IUS-INFO - IUS Kolumne - O čem razmišljajo superbogati?
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

8.8.2018

mag. Martin Jančar, sodnik

O čem razmišljajo superbogati?

Med večernim sprehodom po rivi razmišljam, kako je počitnikovanje v kakšnem bolj poznanem kraju na jadranski obali, zlasti zaradi dediščine naše rajnke države, pogosto zanimiva izkušnja, ker na razmeroma majhnem območju naletiš na ogromen razpon med načini preživljanja dopusta.

Na Hvaru in mogoče še bolj izrazito Malem Lošinju (te dve lokaciji pač sam najbolje poznam) je tako na mestni rivi mogoče srečati tako tiste, ki prebivajo v kakšnem izmed objektov, ki jih je propad socialističnega sistema zaobšel, kot tiste, katerih premoženje je tako veliko, da se izmika normalni racionalni percepciji. Večerni sprehod mimo jaht, zasidranih ob obali, ko lahko običajni ljudje uzrejo razkošno salonsko notranjost, če oskrbnik jahte slučajno pozabi zastreti okna ali zapreti vrata, je eden redkih trenutkov neposrednega vpogleda v razkošje, ki ga uživajo izredno bogati posamezniki. Izkušnja je – prav zaradi neposredne zaznave – bistveno drugačna, kot če jo spremljaš na televizijskih ekranih ob kakšni sprevrženi televizijski oddaji tipa Živeti s Kardashianovimi. Vile, v katerih sicer prebivajo ekstremno bogati, so namreč obdane z visokimi ograjami. Jahte so verjetno edina možnost povprečnega človeka, da razkošje vidi na lastne oči.

Zakaj naj bi bilo to sploh pomembno ali vredno omembe? Meni osebno predvsem kot uvid, kakšna je razlika med okoljem in načinom življenja nekoga, čigar premoženje ga uvršča v – zadnje čase pogosto omenjano – kategorijo »superbogatih«, in velike večine drugih ljudi. Kot superbogate (po na hitro na spletu najdenih definicijah) razumemo ljudi, katerih osebno premoženje presega 100 milijonov dolarjev. Vrednost nekaterih plovil, ki sem jih sam videl v zgoraj omenjenih mestih, je precej blizu ali celo prek te meje, tako da sklep o tem, da njihovi lastniki spadajo v to kategorijo, sploh ni pretirano težak. Da uvrstim svojo, za slovenske razmere nikakor ne slabo, eksistenco v odnos do posameznika, ki spada v to kategorijo – pri močno pretiranem povzdignjenju mojega letnega povprečja plače bi potreboval borih 3.333 let, da bi to mejo dosegel.

V tej perspektivi se ti seveda kaj hitro porodi vprašanje o tem, kje si se, če to predstavlja elito svetovne družbe, v življenju pregrešil ali na katerem križišču napačno skrenil, ker ni mogoče pričakovati, da bi to kategorijo kadarkoli dosegel. Če si lahko občasno privoščim malo sarkazma in črnega humorja, seveda.

Pomembnejše je implicitno razumevanje, ki je značilno za sodobno družbo. Odkar je zgodovina – prosto po še nerevidiranem Fukuyami s propadom komunizma kot antitezne ideologije – doživela svoj konec (kot kaže za vse večne čase), je namreč vse naše upanje položeno v roke prav te ekonomske elite. Ti ljudje so tisti, ki jih poskušamo z davčnimi olajšavami in podobnim premamiti, da pridejo v našo zaplankano vas in postavijo kakšen proizvodni obrat, kjer si bo naše prebivalstvo lahko hvaležno, kot je to lepo spesnil Janez Menart, služilo svoj ljubi kruhek.

Razumevanje superbogatih je, razen zgoraj omenjenih resničnostnih šovov, tudi predmet znanstvenega raziskovanja. Pogosto sicer z ugotovitvami, kot je recimo tista od Thomasa Pikettyja, da superbogati pretirano onesnažujejo okolje (kot da ni dovolj razburil že z naslovom svoje knjige Kapital). Okolje se pogosto omenja, a se ne morem upreti misli, da gre bolj za iskanje neke racionalne utemeljitve, zakaj takšno bogastvo v rokah posameznika pač ni najbolj pametna ideja. Naj mi okoljevarstveniki ne zamerijo. A nekaj je pri takšnem bogastvu, na intuitivni ravni, nujno zaznano kot patologija. Kljub temu, da poudarjamo, da je pohlep (beri: lastniški interes) v bistvu dobra stvar. Nekaj je pri takem bogastvu v rokah posameznika narobe ter zahteva znanstveno obravnavo in terapijo. Ob hkratnem tihem upanju, da sami postanemo takšni patološki primerki, seveda.

Torej, če se vam kadarkoli posreči priti v to kategorijo, je verjetno pametno vedeti, kakšne skrbi vas bodo tam zgoraj doletele. O ja, tudi tam zgoraj imajo skrbi ...

Douglas Rushkoff, znan ameriški medijski teoretik, je pred kratkim objavil prispevek Preživetje najbogatejših: Bogataši se pripravljajo na to, da nas zapustijo (Survival of the Richest: The wealthy are plotting to leave us behind), v katerem navaja, da je imel po zaslugi povabila skupine ekstremno bogatih priložnost dobiti vpogled tudi v njihove strahove. Veliko med njimi jih namreč v kratkem pričakuje nek apokaliptični dogodek. Pričakujejo, da jim ga bo sicer zaradi svojega bogastva uspelo preživeti, a zanima jih predvsem, kaj naj storijo po tem dogodku. Ob propadu valut bo namreč tudi možnost, da svojo eksistenco in varnost zagotovijo z denarjem, odpadla. Kako torej ohraniti svoj položaj? Če odmislimo eskapizem in planiranje življenja v zakotnih delih planeta, na drugih planetih (zdaj veste, od kod Elonu Musku ideje o potovanjih na Mars) ali celo beg v kiberprostor, gredo razmišljanja nekako takole:

Varnost pred besno (lačno in obupano) množico se sicer lahko zagotovi z oboroženimi stražarji. A kako jih bodo plačali, če denar ne bo vreden nič? Kaj bi preprečilo, da si sami stražarji ne bi izbrali novega vodje? Ali bi bilo mogoče pametno, da bi samo oni vedeli kode in imeli dostop do posebej zasnovanih prostorov, kjer bi bila skrita hrana? Ali bi mogoče stražarje opremili s posebnimi (elektronskimi) ovratnicami, s katerimi bi jih lahko po potrebi disciplinirali, ti pa bi v to privolili v zameno za svoje lastno preživetje? Ali pa bi kar naredili posebne robote in jih uporabili za varovanje, da sploh ne imeli opravka z ljudmi?

Torej, ko se boste naslednjič sprehajali po rivi in videli koga, ki na krovu megajahte zamišljeno gleda v množico, si lahko predstavljate, kaj se mu plete v glavi.

P. S.

Verjetno mi ni treba razlagati, zakaj ima to še kako velik pomen za pravo, kajne? In za konec: zaradi katerih dogodkov bogataši sklepajo, da prihaja nek apokaliptični dogodek? Podnebne spremembe, dvigajoča gladina morja, množično preseljevanje, globalne pandemije in siromašenje zemeljskih resursov. Saj veste, pretežno ravno dogodki, za katere prav tisti, ki zagovarjajo veliki kapital, govorijo, da jih v bistvu ni.

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007