Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

8.6.2018

dr. Andraž Teršek

Kaj pa, če ljudje skoraj obožujejo oblastniško avtoritarnost?

Kaj pa, če problem res niso ljudje, ki ravnajo v vlogi nosilcev – neke, nekakšne, katerekoli – oblasti, ampak so problem premnogi drugi ljudje, ki jih nosilci oblastnih vlog ukazovalno naslavljajo in podrejajo? Kaj pa, če torej ni problem oblast kot taka, ampak odnos ljudi do oblasti, oblastništva in ukazovanja? Pa saj je bilo prav o tem že veliko napisanega; od Aristotela in Foucaulta, Arendtove in Freuda, do Žižka, Dolarja in Petersona.

Spoštovani kolega dr. Jurij Toplak nama je s kolegom dr. Matejem Avbljem pred dnevi napisal: »Že nekaj let se ukvarjam z vprašanjem, zakaj ESČP ugotovi v Sloveniji več kršitev človekovih pravic kot v drugih, podobno velikih državah. Mislil sem, da je krivo sodstvo, parlament, vlada, ustavno sodišče itd. Zdaj, ko sem prebral 200 komentarjev pod članki o sodniku Zobcu in količino plusov in minusov ob komentarjih, poznam odgovor na moje vprašanje. V tej državi 95 odstotkov ljudi obožuje avtoritarno oblast. Želijo, da delodajalec zaposlenega 'žakla' na vhodu vsako jutro in vsako jutro malo poniža. Želijo državo, kjer na vhodih pregleduje tudi tistega, ki naj bi ga varovala. Všeč so jim pravila in sankcije proti drugim, tudi, če ne zasledujejo namena in so nesorazmerne. Ker je taka večinska podpora vsakodnevni avtoritarni oblasti med ljudstvom, imamo posledično tudi take zakone in sodbe in potem seveda tudi obsodbe na ESČP. It all makes sense now.«

Kolega dr. Toplak ima prav. Soglašam tudi s temeljno poanto kolegov dr. Avblja in dr. Letnar Černiča v njunih zadnjih komentarjih te zadeve po javni objavi posnetka varnostne kamere.

O konfliktu med vrhovnim sodnikom Zobcem in policistom sem pisal dvakrat. Bistvo pravnega ovrednotenja zgodbe puščam nespremenjeno. Ne problematiziram več podrobnosti opisov tega dogodka pred objavo posnetka: zakaj je sodnik vstopil skozi glavni vhod na sodišče, kako točno je vstopil, katere besede so bile izrečene, v kakšnem tonu, kako sta sodnik in policist hodila po stopnišču, kje se je policist dotaknil sodnikovega telesa in kako točno se ga je dotaknil, kaj točno je potem storil sodnik, kam je odšel, kako je odkorakal, ali se je vrnil, kdaj se je vrnil, kako je ravnal ob vrnitvi ipd. Te podrobnosti niso nepomembne, a tudi niso odločilne za temeljno pravno vprašanje v tej zadevi in za končni pravni, politični in kulturni sklep. Zapisal ga bom brez očitka policistu, ki ga osebno ne gre »kriviti« za predmetno uradno ravnanje, ker je najverjetneje počel tisto, kar nadrejeni od njega pričakujejo in za kar sam dobroverno verjame, da je prav. Zapisal ga bom tudi z abstrahiranjem – katerekoli - osebe v vlogi vrhovnega sodnika ali sodnice, ki več let in dnevno opravlja sodniško službo v sodni palači, vanjo vstopa in iz nje izstopa.

