IUS-INFO - IUS Kolumne - Zgodovina(r) na kvadrat
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

10.9.2018

prof. dr. Marko Pavliha

Zgodovina(r) na kvadrat

James Joyce se je bojda bal zgodovine kot nočne môre, iz katere se je zaman poskušal prebuditi. Mene takšen nihilizem iz zblojenega Uliksesa odbija, ker raje sanjarim o jezerskih globočinah dobrih in slabih izkušenj ter lepih in grdih spominov, s katerimi napajam svoj današnji vrt, da bo za vse čim bolj rodoviten, tudi zame.

Po izročilu planetarnega etosa obsojam kakršnokoli nasilje, skrunjenje svetosti življenja in maličenje človekovega dostojanstva, ne glede na politično barvo ali uniformo hudodelcev. Zgodovina ni le svet fenomenov, marveč se spogleduje s sublimnim, s kozmično zavestjo in dušami opazovalcev. Če so slednji brezdušni, ljudi popade malodušje, kar družbo duši in pogublja.

Ampak “tko sam ja, tko sam ja da ti sudim,” še vedno otožno prepeva nesmrtni Oliver ...

“Skrite sile združujejo tiste, ki sodijo skupaj,” se glasi ena od večnih modrosti kitajskega starodavnega prerokovalnega besedila I čing (Yi jing), ki ga prav tako poznamo kot Knjigo premen. Zato nam ni treba skrbeti, ali bomo našli prave ljudi, le srce moramo na stežaj odpreti in mu dopustiti, da opravi tisto, kar hoče, četudi um ne zmore ali noče. V rokah velikega mojstra je vsak material rodoviten in če naj bo moč resnično veličastna, mora biti notranje povezana s temeljnimi načeli pravilnega in pravičnega.

Kot pravi Chris Prentiss s psevdonimom Wu Wei, nas nekateri ljudje dvigujejo in krepijo, drugi nas vlečejo navzdol in nam po vampirsko sesajo energijo. Zato pazljivo zbirajmo, toda ne zgolj racionalno, ker so iskreni prijatelji tako kot dobrohotni sosedje “neskončna prednost.” Zgovoren je zulujski pregovor umuntu ngumuntu ngabantu, ki ga po naše prevajamo kot “nekdo je oseba zaradi drugih ljudi,” ničesar ne počnemo popolnoma sami, vsi (sic!) smo medsebojno povezani v bratstvu (ubuntu).

Pravniki se zaradi naše branže in nemara tudi večvrednostnega kompleksa še posebej radi zapiramo v svoj domnevno privilegiran ceh, znotraj katerega se poslovno in zasebno družimo, sklepamo zakonske zveze in se pajdašimo na mnogotere načine, kar pa ne pomeni, da nas (vsaj nekatere) ne privlači drugačnost oziroma interdisciplinarnost. Nimam veliko pristnih prijateljev, ki bi bili pripravljeni opravljati prijateljsko poslanstvo tudi v kriznih obdobjih, ko je človek potolčen, razočaran in depresiven, čeravno mi navidezno ne primanjkuje znancev in kolegov. Za moj vzajemno odbrani cvetober pa je značilno, da dehti onkraj umetno odišavljene paragrafske ikebane, bržkone po podzavestni in vse bolj ozaveščeni želji po iskanju celote in povezavi njenih žlahtnih naravoslovnih, družboslovnih in še posebej humanističnih vsebin, začenši z njihovimi glasniki.

Eden od te peščice je dr. Andrej Rahten, univerzitetni profesor, zgodovinar, diplomat in politik, ki sem ga spoznal pred približno poldrugim desetletjem med pripravami na ustanovitev Evro-sredozemske univerze. Četudi naj bi “uradno” tičala vsak na svojem političnem bregu, naju to ni oviralo pri spletanju profesionalne brvi, iz katere je nastal prijateljski most, po katerem se sicer preredko sprehodiva, nemara nekajkrat na leto, a je takrat vselej prijetno. Še naprej namreč naivno verjamem in bržkone tudi Andrej, da je narod, država, regijska ali mednarodna skupnost in celotna Zemlja silno podobna človeku, ki za svoje normalno delovanje potrebuje desne in leve okončine (dasiravno so nekateri desničarji in drugi levičarji), močno in plemenito srce, bistre možgane, vse preostale organe (hm …) in brezmejno dušo. Mnogo bolj kot vsakokratna oblast s svojim “kadrovskim razrezom” je relevantna človekova zavest in njena vpetost v enotni, univerzalni um, ki lahko pretvori napetost med dvema poloma v občo blaginjo kot najvišji zakon: salus publica suprema lex.

