Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

18.6.2018

prof. dr. Marko Pavliha

Spomini in spoznanja profesorja Ernesta Petriča

Prepogosto pomanjšujemo že tako in tako prislovično kvantitativno in kvalitativno pritlikavost  slovenskega naroda, namesto da bi bili ponosni na svojo veličino na mnogoterih področjih, od športa in umetnosti, vse do meddržavnih zadev. Običajno slišimo le kritike na rovaš ljubljanske diplomacije, pozabljamo pa na ugledne osebnosti, ki so si jih zaradi odličnosti in ne zgolj zaradi morebitne simpatičnosti zapomnili celo v svetovnih centrih odločanja.

Tudi naši diplomatski in mednarodnopravni doktrini sta dokaj bogati, saj sta ju s svojimi knjigami, razpravami in kolumnami v zadnjem stoletju in še posebej od osamosvojitve dalje negovali številni doktorji, profesorji in prekaljeni praktiki kot denimo - po abecednem vrstnem redu - Milan Balažic, Aleš in Anton Bebler, Borut Bohte, Izidor Cankar, Božo Cerar, Rudi Čačinovič, Ignac Golob, Bojan Grobovšek, Livio Jakomin, Roman Kirn, Jožef Kunič, Leon Marc, Iztok Mirošič, Andrej Novak, Ernest Petrič, Leonid Pitamic, Marko Pogačnik, Ana Polak Petrič, Andrej Rahten, Dimitrij Rupel, Vasilka Sancin, Iztok Simoniti, Sanja Štiglic, Danilo Türk, Jože Vilfan, Mitja Vošnjak Andraž Zidar, Slavko Zore in še kdo.

Če koga podrobneje zanima ta tematika, svetujem trijezično knjigo Slovenski diplomati v slovanskem svetu, ki jo je uredil Ernest Petrič (Center za evropsko prihodnost in Založba ZRC SAZU, Ljubljana, 2010), odlične prispevke pa so spisali Igor Grdina, Neža Zajc, Matevž Košir, Jonatan Vinkler, Andrej Rahten, Borut Klabjan, Bojan Godeša, Irena Bratuša in Milan Jazbec. Glavni poudarek knjige je, da je bila slovanska komponenta del slovenske diplomatske izkušnje in da so slovensko–slovanski odnosi v preteklosti tvorili pomemben segment pri domačem narodnem osveščanju in v veliki meri prispevali k utrjevanju diplomatskih odnosov med Slovenijo in posameznimi slovanskimi državami.

Toliko za uverturo, ki se mi je zdela primerna za oznanilo dogodka, v katerem se je prejšnjo sredo lesketal Grad Jable v Mengšu, ki je v javnosti dokaj neznan arhitekturni biser s poreklom iz davnega leta 1268, dandanes pa v njem domujeta Center za evropsko prihodnost in Služba za strateške in študijske analize Ministrstva za zunanje zadeve. Grad služi za protokolarne zadeve, prireditve, sprejeme, seminarje, okrogle mize (denimo o slovenskih usmeritvah v razpravah o prihodnosti Evropske unije in njenih prioritetah), predavanja, praznovanja in poroke, načrtovana pa je tudi restavracija z vinsko kletjo, “kjer bi lahko vsak potešil svoje gurmanske užitke, ali pa samo malo obsedel ob dobri kavici” oziroma ob čaši rujnega, če pač po stari slovanski navadi pije alkoholne pijače. Tokrat so prišli na svoj račun povabljeni miselni sladokusci, ki so lahko prisluhnili prof. dr. Ernestu Petriču ob izidu njegove najnovejše knjige Spomini in spoznanja. Diplomat, pravnik, politik v okviru zbirke Studia diplomatica Slovenica (Mohorjeva založba, Center za evropsko prihodnost in ZRC SAZU, Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2018, 558 strani in 72 fotografij), privilegij povezovanja svečanega dogodka pa je bil poverjen predstavniku založbe mag. Hanziju Filipiču in obema recenzentoma: sijajnemu zgodovinarju in diplomatu prof. dr. Andreju Rahtenu in moji malenkosti.

