IUS-INFO - IUS Kolumne - To še vedno niso ta kazniva dejanja
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

14.9.2018

dr. Andraž Teršek

To še vedno niso ta kazniva dejanja

Upor zoper nevzdržno oblast je naravnopravna pravica v funkciji svobode in dostojanstva človeka. Je tudi sestavni del materialne teorije legitimnosti in razpravne teorije demokracije. Protest zoper nesprejemljivo delovanje oblasti in slabe politike je ustavna pravica. Pa tudi temeljna človekova pravica. Civilna neposlušnost je moralno utemeljena in pravno (racionalno) pripoznana oblika legitimnega delovanja državljansko aktivne osebe.

A četudi je za civilno neposlušnost bistveno, da akter krši manj pomembne prepovedi, da bi s tem opozoril na večje nepravilnosti in prav zato tudi vnaprej pristaja na sankcije (na kar mnogi civilni akterji in učitelji prepogosto pozabljajo), civilnih neposlušnežev ne gre kaznovalno preganjati kot »običajne kriminalce.« Odnos javne oblasti do ljudi, ki se odločijo za tako obliko političnega protesta, vselej odraža obseg in stopnjo demokratičnosti in legitimnosti oblasti, predvsem pa njeno voljo in zmožnost razumeti »vladavino prava.« Tudi pri nas je državna oblast v tem oziru marsikdaj ravnala napačno – izrazito represivno.

Seveda v socialno-demokratičnih in socio-liberalnih ustavnih demokracijah še zdaleč ni VSE dovoljeno. In prav je, da je MARSIKAJ tudi prepovedano. Predvsem uporaba nasilja. Tudi »pozivanje« ali »ščuvanje« k nasilju. To nista le besedi. In vse, kar zadeva, omenja ali prikimava nasilju kot obliki vedenja še ne pomeni pozivanja in ščuvanja v pravnem smislu, v smislu kaznivega dejanja. Enako velja za prepovedano rušenje ustavnega reda in institucij javne oblasti. Vsako izrazito nasprotovanje obema tudi še ne pomeni njunega »rušenja« v pravnem pomenu kaznivega dejanja.

Prepovedan je tudi sovražni govor, pa napadalni govor in žaljenje. Prav je, da so ta početja opredeljena kot kaznivo dejanje. S ustavnopravni kriteriji za presojo, ali je bilo storjeno eno izmed teh kaznivih dejanj, so strogi. Prav je tako. Morajo biti strogi. Zato sovražno nastrojena drža še ni sovražni govor kot kaznivo dejanje, sugestija nasilja še ni napadalni govor kot kaznivo dejanje in čustvena prizadetost naslovnika še ne ustvarja kaznivega dejanja izjavitelja. Tudi nezadovoljstvo tistih, ki niso neposredni naslovniki-objekti ravnanj izjavitelja, še ne zadošča za ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Pravna literatura o tem je obsežna.

A prav tu še vedno in vse bolj tiči največji problem: napačni odnos do teh pravnih konceptov in njihovih vsebinskih pravnih opredelitev (definicij) je večji problem za svobodno družbo, večja ovira za razvoj demokracije in večja težava za vladavino prava, s tem pa VEČJA SPLOŠNA NEVARNOST ZA DRUŽBO IN ZA VSAKOGAR, kot pa posamezne pojavne oblike takšnih ravnanj »kot pravnih konceptov.« Žal kvalificirana večina ljudi, novinarjev, pravnikov, politikov in zaposlenih oseb v pravosodju tega enostavno ni pripravljena sprejeti. Ali zmožna razumeti.

Tudi zato so inteligenčni testi, testi moralnega razvoja in sprejemni (vpisni) testi, kot je npr. tisti za vpis na študij na Harvardu in še marsikje drugje, primerna ovira, da se s pravom ne bi odločevalsko ukvarjal prav vsakdo - že samo zato, ker si to želi ali se je pač tako odločil. Škoda je, ker sprejemni izpiti (naša generacija jih je leta 1994 opravljala) niso več pogoj za vpis na študij prava. To očitno povzroča vse večje probleme sodobne družbe, tudi slovenske, ko gre za svobodo, demokracijo in vladavino prava.