Prof. dr. Andrej Rahten se je rodil leta 1973 v Celju. Po končani I. gimnaziji v Celju se je vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst je študiral na Univerzi v Celovcu,  leta 2000 pa je na filozofski fakulteti obranil doktorsko disertacijo o odvetniku in politiku dr. Janku Brejcu. Zanjo je bil nagrajen z Zlatim znakom Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer je leta 1999 tudi začel poklicno pot. Leta 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil imenovan v Kabinet ministra, od leta 2003 pa je vodil Center za raziskave. V letih 2004–2008 je bil svetovalec za zunanjo politiko v Kabinetu predsednika vlade, nato pa je poleg predavanj na Univerzi v Mariboru kot raziskovalec deloval zlasti na ZRC SAZU in znanstveno-raziskovalnem središču Koper (ZRS). V obdobju 2013–2017 je bil slovenski veleposlanik na Dunaju (je tudi prejemnik Zlatega častnega znaka Republike Avstrije), sedaj pa je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, redni profesor za sodobno zgodovino na Univerzi v Mariboru in znanstveni svetnik na ZRS v Kopru. Andrej je srečno poročen z gospo Polono, s katero imata prekrasno hčerko Valerijo.

Dr. Rahten je odgovorni urednik ugledne zbirke Studia diplomatica Slovenica in avtor številnih znanstvenih razprav ter monografij, na primer Pozabljeni slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca 1869-1934, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini: jugoslovanski klub v parlamentarnem življenju Kraljevine SHS 1919-1929, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu: slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914, Od Habsburške monarhije do panevropske unije: razprave, predavanja in članki 2000-2009, Od Svete alianse do Združenih narodov: svet in politika velesil 1815-1945, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije: slovenska politika v času zadnjega habsburškega vladarja Karla, Prestolonaslednikova smrt: po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata idr.

Posebej bi želel izpostaviti tri knjige.

Prva je Jugoslovanska velika noč: slovenski pogledi na balkanski vojni (1912-1913) in jugoslovansko vprašanje, ki je leta 2012 izšla pri GV Založbi. Širšemu občestvu sva jo predstavila prof. dr. Janez Kranjc v Pravni praksi (PP, št. 46/2012) in jaz v Književnih listih Dela. Povprečen človek na žalost bore malo ve o dveh balkanskih vojnah, ki sta pred več kot stotimi leti do konca razkrojili Evropo, poleg tega pa je še vedno premalo politikov, pisateljev, poetov in drugih umetnikov in nasploh ljudi, ki bi razumeli Borisa Pahorja in naše kulturne prednike z Ivanom Cankarjem na čelu, da patriotizma in narodne samobitnosti ne smemo enačiti z nacionalizmom, temveč ga moramo razumeti kot etični temelj za naše preživetje. Zgodovina bi nam morala biti vsem v poduk, učiteljica življenja ali  historia est magistra vitae po Marku Tuliju Ciceronu, zato smo jo zlasti izobraženci dolžni študirati, premišljati in upoštevati pri svojem ravnanju.

Druga knjiga Tvorci slovenske pomorske identitete (ZRC SAZU, 2010) ima v mojem osebnem bibliotekarskem pristanu poseben privez, kajti tudi sam sem jo pomagal splaviti kot eden od soavtorjev pod okriljem uredniškega odbora v sestavi glavnega in odgovornega urednika Andreja Rahtena, tehnične urednice Mateje Matjašič Friš in kustosinje za novejšo pomorsko zgodovino in muzejske svetnice Nadje Terčon. Preučili in popisali  smo življenja, z morjem in ladjami povezane usode in kreativne teoretične in praktične opuse imenitnih rojakov kot so denimo Aleksander Dmitrijevič Bubnov, Stojan Cigoj, Rudi Dujc, Josip Gorjup, Sergej Mašera, Miroslav Pahor, Wilhelm von Tegetthof in drugi. Trdno zasidrana je Rahtenova ugotovitev iz predgovora, da praktično ni področja slovenske ustvarjalnosti, kjer ne bi bilo mogoče najti kakega izmed tvorcev slovenske pomorske identitete, in obratno, “zavest o pomorski usmeritvi naroda ni samo posledica zmag ali porazov v vojaških in diplomatskih bitkah,” marveč je “predvsem in v prvi vrsti rezultat duhovne moči in poslovne iznajdljivosti, ki sta prav v Slovenskem prostoru doslej vedno presegala njegove demografske in geografske omejitve.”