Grajska dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička, v množici imenitnih gostov, med katerimi bi želel izrecno omeniti tri čudovite gospe - Ernestovo soprogo Silvestro (imenovano tudi “Lady D”), njegovo hčerko Ano in mojo Ester - pa ni bilo opaziti kaj dosti tako zelo opevanih “novih obrazov,” kar nemara napeljuje na Platonovo tezo, da so za najpomembnejše naloge v družbi primerni šele tisti osebki, ki so se že srečali z Abrahamom ali z njim vse bolj koketirajo. Izjeme kajpak potrjujejo pravilo, spregledano dejstvo pa ostaja, da starost ni nujno stara šara, marveč je lahko najfinejša modrost in priložnost.

Hvala bogu je profesor Petrič napisal spomine sam in ni najel kakšnega priljubljenega slovenskega pisatelja, kar je v zadnjem času dokaj popularno v naših zatohlih logih. Tega mu ne bi dovoljevala ne njegov značaj ne lastna kreativna žilica, kar krepko podčrtuje tudi pričujoča knjiga, ki se bere kot napet roman o slovenski politiki, diplomaciji, mednarodnem pravu, odnosih z drugimi državami in še posebej s Hrvaško, ustavnem sodstvu in še o marsičem.

Pozorna bralka - da sem tudi jaz za hipec po trendovsko jezikovno, politično filozofsko “korekten” - bo v knjigi začutila sinhroniciteto, denimo seštevek črk v avtorjevem imenu in priimku znaša toliko kot je poglavij, apostolov, Heraklejevih podvigov, koledarskih mesecev, dnevnih in nočnih ur ter zvezdic na evropski zastavi: natanko dvanajst. Knjigo toplo priporočam v branje in globok premislek mlajšim in starejšim, da se bodo še bolj strokovno podkovano, neumorno, hrabro, skrbno, etično in srčno družbeno angažirali.

Ernest Petrič se je rodil 18. novembra 1936 v Tržiču, kjer so se tedaj menda mudile tri bajeslovne sojenice, ki naj bi po starodavnem izročilu odločale o življenjski usodi novorojenca. Dečku so darežljivo napovedale državljansko in mednarodno poslanstvo, ki ga bo poneslo okoli planeta in ga vgraviralo v ozvezdje vrlih ljudi, katerim ni vseeno, kaj se dogaja s človeštvom. In res, dandanes je Petrič znan kot eden najvplivnejših in najuglednejših intelektualcev, ki z izjemno delavnostjo in pokončnostjo holistično združuje vloge mednarodnega pravnika, profesorja, pisca, diplomata, politika in ustavnega sodnika.

Že med študijem na pravni fakulteti ljubljanske univerze je bil svetovljansko usmerjen. Predsedoval je odboru za mednarodno sodelovanje študentske organizacije, za svoje diplomsko delo je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado, v doktorski disertaciji pa je obravnaval pravico do domovine v luči mednarodnega prava. Akademsko znanje je prenašal na študente na številnih domačih in tujih univerzah, zlasti na fakulteti za družbene vede, evropski pravni fakulteti, fakulteti za evropske in državne študije, matični pravni fakulteti in etiopski univerzi v Adis Abebi.

Petrič predstavlja idealno simbiozo teorije in prakse, ker ju vseskozi prepleta in medsebojno bogati v imenu državotvornosti in mednarodne povezanosti. Pri komaj tridesetih je bil izvoljen v skupščino Socialistične republike Slovenije in postal član izvršnega sveta, ki ga je vodil liberalno-reformisticˇni Stane Kavčič. V okviru pogumnega projekta skupine poslancev je bil predlagan za člana kolektivnega predsedstva SFRJ, vendar ni nastopil funkcije, ker so komunistični velikaši Kavčiča odstranili iz družbenopolitičnega dogajanja in z njim mnoge napredne somišljenike, tudi Petriča. Po morečem obdobju domače izolacije, ki ga je lansiralo v tujino (nemo propheta in patria), je v novorojeni državi opravljal funkcijo državnega sekretarja, v diplomatskih analih pa slovi kot legendarni veleposlanik, ki je predano in odmevno služil v Indiji, ZDA, Avstriji in najpomembnejših mednarodnih organizacijah. V slovensko zgodovino je prav tako zapisan kot predsednik in sodnik ustavnega sodišcˇa, že tri mandate pa je član najpomembnejše svetovne institucije za mednarodno pravo – Komisije OZN za mednarodno pravo, ki ji je tudi predsedoval.

