IUS-INFO - IUS Kolumne - Dva svetova
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

28.5.2018

Jan Zobec

Dva svetova

Da je Vrhovno sodišče v finančno izjemno težavnem položaju, ve vsak, ki sedi na Tavčarjevi 9 – od sodnikov in svetovalcev, bibliotekark, do administrativnega in tehničnega osebja, lahko bi rekel vsakdo, čigar delo je vsaj posredno povezano z izpolnjevanjem ustavne vloge Vrhovnega sodišča kot tvorca živega prava. Dovolj je že prvi vtis, ki napolni obiskovalca ob sprehodu po hodnikih drugega nadstropja ljubljanske sodne palače.

Še preden pa tja sploh pride, ga na dnu desnega stopnišča pričaka masiven kamnit kip homoidnega bitja ženskega spola v nadnaravni velikosti, ki s poudarjeno dvignjeno glavo in s srepim pogledom ter z grobo in surovo obrazno mimiko zre nekam daleč naprej, preko vseh nas, ob njej drobcenih in nemočnih. Odeta je v oblačila, ki radikalno odstranijo sleherno, tudi naključno sled zadnje feminilnosti. »Žena« odločno in neprizanesljivo drži knjigo, na kateri je bil nekje do začetka 90' prejšnjega stoletja vklesan pentagram - med drugo svetovno vojno morda svastika. S stegnjeno desnico kaže nanjo. Socrealistična klasika, ki jo, svežo in s tako elementarnim izrazom najdete samo še v Ljudski republiki, kip »žene« in ne boginje Pravice, kip, ki v obiskovalcu justične palače namesto estetskega ugodja vzbudi nelagodje. Prepričuje namreč v predmoderen koncept, da je pravo tam, kjer je moč.

Ko se potem po kamnitih stopnicah pneš proti drugemu nadstropju in si ves čas v stiku s tistim, kar je še ostalo od naše bivše domovine, nekdanje monarhije Avstro-Ogrske, dobiš za hip celo nek občutek zanesljivosti, stabilnosti in urejenosti. A traja kratko - dokler ne stopiš na hodnik v drugem nadstropju. Razen talnih ploščic, ki so, hvala Bogu, očitno večne in neuničljive, saj kako bi sicer preživele dve monarhiji, eno despotijo in več kot četrt stoletja samostojne Slovenije, ter razen tlorisa hodnika in višine stropa je vse ostalo, kar ne zmore kljubovati času, obrabljeno, obtolčeno, odrgnjeno, oguljeno in dobesedno nastlano z nekimi grdimi, odsluženimi omarami, »zdizajniranimi« in sestavljenimi v času »enotne oblastni delavskega razreda«, ki se na Tavčarjevi 9 po nekem čudnem zakonu množijo in razplojujejo. Vsako leto jih je več, edino lepega, kar je od neke (takrat normalne) preteklosti še ostalo - ploščic pa zaradi invazije omarske nesnage vse manj. Nič boljši, kvečjemu slabši so kabineti sodnikov, da o prostorih, kjer bivajo svetovalke/svetovalci, niti ne govorim. In naprej, oprema v njih je zastarela, pohištvo tako, kot bi bilo kupljeno pred tridesetimi leti na razprodaji zadnjih kosov »manj vrednega ali odsluženega blaga z napako«. Na vmesnem hodniku, dozidanem v času komunizma, »teraco« tla, zlizan linolej, zamazane stene in od desetletij kopičenja umazanije posiveli stropi, nadometne cevi, rjavi radiatorji, povsod pa omare, omare, omare – ki silijo proti sredini, dušijo in nemo govorijo o nekem času, ki ga že desetletja ni več.