Pojmi, kot so »pozivanje«, »ščuvanje«, »napadanje«, »rušenje«, »sovražnost«, »nasilje« ipd., so torej tudi pravni pojmi. Zato so posebnega pomena. Njihovo razumevanja in razlaganje je bistveno za razumevanje in razlaganje kaznivih dejanj, ki vsebujejo te pojme v svojih opisih in opredelitvah. Predvsem glede sovražnega in napadalnega govora (velika večina ljudi, ki javno izrekajo te besede, se razlike med obema konceptoma očitno ne zaveda). Utrujajoče in iritirajoče je dnevno spremljati in ugotavljati, kako na eni strani skoraj nepreštevno število ljudi neprestano in vse pogosteje uporablja, izreka in zapisuje te besede (od pravnikov in pravnic, do novinarjev in novinark, politikov in političark, pa drugih ljudi, ki javno komunicirajo), na drugi strani pa je med njimi vse manjši delež tistih, ki izražajo vedenje in razumevanje, kako uporabljati, razumeti in razlagati te besede kot pravne pojme in koncepte, bistvene za pravno opredelitev kaznivih dejanj, določenih s temi besedami.

Javni rabi besed »sovražni govor« so bila izmaknjena tla pod nogami. Zazevala je prazna odprtina. Globoka. Brez točke svetlobe pri koncu. Samo tema.  Deluje brezkončno. Dogajanje ne daje več niti vtisa o poučenosti, znanju, razumevanju in mišljenju kot takemu pri uporabi teh besed v javnosti. Domala vse, kar se nekomu in komurkoli zdi žaljivo ali obrekljivo, ali po videzu res sovražno nastrojeno (ta videz je še zelo daleč od ugotavljanja dejanskega sovraštva – kar odlično pojasni tudi prof. dr. Renata Salecl v poglavju knjige Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi), ali pa zelo nespodobno, deplasirano, morda surovo ali pritlehno, nizkotno ali nadvse neomikano ipd., se javno označuje kot sovražni govor. V hudi in resni zmoti je že nastal mit.

Zadnji primer brezmejne banalizacije in nesprejemljivega popačenja pri javni rabi izraza »sovražni govor« je bila televizijska opredelitev kritičnega govorjenja o slovenskih podjetnikih kot »sovražnega govora proti podjetnikom.« Dogajanje je postalo prezasičeno s pravno ignoranco. Javnosti sporoča, da je lahko VSAKDO KADARKOLI IN KAKORKOLI ŽRTEV sovražnega govora! Seveda tudi to ni sovražni govor in podjetniki kot podjetniki ne morejo biti žrtve sovražnega govora. Tako kot ne more biti dramska umetnica, ki premišljeno in hote vznemiri in razburi del javnosti s prikazom dojenja psa na dramskem odru, kar povzroči val žaljivk, zgražanj in ostrih, tudi surovih kritik. V tej svoji vlogi seveda ne more biti žrtev sovražnega govora! Gre za totalno nerazumevanje tega koncepta in hudo manipulacijo z javnostjo, vzniklo predvsem iz neznanja in nerazumevanja, kaj je in kaj ni sovražni govor, kako je nastal, kje in zakaj je nastal, kaj obsega, kaj so merila in kriteriji zanj, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za kaznivo dejanje sovražnega govora, kako se razlikuje od »napadalnega govora«, kaj slednji sploh je itd.

Kot da se nikomur ne zdi najmanj nespodobno, če ustavnopravni koncept, ki je nastal kot posledica zgodovinskega antagonizma med belimi in temnopoltimi prebivalci ZDA, iz njega pa so izšla grozovita ravnanja belcev do temnopoltih, aplicira na kratke stike med ljudmi iste rase, od katerih nihče kot posameznik ali kot del skupine ne predstavlja zgodovinsko ogroženih in socialno-sistemsko podrejenih ljudi zaradi njihovih osebnih in prirojenih lastnosti. Kot bi šlo za odmevanje kričave zahteve v smislu »izsilili bomo pravico, da imamo tudi mi svoj sovražni govor, pa če si moramo na novo izmisliti njegovo mehkejšo, ohlapnejšo in pomensko odprto definicijo.« Ne samo glede sovražnega govora – tudi glede pozitivne diskriminacije, ali politike »affirmative action«. Steber, na katerega se to antipolitično, ali politično neetično početje pripenja, pa je konstrukt »politične korektnosti«, ki vkaluplja, paralizira, oži in ideološko indoktrinira človekov um in mišljenje.

Odločen sem se temu upirati. 