Dr. Petrič je zdaj svojo impresivno bibliografijo, ki obsega slovenske in tuje monografije in znanstvene članke predvsem s področja zunanje politike, pravice do samoodločbe in mednarodnopravnega varstva manjšin, kronal s Spomini in spoznanji. Izpričuje tiste bogate profesionalne izkušnje in na takšen način, kot se spominja, pošteno in verodostojno, brez podrobnejšega analiziranja zgodovinskih arhivov in opisovanja osebnih doživetij, ki naj ostanejo zasebna. Napeta zgodba se začne z vtisi tridesetletnega ministra v Kavčičevi vladi in nas prek legendarne akcije 25 poslancev, po kateri je bil Petrič politično in strokovno odstranjen (danes dobrodušno pove, da se mu sicer “ni hudega godilo”), popelje v širni svet, sprva v stilu “pomagaj si sam in bog ti bo pomagal” kot ekspert v Kolumbiji in Iraku ter profesor v Etiopiji,  potem kot ambasador bivše zvezne države v Indiji v času jugoslovanskega predsedovanja gibanju neuvrščenih, kar je spretno in diskretno izkoristil za utrjevanje terena za osamosvojitev Slovenije. Bil je prvi predstavnik in po priznanju naše državnosti tudi akreditirani veleposlanik  samostojne Republike Slovenije v Washingtonu in prvi Slovenec, ki je v uradnem svojstvu prestopil prag Bele hiše, od koder se je vrnil v domovino na funkcijo državnega sekretarja, a je bil zopet kmalu odposlan kot vrhunski diplomat v New York in na Dunaj, dokler ni zadnjih devet let svoje kariere do “upokojitve” preživel kot sodnik na ustavnem sodišču, ki mu je tudi predsedoval. V knjigi je posebno poglavje namenjeno reševanju nesrečnega mejnega spora s Hrvaško, v katerem prof. Petrič s kritično distanco in nemajhnim razočaranjem analizira poti in stranpoti ter zamujene priložnosti slovenske diplomacije, vendar ga sklene optimistično in spravljivo.

Po mojem skromnem mnenju se avtor in njegova avtobiografija odlikujeta po naslednjih značilnostih:

- Holistično dojemanje družbenega dogajanja: vse je povezano z vsem in slehernik z vsakim.

- Zavezanost delu in ustvarjalnosti: profesor Petrič je doktoriral pri devetindvajsetih, v Bogoti je vsako jutro vstajal ob štirih in se do odhoda na delo ob osmih učil španščine, pri 81 letih še vedno predava, piše in intenzivno razmišlja o novi knjigi v angleščini o svetovnem redu, potuje, deluje v Komisiji za mednarodno pravo in svetuje predsedniku republike.

- Svoboda duha: navzlic vpetosti v celoto je zunanje in notranje neodvisen ter strumno duhovno pokončen in kritičen, kar bi moralo še posebej obvezovati sodnike. Za družbeni napredek so praviloma zaslužni nadpovprečni uporniki z razlogom, ki štrlijo iz sredine, zato jih večina odklanja in zatira. Petrič zapiše, da bi morala biti zvezda vodnica pri delu vsakogar intelektualna neodvisnost, podprta z znanjem, poštenostjo in predanostjo pravičnosti.

- Humanistična tenkočutnost: prof. Petrič ni "črkobralec" predpisov, kar je značilno za premnoge pravniške pozitiviste, marveč čuti, diha in živi zapovedano postavo v imenu pravičnosti, brez katere je pravo kot telo brez duše. Zagovarja etiko, svetovni etos in naravno pravo ter se ukvarja s humanimi načini “zatiranja zveri v človeku.”