Dogodek, prikazan tudi s posnetkom varnostne kamere, za moj pravniški, državljanski in politični okus (etiko) jasno in nedvoumno prikazuje primer – neke - arbitrarne oblastne drže. Pooseblja jo način izvajanja policijske vloge ob glavnem vhodu na sodišče. Nesprejemljivo je, da se sodnika Vrhovnega sodišča, ki dnevno opravlja sodniško službo, zaustavi tako, kot je bil konkretni sodnik zaustavljen, da se ga policist dotakne, kot se ga je dotaknil, in da se ga oblastno obravnava, kot je bil sodnik obravnavan. V zadevi se mi zdi odločilno, da niti slučajno ni šlo –le- za neki primer neke policistove obravnave nekoga ob vstopu v sodno palačo iz VARNOSTNIH razlogov. To je bilo jasno že tedaj in je danes še bolj jasno. Sodnik bi lahko neovirano vstopil skozi zadnja vrata. Določene osebe so lahko neovirano vstopale skozi glavna vrata. Po dogodku se je – ponovno oblastno – razširilo seznam oseb, ki SMEJO (po odredbi vodstva sodišča?!) neovirano vstopati tudi skozi glavni vhod. Takšen, četudi še zdaleč ne nepomemben privilegij se je utrdil in razširil. Oblastni režim glede vstopanja pri zadnjem vhodu (ki ga je sodnik razumljivo, simbolno in sporočilno označil za »vhod za služinčad«) je ostal nespremenjen. V tem oziru in glede na konkretnega sodnika oblastno določeni privilegij vstopanja v sodno palačo ni imel in nima ničesar neposredno opraviti z vprašanjem VARNOSTI. Vsako razglabljanje o tem pomeni slepomišenje in sprenevedanje.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje oblastne arbitrarnosti, za vprašanje – fizičnega (!) - gospodovanja policista nad sodnicami in sodniki, ki niso na seznamu privilegiranih uslužbencev sodišča, za vprašanje principa arbitrarne volje in za izvajanje volje do oblastne arbitrarnosti - iz golega principa. Podobno, ali nemara prav za to gre pri vsakem vprašanju oblastnega odrejanja, ki v vsakem konkretnem primeru ali kontekstu ni prepričljivo utemeljeno z razumnimi stvarnimi razlogi, ampak obstaja zato in le zato, ker pač obstaja – kot oblastna odredba. V smislu, da je nekaj pač treba storiti, ali nečesa ni dopustno storiti, ker je nekdo, ki si to lahko privošči, odredil, da bo tako – in tako bo, ker je on tako odredil. Takšno mišljenje ne ustreza filozofiji, logiki, etiki in kulturi demokracije, vladavine prava in svobode. Tudi ne umnosti in inteligentnosti. Še manj konceptom dostojanstva in osebne integritete. S temi elementi nima ničesar opraviti. In to v podobnem obsegu in s podobno intenzivnostjo, kot z njimi nima ničesar opraviti sprenevedavi in nemisleči vzklik »ja, a potem bomo pa kar vsi neovirano korakali notri in ven iz sodne palače.« Tako ni mogoče konstruktivno razpravljati.

Kot ni mogoče konstruktivno in umno razpravljati ob opazkah v smislu »ja kdo pa misli, da je ta sodnik, nek posebnež, ki bo počel, kar mu je volja, ker misli, da je prav on tako zelo poseben?!« Pa še, da »naj se podredi ukazom in odredbam, kot se jim morajo podrediti vse druge osebe, ki so z njimi naslovljene.« In nemara tudi, da »bi prav on moral ravnati po ukazu in odredbi, saj je ja sodnik, ki mora prvi spoštovati ukaze in odredbe.« Ne, takšni ugovori in prepričanja ne omogočajo pametnega pogovarjanja.

A postaja očitno, da tudi prevladujoči del pravnikov, ne le javnosti, misli prav tako. Javno objavljeno pričakovanje predsednika sodišča, da se mora zadevni sodnik opravičiti in da utegne v nasprotnem primeru zoper njega steči disciplinski postopek, to potrjuje. To pomeni, da se ne razume, ne zmore razumeti, noče razumeti in da se tudi ne bo razumelo, za katere koncepte, načela, moralna prepričanja, etična vodila in pravne odtenke gre v tem primeru. Problem je alarmanten.

Seveda bi sodnik lahko v sodno palačo vstopil drugače. Z vprašanjem režima vstopanja v sodno palačo bi se tudi lahko spoprijel drugače. Med ekscesom bi prav tako lahko ravnal malo drugače. Lahko bi se ga, na primer, lotil tudi tako, da bi s policistom na vhodu pomenkoval o izpolnjevanju pogojev za miren vstop v sodno palačo prav v trenutku, ko bi vanjo mirno in neovirano vstopila ena od oseb s seznama tistih sodnikov in sodnic, ki jim je bil podeljen takšen privilegij. Če bi storil tako, bi v konkretnem trenutku poudarjeno naslovil »varnostni paradoks«, ne bi pa s tem dosegel cilja, ki ga je kot legitimnega –verjetno- želel doseči.

