoči ameriške in britanske vojne. Tako je denimo zapisal: »Malo sramotno je bilo za ljudi na oblasti, da so pripisovali vse zasluge Rdeči armadi, hkrati pa so mirno sprejemali tako veliko količino britanske in ameriške pomoči. Vendar je bilo človeku v zadoščenje, ko je ugotovil, da si kmetje in vaščani o takih stvareh sicer ne upajo javno govoriti, da pa jih je na tihem sram zaradi te komunistične propagande o Rusih. Kamorkoli smo šli in kogarkoli smo spoznali in mu zaupali, vsi so povedali isto« (Prav tam, str. 230).

Podobna opažanja so v knjigi številna. Njihova vrednost za razlago preteklih dogodkov je izjemna. Rogersovi spomini z očmi zunanjega opazovalca, ki je sodeloval v osvobodilnem boju, namreč dokazujejo, da obstaja več resnic, če hočete pogledov, na dogodke proti koncu druge svetovne vojne, in ne samo ena, kot so nam jih desetletja prodajala različna ministrstva resnice. Istočasno so takšni spomini izjemnega pomena za sedanje debate v slovenskem javnem prostoru, kjer enoumje še vedno ni izkoreninjeno.

Alenka Puhar je z uvodno študijo in novim prevodom »Partizanskega kirurga« opravila vrhunsko delo, čigar pomen presega samo delo, saj odstira temna poglavja slovenske pretekle zgodovine in podaja številne nasvete za sedanjost in prihodnost slovenske družbe. V slovenskih Oceanijah si še vedno različna državna in nedržavna ministrstva resnice prizadevajo le za eno arbitrarno resnico, ki zanika hudodelstva zoper človečnost in sistematične kršitve človekovih pravic na slovenskem ozemlju v prejšnjem stoletju, in še naprej tepta njihovo dostojanstvo.

Prevod Rogersovega dela skupaj s številnimi spomini in raziskavami, ki so bili objavljene v zadnjem desetletju, dokazujejo, kako so se zadeve odvijale pred toliko desetletji. Od vseh nas in seveda od države pa je odvisno, kako in če se bomo naučili sobivati s tako temnimi poglavji. Od državnih oblasti pa je najmanj pričakovati, da bodo na robu Kongresnega trga z zidu ob sosednji restavraciji odstranili sramotno plastično prevleko in napis v spomin na vse žrtve vklesali na oba osrednja stebra. A za kaj takega se bodo verjetno morali v Slovenijo iz Avstralije, Kanade, Združenih držav in drugod preseliti potomci sto tisočih Slovenk in Slovencev, ki so bili kot begunci po drugi svetovni vojni pregnani iz domovine. Človekovo dostojanstvo v Sloveniji še vedno ostaja sredstvo za dosego zasebnih – ideoloških in finančnih - ciljev, in ne služi kot cilj za zasledovanje skupne dobrobiti.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009