- Patriotizem in kozmopolitizem: je prebivalec modrega planeta Zemlja s tekočim znanjem tujih jezikov in obvladovanjem svetovne omike. Na žalost niso uspela njegova prizadevanja za zimsko olimpijado brez meja v organizaciji Celovca (Koroške), Trbiža (Furlanije-Julijske krajine) in Kranjske Gore (Slovenije), ki bi jih veljajo obuditi in razširiti na Slovenijo in njene štiri sosede, kar bi vplivalo na znatno izboljšanje medsebojnih odnosov, saj sodelovanje rodi slogo in moč. Olimpijskih krogov je pet in natanko toliko bi jih imele tudi takšne letne ali zimske olimpijske igre evropskega kvinteta, o čemer bi veljalo razmisliti v luči našega drugega predsedovanja Evropski Uniji (julij - december 2021). Hkrati je dr. Petrič zaveden Slovenec, ki ga v javnem življenju, kot sam pove, najbolj zanima usoda slovenskega naroda. Rad ima domovino z vsemi njenimi hibami, četudi ga je mnogokrat razočarala zaradi medijskih, političnih in individualnih napadov, ki jih je bil deležen zaradi svojega načelnega predsedovanja ustavnemu sodišču in neodvisnega presojanja. Tu in tam pikro ošvrkne šentflorjanske lastnosti, ki ga bolijo, recimo negativna energija, provincialna ozkost, prislovična nevoščljivost, pomanjkanje prijetne prijaznosti in majhnih pozornosti ter samozaverovanost, “pogosto na meji zabitosti.” Žal  je tako, da ni preroka v lastni deželi, "kjer spoštovanja ni in vsak povprečnež in bedak lahko pljuva po tebi, če le ima čas …" Moti ga tudi evropska servilnosti, kajti resda je vljudno spoštovati običaje tistega, pri komer si, prilagajati se tujemu doma "pa je izraz nespoštovanja lastnega in kazanje nekakšnega občutka krivde." Res je, zagotavljanje človeškega dostojanstva gostiteljev je predpogoj za omogočanje dostojanstva gostom!

- Internacionalnost in interdisciplinarnost: dr. Petrič je moder človek, zato je vsesplošno izobražen in razgledan z bistroumnim  in subtilnim pogledom, ki seže  onkraj začrtanih in navideznih meja.

- Razumnost in srčnost: za našega avtorja je značilen common sense, zdrav razum ali kmečka logika v najboljšem pomenu besede, ki se prepleta s strpnostjo, povezovalnim sodelovanjem, odločnostjo, vztrajnostjo, intuicijo, temperamentnostjo in preudarnostjo.

- Vsestranskost: obče znano je, da dr. Ernest Petrič celostno združuje vloge mednarodnega pravnika, profesorja, pisca, diplomata in ustavnega sodnika, bistveno manj pa javnost pozna njegove dodatne vrline in veščine, denimo da je lovec, ljubitelj živali, jezdec, igralec pola, tenisač, tekač, hribolazec, smučar, avtoštopar in zmerni ljubitelj okusne jedače in pijače v primerni družbi.

- Samokritičnost: prizna tudi svoje napake, kar je silno redko pri Slovencih, na primer, da je kot ustavni sodnik glasoval za dopustnost referenduma o pokojninski reformi.

- Šaljivost:  njegove anekdote in občasne humorne opazke, tudi na svoj račun, dajejo knjigo dodaten prisrčen pečat.  Ko ga je denimo leta 1988 po telefonu poklical takratni predsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj, češ, da so ga "dali na listo," je glede na slabe izkušnje z oblastmi najresneje odvrnil, naj ga čim prej izbrišejo, “saj kadarkoli so me dali na kako listo, sem imel samo težave”, pri čemer ni vedel, da so ga uvrstili na seznam slovenskih kandidatov za veleposlanike. Med branjem se nasmejemo prigodam mačka Pikija, ki so ga v Washingtonu z drevesa reševali gasilci, po tekmovanju pa je bil deležen čestitk samega ameriškega predsednika, še bolj pa  izvirnemu tolaženju svojega filipinskega voznika med pohodi po skalovitem obrežju Hudsona, da je mogoče pregnati kače strupenjače z nekakšnim “pol jodlanjem” oziroma indijanskim oglašanjem, kar je Manny vneto izvajal, nekoč tudi v družbi osuplega veleposlanika Ignaca Goloba … (več ne bom razkril, da vam ne pokvarim bralnega užitka).