Na te reči se človek, od vseh najbolj prilagodljiva žival, morda s časom navadi. S tistim, s čemer se ni mogoče sprijazniti, kar je pri delu bistveno in nepogrešljivo, je računalniška oprema. Tudi tu je čas zmrznil. Medtem ko cel svet deluje, operira in komunicira na programih Word, smo na Tavčarjevi 9 samozadostni z nekim za komunikacijo z zunanjim svetom neuporabnim »Open Office« programom. Če hočeš kaj več napisati, moraš doma, na svojem računalniku. Pa pojdimo naprej. Kako je s strokovno podporo vrhovnim sodnikom, brez katere ni neodvisnega in kvalitetnega sojenja in zato tudi ne sodnega pravotvorja, kakršna bi jurisprudenca Vrhovnega sodišča morala biti. O kakem normalno delujočem oddelku za primerjalnopravne analize in pravo EU lahko samo sanjamo – sanjamo, ker menda ni denarja. Svetovalci, možgani sodišča so iz istega razloga mizerno nagrajevani, o njihovem položaju, napredovanju in bivanjskih pogojih, tudi o izobraževanju pa odločajo neki nekompetentni finančni psevdo-šefi, ki v življenju še niso napisali sodbe. Tudi tehnična podpora sodnikovemu delu je nikakršna – spet, ker da ni denarja.  

Ob vsem tem ne morem, da se ne bi spomnil na opažanje bivšega predsednika US Poljske prof. Rzeplińskega, ki je raziskoval povezavo med urejenostjo prostorov, v katerih deluje sodišče in kakovostjo sodne presoje. Sprašuje se, kako lahko pričakujemo poglobljeno, vsestransko pretehtano, natančno, modro in pravično sojenje v stavbi, ki je v slabem stanju, zanikrna, slabo vzdrževana in neurejena. In kako se v taki stavbi počuti stranka, ki tam išče pravico. Ima še kako prav, ko pravi, da obstaja močna pozitivna korelacija med urejenostjo prostora in urejenostjo misli. Poglejte samo na primer, v kakšni prostorih delujejo najuglednejša in najvplivnejša sodišča tega sveta, npr. izraelsko Vrhovno sodišče (Beit HaMishpat HaElyon) ali Vrhovno sodišče ZDA (Supreme Court of the United States - SCOTUS). Ali, že če se ozremo po slovenski podeželici, primerjajte fizično zunanjo podobo Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Prvo je nastanjeno v drugem nadstropju ljubljanske sodne palače, drugo domuje v Plečnikovi palači – katere notranjost je genialni arhitekt zasnoval kot tempelj pravičnosti. Da so med eno in drugo sodno institucijo tukaj in zdaj tako rekoč v vsem, kar je za kvalitetno in zato uspešno delo sodnikov bistveno, nepremostljive razlike, nima smisla razpravljati. Ampak, ker sta pred kratkim izšli letni poročili o delu enega in drugega sodišča, se bom za konec ustavil pri njiju.

Prelistajmo najprej Letno poročilo o delu Vrhovnega sodišča, ki nosi pomenljiv in samovšečen naslov: Letno poročilo (ne o delu Vrhovnega sodišča, ampak) o učinkovitosti in uspešnosti sodišč. Torej, že naslov pove, da so slovenska sodišča učinkovita in uspešna. Knjiga je obsežna, ima skoraj 200 strani, postreže s številnimi statističnimi podatki, grafikoni in meritvami, veliko govori o projektih in o logistiki, informatiki, o upravljanju s projekti, o podprojektih, predvsem o času reševanja zadev, o pohitritvi, šprintu skozi sodne postopke. O sodnikih, ključnih osebnostih sodstva, tvorcih živega prava, zato utelešenjih pravice, Justices, ni niti besede – kaj šele, da bi bile objavljene njihove fotografije, biografije, poklicni dosežki v lanskem letu. Nič od tega.