In potem se - kot nekakšno uresničenje tihih želja po novih razlogih za medijski spektakel povečevanja mušic v sršene, za najdenje novih bližnjic pri namenjanju medijske in javne pozornosti tistim ljudem ali početjem, ki si ne zaslužijo TOLIKŠNE javne pozornosti, za preusmerjanje pozornosti od skrbi za verodostojne, resne in pomembne javne agende na medijsko spektakularizacijo posebnih oblik zabavljaštva, za dopuščanje televizijskega zvezdništva tistim, ki dejansko le iščejo veliko pozornosti, v ta namen pa premočrtno in brez večjega napora provocirajo, vselej znova … Mediji ustvarjajo nove plebejske junake in spreminjajo … ja, v marsikaterem pogledu 'klovne' v 'malike'. Temam, nevrednim tolikšne naše pozornosti in temam, ki vznemirijo celotno slovensko javnost, namenijo popolno in enormno pozornost. In DOVOLIJO, da se zgodi vznemirjenost. Kot bi to počeli, ker si to res močno želijo. Kot bi hlastali po razlogih, da brez posebnih poklicnih znanj, veščin in napora ves čas pišejo in snemajo – o enem človeku, o eni skupini, o enem dogodku, o enem stanju duha, o eni miselni kapaciteti, o enem vzorcu vedenjske nujnosti, o eni metodi iskanja poti do prepoznavnosti… Pojavi se novi primer: »Šiško«.

Ne slučajno. Zelo pričakovano. Zlahka razumljivo prav sedaj. In prav v tej obliki. Vse se zgodi ponovno, vse se zavrti še enkrat, medijski spektakel za abonente nemislečega kratkočasja. Kar je, pa ne bi smelo biti, se pred našimi očmi spet okrepi in tisto, česar ni, teoretično pa bi lahko bilo, se ponovljeno oprime slavoloka informiranja, kot da še kako je: rušenje-udar-nasilništvo-sovražni govor-grožnja-nevarnost-nered in nemir. Spet se slišijo politično korektne parole, kvalifikacije pred diskvalifikacijo, obsodbe pred obtožbo, javno fotogenično izrazoslovje pred razumnostjo, junaštva pred garaštvom, majhnost pred globalnostjo, zafrkljivo zabavljaštvo pred resno odgovornostjo, pretvarjanje glede grozeče nevarnosti pred sproščenim priznanjem, da gre le za klovnjaštvo … V to, da bi šlo RES za grozeči državni udar, za dejansko ščuvanje k nasilju ali vojni, da RES grozi oboroževanje uporniških skrajnežev, da RES preti nasilno rušenje države, da se je RES pojavila oborožena grožnja ustavnemu redu … Verjamem, da v to prav zares nihče ne verjame. A kot sodobna politična oblast potrebuje fetišistično utajitev, jo očitno potrebuje tudi ljudstvo, predvsem pa mediji IN PRAVOSODJE: pretvarjajmo se, da gre za tisto, za kar vemo, da ne gre, ker je tako lažje, udobnejše, hitreje, enostavnejše … Ali, da tako pač bo, ker bo potem za stanje kulture, etike in duha lažje, če bo mogoče reči, da tako pač je.

Temu ne želim podleči.

Dobro bi se bilo ustaviti in zajeti sapo. Se cinično nasmehniti sebi in s pomežikom priznati, da ga res pošteno lomimo. Vsekakor je treba dogajanja glede morebitnih ali dejanskih paravojaških skupin in njihovih aktivnosti jemati resno. Sploh, če ne zadevajo samo kritiko javne oblasti in dnevne politike, ampak tudi nezadovoljstvo s prihajanjem tujcev v državo, izrazito nenaklonjenost tujcem, ali celo sovražno nastrojenost do njih (kar še ni ne sovražni govor, ne napadalni govor, ne pozivanje ali ščuvanje k nasilju, ne razpihovanje sovraštva – kot kazniva dejanja) in žaljivo govorjenje o njih. A tudi ti dogodki in te teme terjajo resni premislek, odgovorno in objektivno držo, končno pa ustavno pravilno in zakonito ravnanje organov in institucij države. Država se lahko odzove in se mora odzvati, če je prepričana, da se mora. A njen odziv mora biti vselej previden, obvladan, preudaren, pravno prepričljiv in zavezan aksiomu uporabe fizične prisile in kaznovanja kot poslednjima sredstvoma, ki ju odlično ugotovljene dejanske okoliščine in pravno kristalno prepričljivo utemeljene pravne ocene legitimirajo kot prisiljujoče nujne. Predvsem pa brez ustvarjanja medijskega spektakla.