Pravno ni odločilno, da se tega problema ni lotil drugače. Pravno odločilno je, zakaj se je sploh lotil tega problema in ali se je lotil pravno in poklicno-etično pomembnega problema. O odgovoru na ti vprašanji ne dvomim. Tega pravnega problema se je lotil, ker ne pristaja na procesno in materialno, na pozunanjeno in dejansko razlikovanje med sodniki in sodnicami glede na oblastno odrejeni režim vstopanja v sodno palačo. Lotil se je pomembnega pravnega in poklicno-etičnega vprašanja. Ne najpomembnejšega, a dovolj pomembnega in zelo pomembnega.  

Pomen obravnavanega primera presega sam primer. Je odraz, ogledalo, preizkus odnosa do oblasti, prava in legitimnosti ukrepov podrejanja. Vsi, ki jim je mar takšnih vprašanj, smo lahko zelo zaskrbljeni. Tudi zato, ker so ljudje, kot je pravilno dejal kolega dr. Toplak, prevladujoče nagnjeni k podrejanju sleherni obliki gole avtoritarnosti - ne legitimni avtoriteti! In sicer v vsakem kontekstu, brez utemeljenega razloga in brez vprašanja "zakaj." Prav to je tisto, kar omogoča neobvladani razmah birokratizma in papirologizma, njuno družbeno pogorišče razčlovečenja, nemišljenja in popredmetenja (razosebljenosti) ljudi. Gre za tisto, kar je npr. Kidrič (namenoma omenjam prav njega) povzel s prispodobo o biciklistih: ljudje se klanjajo, ko se soočijo s sleherno potezo katerokoli oblasti in bi pritiskali, ko prevzamejo kakršnokoli oblastno vlogo. Ali drugače: ko ljudi nagovori oblast, ji bojazljivo upognejo hrbet in upajo, da bo do njih prizanesljiva. Če je neprizanesljiva, zahtevajo, da je enako ali še bolj neprizanesljiva do drugih. Sicer govorijo o svoji krivici in privilegijih drugih ljudi. (Tudi v smislu ponarodele krilatice, naj crknjeni kravi sledi smrt dveh sosedovih krav. Dopolnjene s prepričanjem, da je njihova oblastno določena usoda zanje krivična, v primerih drugih ljudi pa pravična, ali vsaj rezultat razumno sprejemljivega spleta okoliščin.) Ko se ti isti ljudje znajdejo v vlogi oblasti, so prepogosto sila neprizanesljivi, upajo pa na izraze spoštovanja v obliki prošenj, naj bodo bolj prizanesljivi.

Zato ENAKOST vidijo v enakem gospodovanju nad vsakomer in v dolžnosti vsakogar, da se vselej in brez spraševanja po razlogu, vsakič in povsod ponižno prikloni komurkoli v vlogi katerekoli oblasti in ob njenem slehernem ukazu. Sestavina takšne družbe – če naredim velik preskok – je tudi praksa ustvarjanja kratkotrajnih »junakov«, da bi se jim jutri lahko glasno odpovedali, morda vanje vrgli tudi kakšen kamen. Ali pa volilna praksa, da dnevno politično oblast za en mandat prevzame nova stranka, s katero je lažje biti hitro razočaran. In nenazadnje, sestavina takšne družbe je tudi velikanska in nadvse škodljiva neumnost, ki jo v družbo prinaša tehnika »politične korektnosti.« Trenutno se razteza od parol o sovražnem govoru, ki to ni, preko politike in sodne prakse »spolnih kvot«, ki je izstopila iz polja zdravega razuma, do novo nastajajočih fakultetnih pravil o zapovedani splošni rabi ženske slovnične oblike. Tudi zato ni etike politike, pristne svobode, liberalizma kot odprtosti duha, napredka kot mišljenja, demokracije in vladavine prava.
dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013