IUS-INFO - IUS Kolumne - Misli ob volitvah
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

30.5.2018

mag. Martin Jančar, sodnik

Misli ob volitvah

Volitve v državni zbor – če se ponovijo na svoja običajna štiri leta – so zanimive tudi zato, ker kažejo, kako se spreminjajo fokus in potrebe prebivalstva države. Analize, ki jih opravijo politične stranke, njihovi strategi in specialisti, ki obvladajo trženje na tem specifičnem področju, pokažejo na tiste občutljive točke, ki se jih lahko nato ustrezno poudari in izkoristi.

Nekateri mediji navajajo, da je letošnja kampanja izrazito dolgočasna in da ni pretiranega poudarka na temah, ki bi lahko bile kontroverzne. Takšen potek je seveda logičen, ker je trenutno stanje v družbi relativno neproblematično in stabilno. Sedanja sestava državnega zbora je, nasprotno, nastala v bistveno bolj kaotičnih in nepredvidljivih razmerah in zato tudi v bolj burnem dogajanju. Določena dolgočasnost sedanjih volitev je tako pričakovana.

Pred kratkim sem na kanadski televiziji poslušal intervju s Stephenom Fryem (igralcem, starejši se ga bodo spomnili kot generala Melchetta v nadaljevanki Črni gad), ki je na zanimiv način podal, kako doživlja kraljevo družino v Veliki Britaniji. Rekel je, da njen obstoj in način delovanja izvoljenim predstavnikom sporočata, da obstaja nad njimi še nekdo in da njihova oblast, pa naj bo še tako velika, zahteva takšen premislek. Pri tem je opozoril na ustavni običaj, da mora predsednik vlade vsak teden pred kraljico in se ji prikloniti. To primerjavo je podal v zvezi z delovanjem ameriškega predsednika, čigar poteze so, milo rečeno, pogosto v nasprotju z dolgoročnimi interesi države. Dejal je, da če bi se moral Trump vsak dan prikloniti pred analogonom angleške kraljice – namišljeno osebo »strica Sama«, ki bi kot stalnica bdel nad oblastjo –, bi to gotovo prineslo drugačne rezultate, ker bi vanj nujno vneslo določeno ponižnost.

Stephen Fry je velik ljubitelj angleške kraljeve družine in zato njegova primerjava ne temelji zgolj na objektivnem premisleku, a vseeno v sebi nosi zrno resnice. Priklon ali podoben izraz ponižnosti pred personifikacijo države, kraljico, ki se je ne dotaknejo realnosti političnega vsakdana in nihanja v družbi, ki je zaradi krvne linije in nasledstva nedosegljiva in nedotakljiva, ima lahko takšne učinke. Usmerjene tudi v to, da se na interese države gleda v nekem širšem kontekstu.

To seveda ne pomeni, da bi se zavzemal za uvedbo monarhije v Sloveniji. A ideja, da se na določeni ravni izvoljene predstavnike na tak rudimentaren, preprost način neprestano spominja, da služijo interesom države in da so entitete sobivanja vseh nas, ima določen šarm. Ker, čeprav v volilnih kampanjah nenehno slišimo ime Slovenija, je to pogosto le sklicevanje na podobo naše države, ki jo riše določena interesna oziroma ideološka naravnanost gledalca, ne pa njena resnična pojavnost, ki takšne partikularne in enostranske poglede, preprosto povedano, presega na sto in en način in pogled.

Realnost današnjega časa je, da so politične stranke posamezne države vključene v širša politična okolja. Da so določene večje stranke vključene v svoje ustreznice na evropski ravni, je tako ali tako jasno. Je pa zanimivo, da se v politično kampanjo pogosto vključi problematika, ki je na naši nacionalni ravni ne zaznavamo kot resen realni ali politični problem. Načelno nič spornega,  a vendarle pri poslušanju takšnih sporočil občutek ni najboljši. Še zlasti, če kampanja na škodo vseh kot Pandorino skrinjico odpre neko temo, ki v državi do takrat sploh ni bila zaznana kot problem. 

Gustav Radbruch je v svojem pravnofilozofskem nauku o strankah opozoril, da v trenutku, »ko se interes prične sklicevati na idejo, se ta izpostavi logiki te ideje, ki se odtlej razvija v skladu z lastnimi zakonitostmi, morda tudi proti interesu, ki jo je pozval, da mu služi ideologija, ki jo neka stranka razglaša za svoje vodilo. Človek zlahka prikliče tako duhove kakor strahove, ne more pa jih poljubno spet poslati proč (označil JM). Interes se ne more posluževati ideje, ne da bi bil sčasoma tudi sam na voljo ideji.« V trditvi skrit poziv, da je treba dobro premisliti, ali določenim interesom dati ustrezno ideološko pozlato ter ali, po domače, za trenutne učinke prostituirati čistost in načelne politične ideje, je jasen.

Samo zanimivost, ki je dokaj ilustrativna. Radbruchova knjiga je bila napisana leta 1932. Med bombardiranji Nemčije v drugi svetovni vojni so zavezniki odmetavali letake, na katerih je bil prav tisti citat, ki ga je po mojem imel v mislih Radbruch in izvira iz Goethejevega Čarovnikovega vajenca »Herr, die Not ist groß! Die ich rief, die Geister werd ich nun nicht los.« (O, gospod, moja stiska je velika, duhov, ki sem jih klical, se ne morem znebiti  – prosti prevod MJ.) Komentar verjetno ni potreben.

Da politične ideje in ideali lahko sobivajo drug ob drugem, ni dvoma. Ne nazadnje je to smisel demokracije – sobivanje in ne dominantnost; vključevanje, upoštevanje in toleranca, ne pa izključevanje. Drugačno razumevanje volilne »zmage« je zgolj nerazumevanje bistva demokracije. Ta je namreč resnični »monarh« z začetka te zgodbe, ki se mu je treba vsakič prikloniti.

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007