Tretja monografija še sveže diši po tiskarni in nas vabi z nenavadnim naslovom Med Kakanijo in Wilsonio: poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla, izšla pa je letos pri Mohorjevi založbi v Celovcu, Ljubljani in na Dunaju. Avtor jo je pred nekaj dnevi javno predstavil na Gradu Jable v izbrani družbi prof. dr. Ota Lutharja, prof. dr. Petra Vodopivca, izr. prof. dr. Aleša Gabriča in izr. prof. dr. Petre Svoljšak, ki je tudi poživljajoče vodila pogovor. Če bi smel zgolj v enem stavku vdahniti zgodovinopisno ozračje, s katerim je bila prepojena grajska dvorana,  bi potem izdahnil, da je prihodnost Evrope in celotnega planeta odvisna od nepolitičnega in nepristranskega tolmačenja zgodovine. Neumorno ustvarjalni dr. Rahten to obvlada, pri čemer svoje obširno teoretično znanje preverja in nadgrajuje z lastno prakso.

Izraz Kakanija je ironično skoval avstrijski pisatelj in gledališki kritik Robert Musil (1880-1942) v slavnem romanu o možu brez posebnosti, ki se dogaja v državi s tem zasmehljivim imenom. Deljena so mnenja, ali  je imel v mislih celotno habsburško monarhijo Avstro-Ogrsko, katere dualistično državno ureditev je pogosto ponazarjala kratica K. u. K. (Kaiserlich und Königlich - avstrijski cesar je bil hkrati ogrski kralj) ali Cislitvanijo, torej dežele, ki niso pripadale ogrskemu kraljestvu, za njih pa se je uporabljala podobna kratica k.k.

Wilsonia je izvorno gorska vas v ameriški zvezni državi Kaliforniji in je dobila ime po demokratskem ameriškem predsedniku Thomasu Woodrowu Wilsonu (1856-1924) v  spomin na novembrske volitve leta 1916, ko je bil drugič izvoljen s tesnim izidom, pri čemer so menda pretehtali glasovi volivcev iz te vasice.  Nekaj let kasneje je nekdanji avstro-ogrski konzul dr. Ivan Švegel zaprosil takratno Deželno vlado za Slovenijo za dovoljenje o preimenovanju posesti Grimšče (Grimschitzhof) v Rečici pri Bledu v Wilsonio. Graščino je prejel v dar od svojega znamenitega strica, “gorjanske ekselence” Josefa barona Schwegla, ki je napravil bleščečo kariero v avstro-ogrski diplomaciji, med drugim tudi kot tesen sodelavec zunanjega ministra Gyule grofa Andrássyja na berlinskem kongresu leta 1987.  Baronov nečak se je želel tako simbolično zahvaliti predsedniku ZDA za podporo na pariški mirovni konferenci v letih 1919/1920, četudi glede jadranskega vprašanja oziroma Primorske ni zalegla in jo je Slovenije zaradi Italije izgubila. Ljubljanska vlada je njegovi prošnji ugodila, graščina pa je v naslednjem stoletju to ime zopet izgubila in zamenjala nekaj lastnikov, od tovarne Almira do kontroverznega podjetnika Nicholasa Omana (kar naju z Ester ni motilo, da sva se pred tridesetimi leti prav tam uradno vzela …).