Naslednja citata spadata med moje najljubše, ker izpričujeta profesorjev odnos do (mednarodnega) prava in spletata fil rouge, ki se vije skozi celotno knjigo:

"Študij na pravni fakulteti, delo na Inštitutu za narodnostna vprašanja in nato študij v zvezi z disertacijo, katerega velik del je potekal na Dunaju, so v meni oblikovali tisto, kar me vodi še danes. Začenjal sem razumeti, da se v življenju prepletajo dobre in slabe stvari, plemenite in zločinske, in da nič ni samo črno in nič ni samo belo. Predvsem pravnik pa je dolžan in poklican to prepletenost razumeti in biti sposoben s pomočjo prava slediti pravičnosti - ne interesom ne belih in ne črnih, temveč pravičnosti. Pravo ni samo sebi namen, tudi mednarodno pravo ne, ampak je pot do pravičnosti. Pravo brez pravičnosti je kot telo brez duše. Brez pravičnosti pravo ni pravo: tisto, kar se za pravo razglaša mimo pravičnosti, je kvečjemu sredstvo prisile oblasti ..."

"Nič kolikokrat sem kot veleposlanik ugotovil, kako pomembno sredstvo prepričevanja v diplomaciji je prav mednarodno pravo, kako uspešen si, če razpolagaš s pravnimi argumenti in jih znaš uporabiti. Pravna argumentacija je pomembna zlasti še za diplomate manjših in šibkejših držav, ki ne razpolagajo ne s politično in vojaško in ne z gospodarsko in finančno močjo. Take države in njihovi diplomati imajo v trdih mednarodnih soočanjih na razpolago le prepričljivost argumentov, prav pravni argumenti pa so najprepričljivejši."

Profesor Petrič je eden (pre)redkih vsestransko razgledanih slovenskih izobražencev, ki se dosledno ravnajo po ameriškem sodniku Learnedu Handu, da je “duh svobode tisti duh, ki nekoliko dvomi v svojo lastno pravilnost,” oziroma kot ga je malce parafraziral  doc. dr. Aleš Novak v smelem članku o novem ustavnem dogmatizmu (PP, št. 20-21/2018, str. 21), “da je sobivanje različnih stališč edino jamstvo za duh svobode, ki lahko uspeva le tam, kjer vsakdo vsaj malo dvomi o pravilnosti lastnih stališč,” z  dvomom pa “pride zmernost.” Upam, da so se ali se šele bodo nad to ugotovitvijo iskreno zamislili tisti nadebudneži, ki si svobodo izražanja zamišljajo kot nepreklicno, edinole pravilno, ideološko obarvano in samozadovoljno paberkovanje predelanih inozemskih stališč (bognedaj, da bi citirali domačine, razen maloštevilne četice posvečenih) pod pretvezo izvirnega pridelka z njihovega zelnika, podvezano z dobesednim navajanjem lastnih, že objavljenih umotvorov. Hkrati so samozadostno prepričani, da se drugače misleči motijo, zategadelj bi bilo bolje, da utihnejo namesto trmastega vztrajanja pri nepremišljenih, nevednih in neverodostojnih zablodah.

Za epilog bi želel razkriti drobceno razsvetljenje, ki me prežema pod vtisom iskrivih pogovorov z Ernestom o globljem, neotipljivem in naravnopravnem. Čeprav mi tega ni nikoli zares dejal, ga slišim, kako me po očetovsko nemo usmerja na Henryja Davida Thoreauja, ameriškega esejista, pisatelja, političnega aktivista, okoljevarstvenika in filozofa, ki je nekoč zapisal, da  ni treba, da je naše delo zaman, če smo gradili gradove v oblakih, kajti prav tam morajo biti, zdaj pa jim moramo sezidati temelje. Svetlobo, od katere nam ugaša pogled, imamo za temo, prebudi pa se le dan, za katerega smo budni in še se bo prebujal, kajti sonce ni drugega, kakor jutranja zvezda.
prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016
2010
2009