Zaman boste iskali objavo najpomembnejših, recimo landmark decisions po posameznih pravnih področjih. Zato pa mrgoli prazne in neuporabne statistike, porabe proračunskih sredstev, načrtov o mnogoterih projektih, ki da bodo čarobno rešili vse probleme, čeprav se že itak permanentno, trajno, neusahljivo in neustavljivo, predvsem pa uspešno razrešujejo – le da javnost tega žal ne zazna. Ampak spet, nobenega podatka o outsourcingu, nobenih podatkov o stotisočih evrov raznim d.o.o.jem za projekte, kot je, recimo »sodimo skupaj«, nič o kvaliteti sojenja, nič o mednarodni prepoznavnosti in onkrajkaravanški aktivnosti Vrhovnega sodišča, nič o citiranosti slovenskih odločb zunaj meja podeželice.

Človek dobi vtis, da gre za ogromno, kompaktno, monolitno in brezosebno birokratsko organizacijo, kjer štejejo samo številke, masa, pohitritev, tehnika in črpanje sredstev EU, kroženje denarja ter seveda neki projekti, ki nimajo »blage veze« z ustavno vlogo Vrhovnega sodišča. Sodniki smo tu samo številke. Ko bi vsaj bili. Smo še manj od številk, le ponižne in nevidne sluge njihovega veličanstva številk.  

Kot sama stavba na Beethovnovi 10, njena notranja urejenost in estetika interiera, tudi s tem harmonizirana skrb za svetovalke/svetovalce, opremljenost svetovalne službe, organiziranost tehnično-administrativne podpore, brezhibno in na najvišjem nivoju delujoča služba za informatiko (s samo dvema zaposlenima) ter na koncu splošen odnos, olikanost in uglajenost vseh tam zaposlenih, ne samo svetovalk/svetovalcev ter administrativno-tehničnega osebja, tudi generalnega sekretarja – ki ob vsem opravlja še vlogo piarovca, vse je diametralno nasprotno fizičnemu in nefizičnemu stanju na Tavčarjevi 9. To zrcali tudi Poročilo o delu 2017. V naslovu ne govori o svoji uspešnosti in učinkovitosti, sama vsebina pa je usmerjena k bistvu: k nosilcem ustavnosodne presoje, k sodnicam  in sodnikom, ki utelešajo Pravico ter k njihovim izdelkom.

Poročilo predstavi pomembnejše odločbe iz preteklega leta, čemur (skupaj s predstavitvijo sodnic in sodnikov) nameni 44 od 93 strani. Preostanek seznanja s položajem sodišča, spoštovanjem odločb Ustavnega sodišča, kadrovsko strukturo (s seznamom vseh svetovalcev in predstojnikov služb sodišča), z mednarodno dejavnostjo ter s statistični podatki o prejetih, rešenih in nerešenih zadevah. Pri tem zbode podatek, da znaša delež plač v proračunu Ustavnega sodišča 74,4%, medtem ko delež plač v proračunu Vrhovnega sodišča na vseh skoraj dvesto straneh sploh ni razviden.

In še nekaj: celoten znesek odhodkov Ustavnega sodišča v letu 2017 (plače, investicije in materialni stroški) je znašal 4.429.551, medtem ko je bilo v letu 2017 samo »[v] okviru podprograma informatizacija sodišč […] porabljenih 6.734.115,36 EUR, kar predstavlja 3,78% povišanje v primerjavi z letom 2016, od tega za (slabo delujočo, zastarelo, neuporabno – prip. J.Z.) informacijsko opremo in storitve 2.137.238,9e EUR (6,29% povišanje), za logistične storitve pa 4.596.876,43 EUR (2,65% povišanje).« In še za konec. Eurobarometer pove, da je Slovenija na samem dnu glede zaupanja v pravosodni sistem. K zaupanju se nagiba borih 21%, za nami sta samo Hrvaška in Bolgarija – na Orbánovem Madžarskem znaša ta odstotek 52%.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Jan Zobec
Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik
Jan.Zobec@us-rs.si

 

2018
2017