Dr. Rahten nam tokrat pripoveduje zanimivo zgodbo o še enem izjemnem slovenskem diplomatu, politiku in nenazadnje pravniku, ki si je prizadeval za gospodarske in trgovinske stike prve in druge domovine ter o tej problematiki tudi strokovno objavljal. Kot je slikovito zapisal profesor Vodopivec, je Ivan Švegel (1875-1962) vsestransko zanimiva osebnost, saj je bil na eni strani “očitno zanesljiv in vesten diplomat z značilnimi potezami natančnega in lojalnega avstrijskega uradnika, ki mu je bil ugledni stric nedosegljiv vzornik, na drugi pa vzkipljiv, zahteven in samosvoj diplomatski uslužbenec, ki je vedno znova prihajal v spore s podrejenimi sodelavci, pa tudi z nadrejenimi na avstrijskih diplomatskih poslaništvih in na zunanjem ministrstvu na Dunaju.”

Švegel je večino šolanja opravil na Dunaju. Obiskoval je prestižno terezijansko gimnazijo (Terzijanišče), na kateri je bil vsebinsko poudarek na pravnih predmetih in tujih jezikih, poem pa je študij nadaljeval na Orientalski (konzularni) akademiji. Med vpisnimi pogoji so bili odlično znanje nemščine in francoščine ter osnovno znanje vsaj enega od deželnih jezikov habsburške monarhije. Navkljub nepotizmu in klientelizmu, s katerima si oblast tedaj ni belila glave,  pravzaprav sploh še nista obstajala, je bila povsem običajna in celo nujna znamenita “dunajska protekcija,” nekakšno priporočilo, izjava ali pojasnilo (Erklärung), ki ga je lahko napisal tudi sorodnik, v Ivanovem primeru njegov slavni stric iz ospredja. Učinek intervencije je bil odvisen od ugleda zaščitnika, zato je bil Švegel gladko sprejet na imenitno ustanovo.

Današnji ambiciozni mednarodni pravniki in diplomati bi se morali resno zamisliti nad Šveglovim natrpanim petletnim urnikom, v katerem so  prevladovali filološki in pravni predmeti. Učil se je francoščine, italijanščine, turščine, arabščine, perzijščine, madžarščine, angleščine, novogrščine, srbščine ali kot alternative slednji ruščine, poleg jezikov pa še prava, “od civilnega do kazenskega (tako avstrijskega kot ogrskega), od mednarodnega do upravnega.” Poseben predmet je predstavljalo konzularno področje, v programu pa so bili tudi turška zgodovina in uprava, dva vojaška predmeta, mednarodni gospodarski odnosi, jahanje, telovadba, borilne veščine in plavanje. Švegel se je v svoji zagnanosti, ne glede na siceršnjo pravno obarvanost študija na Orientalski akademiji, lotil tudi prava in po opravljenih državnih izpitih leta 1897 promoviral na innsbruški univerzi.

Dr. Ivan Švegel je večino svoje konzularne kariere preživel v Združenih državah Amerike, izkušnje pa si je nabiral tudi drugod po svetu. Služboval je v Chicagu, Pittsburghu, Zürichu, Capetownu, Solunu, New Yorku, Montrealu, Winnipegu, Denverju in St. Louisu, boril se je v prvi svetovni vojni in bil večkrat odlikovan, kot izvedenec je sodeloval na pariški mirovni konferenci in bil deležen dveh avdienc pri samem predsedniku Wilsonu, bil je kratkotrajni parlamentarni zastopnik v Začasnem narodnem predstavništvu, bančni predstavnik v ZDA, poslanec Hrvaške kmečke stranke v beograjski skupščini, izvoljen v elitnem hrvaškem volilnem okraju (zanimivo bi bilo preveriti, zakaj ni kandidiral "doma"  in ali je denimo vedel, da se v Gorskem Kotorju govori narečje, ki je izvorno dolenjsko, torej slovensko), kraljevi minister in pred upokojitvijo poslanik v Buenos Airesu.

Rahtenova knjiga ni le Šveglova biografija, marveč tudi dragocena osvetlitev – tako Vodopivec – “političnih razmer, v katerih so doma in v tujini v zadnjih desetletjih 19. in v 20. stoletju delovali redki diplomati slovenskega porekla.” Rahtenovo pisanje je precizno in napeto berljivo z občasnimi duhovitimi in bistroumno začinjenimi pripombami. Tako recimo izvemo, da je dokaj razdvojeni in kolerični Ivan v otroštvu nekoč pred spovedjo sestavil dolg seznam domnevnih grehov, iz katerega mu je kuharica učitelja verouka avtoritativno črtala  “dejanje, ki ga takrat seveda še ni mogel zagrešiti: prešuštvo.” Ko se je ob priliki želel usesti nazaj v klop, “mu je zlobni sošolec pod zadnjico podstavil svinčnik, nakar se je moral vrniti domov.” V Chicagu je sprva po vzoru visoke šole evropske diplomacije s tradicijo še nosil monokel, dokler ga ni pobaral njemu sicer naklonjeni Američan, če ga morda ne nosi tudi na nekem drugem mestu, “ki se ga po navadi omenja v bolj vulgarnem kontekstu.”