Skupinsko druženje, združevanje in organiziranje ljudi, dolgoročno ali priložnostno, je del demokratične svobode ravnanja. Tudi, če je za javnost in državo zelo provokativno. Tudi, če je predstavljeno javnosti s stavki, ki vsebujejo besede »orožje, nasilje, udar, zrušitev.« Tudi, če je na robu nečesa orožarskega, a ga očitno ne prestopi. Vse to je del ustavne pravice do svobodnega združevanja in javnega delovanja v vlogi državljana. Torej tudi aktivnega političnega delovanja. Predvsem pa je vse to del strategij javnega provociranja in taktike pritegovanja pozornosti.

Zavzemanje za spremembo sistema, za padec vlade, za spremembo ustave, za nov volilni sistem, za oblast ljudstva, za protest in upor ljudstva, za kaznovanje politikov, za predčasne volitve itd., vse to in še več od tega je del svobodnega političnega delovanja, izražanja in združevanja. Če se pri tem omenja abstraktna ideja nasilja, četudi glasno in žugajoče, je to še vedno del te pravice in dovoljena svoboda. Ni niti sovražni govor, niti pozivanje k nasilju, niti ščuvanje k zrušitvi ustavnega reda, niti razširjanje nestrpnosti in sovraštva, niti povzročanje splošne nevarnosti, niti grožnja redu in miru. Nič kaznivega ni.

Seveda pa obstajajo pravne meje. Če se utemeljeno in skrbno presodi, da pri paravojaških poigravanjih v gozdičku in retoričnih grožnjah z nasilnim udarom ali prevratom ne gre samo za to, da torej ne gre samo za zagovarjanje abstraktne ideje nasilja, glasno govorjenje o spremembi državne ureditve kot teoretične možnosti, za golo, glasno in drzno nasprotovanje oblastnim institucijam, AMPAK ZA NEKAJ, KAR JE VELIKO VEČ OD TEGA, država lahko ukrepa in mora ukrepati. MORA PA OČITNO ITI ZA VELIKO VEČ OD TEGA. Resno, objektivno in zelo prepričljivo je treba ugotoviti, da pri akterjih in njihovem domnevnem vodji RES NE GRE samo za izraz vedenjske nujnosti in vedenjske potrebe po vznemirjanju javnost in pritegovanju pozornost, ampak dejansko obstajajo stvarni in prepričljivi razlogi za utemeljeni sklep, da obstaja resna in realna, objektivna nevarnost za nastanek tu in zdaj grozeče protipravnosti, ali celo nasilja; oboroževanje večjega števila ljudi brez dovoljenj za orožje, rušenja ustavnega reda, rušenja institucij oblasti, nasilniškega ravnanja itd. Takrat se državni aparat mora odzvati - saj ima monopol nad fizičnim nasiljem in dolžnost zaščite ustavnega reda, javnega reda in miru.

Če se zagovarjanje splošne ideje nasilja celo sprevrže v dejansko in resno pozivanje k oboroženemu nasilju, naslovljeno na konkretno javnost in storjeno tako, da nasilje, udar, rušenje ali prevrat postanejo resna in dejanska, ne le teoretična in retorična grožnja ustavnemu redu, javnemu miru ali institucijam oblasti, pa je treba presoditi (še enkrat oceniti in presoditi), če je to pozivanje resno mišljeno, če je dano v kontekstu, ki ga naslovniki sprejemajo kot resnega in če je resnično nevarno (ne samo teoretično možno!), da privabi še druge ljudi – k tu in zdaj grozečemu nasilju. V tem primeru naj sledi odziv državne represije in naj se vložijo kazenske ovadbe.

V omenjenem in zadevnem primeru ne gre za nobeno od zgoraj naštetih resnih in objektivnih nevarnosti. In za nobeno od omenjenih kaznivih dejanj.

Omenjanje nasilja še ne pomeni nasilništva. Omenjanje nasilja kot možnosti ravnanja še ne pomeni pozivanja k nasilju. Retorično pritrjevanje nasilju kot vedenjski možnosti še ne pomeni ščuvanja k nasilju. Tudi neposredno zavzemanje za uporabo nasilja še ne pomeni kaznivega dejanja, če niso izpolnjeni še drugi, zgoraj že omenjeni pogoji. Ti so in morajo biti strogi in treba jih je presojati STROGO. Enako velja za udar, prevrat, sovražnost, rušenje ipd. Gola raba besed ni kaznivo dejanje. Resna in premišljena raba teh besed tudi ni kaznivo dejanje. Dejansko osebno zavzemanje za nasilje, udar, prevrat ali rušenje tudi še ni kaznivo dejanje. Če vsa dejstva in okoliščine niso takšne, da utemeljujejo sklep o resni, objektivni ter grozeči nevarnosti in škodi, potem ni kaznivega dejanja. Kakršnokoli pretvarjanje, da se tisto, kar se prav zares ne jemlje resno, jemlje resno, pomeni samoponiževanje in roganje ustavni demokratični družbi.

Po prvih medijskih poročanjih in prvemu stiku glavnega akterja s policijo in sodiščem je sledilo še slabše in zaskrbljujoče nadaljevanje. V medijih se je kategorično govorilo in pisalo o kaznivem dejanju pozivanja in ščuvanja k nasilju in rušenju ustavnega reda in države: kot da je bilo dejanje že storjeno in kot da je jasno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožilstvo je brez nelagodja in z videzom prepričanosti nagovorilo javnost glede domnevne izpolnjenosti elementov takega (tega?) kaznivega dejanja. In potem streznitev glede slovenske pravne kulture, strokovnosti pravosodja in kakovosti dela kazenskih sodišč: izvenobravnavni senat je pritrdil tožilstvu in gospoda so, seveda tudi tokrat pred TV kamerami, ponovno odpeljali v pripor. Seveda je tokrat poskrbel za »izjavo za medije«.

Ne občutimo nelagodja. Gospod se verjetno odlično zabava in upravičeno hihita, ko naši pravni identiteti in mentaliteti, medijskim praksam in zvedavosti popreproščeno animiranega televizijskega občinstva nastavlja očiščeno ogledalo.

Novinarka je izjavila, da gre v zadevi za »sivo polje.« Nikakršnega sivega polja ni. Tudi, da bi bilo treba tudi glede tega vprašanja, enako kot pri sovražnem govoru, razmisliti o popravkih zakonodaje. Kar dejansko pomeni o zaostritvi kaznivih dejanj in zapisu ohlapnejših definicij. Takšne objektivne potrebe ni.

Medijsko poročanje je šlo v običajni smeri: treba bo DOKAZATI kaznivo dejanje in problem ga bo dokazati. Tudi v tem oziru ni nobenega problema z dokazovanjem – ČE KAZNIVEGA DEJANJA NI.

Novinarka je dejala, da so nekateri učitelji kazenskega prava v pogovoru z njo izrazili zaskrbljenost, da se kaznivega dejanja ne bo dalo dokazati in omenili možnost, da se ga prekvalificira. Tu pa tiči velika težava za pravoslovje in splošno pravno kulturo: če se poskuša dokazati kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno, se to ne prepozna kot problem. Problem naj bi bil v tem, da se kaznivega dejanja, ki in ker ni bilo storjeno, ne bo dalo dokazati, to pa pomeni še večji problem, ker se tiste, ki naj bi storili kaznivo dejanje, pa ga niso, ne bo dalo kaznovati. Kot, da bi bilo bistveno to, da se posameznika kaznuje. Kot da bi šlo za željo po kaznovanju. Kot bi bilo od tega odvisno naše samospoštovanje.

Tako razumemo pravo? V tem vidimo funkcijo sodišč? Zdi se tako. Ne prvič. Če se kaznivih dejanj ne da dokazati, ali to res pomeni, da jih je treba prekvalificirati v manj huda kazniva dejanja, da bi se jih lahko dokazalo in akterje – nastopajoče v spektaklu – kaznovalo? Torej bi bilo treba KAZNIVO DEJANJE USTVARITI, POSAMEZNIKA ZANJ OBSODITI IN GA KAZNOVATI, KER TO POMENI, DA PRAVO DELUJE IN DA SODIŠČA DELAJO DOBRO, LJUDJE PA SMO VARNI?

In potem je bila na sporedu oddaja Tarča.

Vsemu temu se upiram.

...

Kritični pomislek, izražen v članku, ne zadeva novinarke, ki jo o zadevi in dogajanju poročala za RTV Slovenija. Zadeva tiste predstavnike pravne stroke in pravniških poklicev, ki o dogodku in zadevnih vprašanjih razmišljajo tako, kot se je dalo razumeti, da razmišljajo in kot sem razumel, da razmišljajo - seveda, če tako razmišljajo, kot sem razumel, da razmišljajo.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013