Kot nekateri naši sodobni diplomati se je tudi Švegel vseskozi pridušal glede prenizke plače in preskromnih financ za kritje stroškov predstavništev, ni pa razsipaval denarja za kladiva, žage, svedre, izvijače in slično orodje (moja opazka). V argentinskem jugoslovanskem poslaništvu je “našel največji nered in se takoj lotil dela, da štalo izkidam,” njegovo intimno življenje pa je razen “gospodične Sancin” bolj ali manj neznanka. Kot piše Rahten, bi bilo morda ključ za takšen “avtobiografski molk o ženskah” mogoče najti v njegovem prepričanju, “da jih večina moževo delo bolj ovira kot podpira,” pri čemer sem skorajda stoodstotno prepričan, da se Andrej s tem ne strinja, niti jaz ne, saj sva oba blagoslovljena s podpornicama več kot štirih hišnih vogalov. Med pritožbami sodelavcev  je omenjena nekolikanj nergaška strojepiska (v današnjem delovnopravnem žargonu bi bila to odločna in neomajna borka za enakopravnost žensk in obče človekove pravice), ki je med drugim uradno potožila, “da ji je nerodno, ko mora nositi pošto Šveglu v hotel, ta pa jo sprejema kar v postelji, oblečen v spodnje perilo.” Naš vrli konzul se je v nekem poročilu nadrejenemu opravičeval, da mu žal ni uspelo ugoditi prošnji nekoga, ki je želel dobiti koncesijo za odprtje šanka v enem od koloradskih rudnikov, “da bi mu bilo omogočeno priti do blagostanja s prodajo alkohola.”

Ne glede na njegove značajske hibe in občasne službene spodrsljaje, ki zgolj potrjujejo starodavno reklo, da se je motiti človeško oziroma da smo vsi krvavi pod kožo, je bil Ivan Švegel izvrsten diplomat, politik, vojak in pravnik z gospodarsko žilico, ki je ogromno dobrega napravil za Slovence, Jugoslovane in nasploh Slovane doma in po svetu. Zvesto je služil vsem gospodarjem, toda ti so ga marsikdaj zlorabili in pozabili, pozimi 1946 celo “zabrisali čez domači prag, z ostankom umetnin pa se je moral preseliti v hlev.” V duhu prihajajočega prazničnega Dneva vrnitve Primorske matični domovini, o čemer je Švegel sanjal že pred skoraj stotimi leti, bi mu zlahka pripisali Wilsonovo izjavo, da bi se morala po prvi svetovni moriji Italija odločiti, “ali hoče biti obkrožena s prijatelji, če želi pokazati na novo osvobojenim narodom na drugi obali Jadranskega morja najplemenitejšo vseh vrlin: veličino duše, velikodušnost, prijateljsko širokogrudnost in dajanju prednosti pravici pred interesi.”

Besede, ki bi se jih morala naučiti na pamet še kakšna naša soseda!

Eden najbolj znanih francoskih zgodovinarjev Patrick Boucheron se sprašuje, kaj zmore zgodovina (Que peut l’histoire?) in pokaže, da utegne biti zelo zabavna in namenjena umetnosti mišljenja. Marsikdo lahko s pridnostjo postane zgodovinar in tudi brez nje pričevalec, malokdo pa dozori v pozornega poslušalca, doslednega poročevalca in pronicljivega ocenjevalca. Spomin je namreč čudno sito, je rekel Stendhal, ker zadrži vse dobro o nas in vse slabo o drugih. Na srečo so med nami tudi takšni, ki tega ne počnejo in med njimi je zagotovo dr. Rahten, ki kot izvrstni zgodovinar “na kvadrat” še naprej ostaja večni študent in profesor življenja.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016
2010
2009