Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

25.5.2018

dr. Andraž Teršek

O smrti univerze in nemišljenjskih profesurah

Univerze kot proizvodni obrati obrazcev, potrdil in enosmerne nemišljenjske nekritičnosti, kot ogledalo golega razvoja tehnološkosti in odmiranja pogojev in meril napredka. Profesorji kot karierni samopromotorji in papirološki ponavljalci. Študentje kot ujetniki nemišljenja in birokracije bližnjic. Znanost kot manipulacija. Branje kot ekscentričnost. Knjige kot razmetanje. In to je ta svet … Je?

Pogovarjala sva se. Pogosto se. Pred časom v Modrijanovi knjigarni, prostoru imenitnih knjig in pogovorov ob knjigah in o knjigah. Ta prostor so zaprli. Simptomatično in nadsimbolično: javni prostor, ki je zaprt, se še zapira. Paradoks, ki ga ni.

Teršek: Se strinjaš, da Galimberti s to kritiko, s tem svarilom in s to zaskrbljenostjo (op.: v knjigi Grozljivi gost-mladi in nihilizem) neposredno nagovarja tudi prav to, kar se dogaja v Sloveniji. Odsotnost pristne vsebine in mišljenja, popolna uzurpacije akademske univerzitetne sfere s tem, kar Galimberti imenuje gola tehnična racionalnost. Torej, ne pogovarjamo se več o vsebini, temveč samo o poti do nekega poenostavljenega cilja. Ta cilj je zgolj gola pridobitev nekega obrazca, neke forme v obliki diplome ali česa drugega. In ta diploma v resnici ne odraža ničesar vsebinskega, nikogar direktno ne nagovarja in ničesar ne zagotavlja. Je samo rezultat, končni produkt nekega procesa, v katerem je vse do konca zbanalizirano, tehnično, racionalno, administrativno, birokratsko, 'obraznično' in papirološko, do te mere, da bi postavil tezo in je ne postavljam prvič: to je neverjetno tehnokratsko, administrativno,  in golo birokratstvo, ki je na ravni univerzitetne sfere postalo še hujše, kot na ravni državne javne uprave. Prvič zato, ker je posledica tega v praksi dejansko še hujša, ker tisto, kar se morda za nekim uradniškim pultom še da dogovoriti, če tam naletiš na razumnega človeka, v univerzitetni sferi ni več možno, ker teh razumnih ljudi skoraj ni. In drugič zato, ker se na univerzi tega sploh privoščiti ne bi smeli, ne da se to dogaja še v večji meri, kot na ravni države. Ali deliš to skrb?

Prof. dr. Tonči Kuzmanić: Drži, kar se mene tiče, definitivno. Tisto, kar jaz mislim, da bi bilo treba posebej poudariti je smrti univerze. Skratka, mi gremo iz predpostavke, da univerza pač »je«. Gremo iz predpostavke, da profesorji enostavno »so«. In gremo iz predpostavke, da tudi študenti pač »so«. To so samo prazne forme in lupine, tako, kot nastanek študenta. Nastanek študenta je tole: gre za to, da je formalno vpisan in da ima formalni status in da formalno pride do tega, kar si ti rekel - papirja. Vemo, da ta papir ni nič več vreden. To nam je danes vsem jasno, jutri pa bo še manj vreden. Zadeva je šla na ravni vsebine tako daleč, da imamo danes idilične podatke ljudi, ki pričajo o tem, da gimnazijka, gimnazijski maturant napiše doktorsko tezo na univerzi. Hujših zadev ni, na ravni profesorja. Prej smo govorili samo o tej Galimbertovski postavitvi, pa bom šel korak naprej. Pomembno je poudariti to: na ravni profesorja mi spregledujemo, da več nimamo profesorja – zato, ker je bil prisiljen, da je postal raziskovalec. Mi več nimamo profesorja. Redki smo. In tako, kot Primož nima telefona, tako jaz nimam raziskav in tudi ti ne. Danes imamo strategije izbire, to so vprašanja svobode in politične odločitve. Če nekdo danes hoče imeti denar, obstati na univerzi, ne zadošča samo, da ima reference, mora imeti tudi »projekte«. Če ima projekte, pa ne more biti profesor! Če je profesor, potem predava tisto, kar dela na projektih. Kaj ti lahko predavaš ultra specializirane zadeve na svojem projektu nekomu, ki ti pride v prvi letnik? Kaj bi pričakoval v prvem letniku? Če je sociolog – splošne kategorialne aparature in temeljni diskurz družboslovja, kritiko tega. Če je filozof, Grčijo. On pa bo, nasprotno, prišel –  bom na ravni filozofije govoril - in bo govoril o specialistični študiji, neki Lacanovski tematiki v zvezi z željo in malim a-jem. V prvem letniku fakultete?! Potem pa boš imel diplomiranega filozofa, pa ga boš vprašal, kako stoji zadeva resnice pri Aristotelu, pa bo on rekel - ne vem. On še za Aristotela niti ni slišal. Če pa ga "vklopiš," pa ga vprašaš nekaj o Lacanu in Žižku, pa bo na pamet povedal vse. Žižek in Lacan nista filozofa. To nima zveze s filozofijo. To je kvečjemu nekaj takega, kot je kulturno paberkovanje po psihoanalizi, ali pa psihoanalitsko teoretiziranje v zvezi s kulturo in morebiti filozofijo. Ampak to je to, kar imamo.

Teršek: In rezultanta je …?  

Kuzmanić: Da nimamo univerze. Smrt univerze. V čem je finta smrti univerze? Finta smrti univerze je, da tako, ko si študentska populacija domišlja, da študira, dejansko ne bere ničesar. Današnja študentska populacija ni zmožna prebrati enega temeljnega teksta, pa naj je to Spinoza, ali pa prej omenjeni, meni ljubi Aristotel. Pa naj je to Marx, ali pa kdorkoli. Niso zmožni prebrati,  oziroma, niso tovrstno pismeni. Zakaj? Ker jih profesorji niso naučili pravilno in resnično brati. Tako, kot si študentska populacija domišlja, da so študentje, tako si tudi profesorji domišljajo, da so profesorji. Dejansko so raziskovalci, obrtniki in zaslužkarji. Kaj je rezultat? To, kar jaz imenujem smrt univerze. Problem je v tem, da ko ti to danes rečeš, se to jemlje, razume in interpretira kot: ah, saj ni tako hudo, saj pretiravaš. Ne. Za to gre.  Gre za vprašanje, ali smo pripravljeni pogledati žival, s katero imamo opravka, to človeško žival, ki se ji reče družbeno bitje. Ta »obupec«. S tem imamo opravka. Ni problem to izgovarjati v tehničnem jeziku in reči, da imamo opravka s tehniko, s tehnično formo in tako naprej. Problem je, da to moraš spraviti, tako kot sem zdaj jaz naredil,  na raven konkretnih ljudi. To pomeni, da gre za mojo generacijo profesorjev, o meni ta štorija govori in o nas. In o študentski populaciji.

Teršek: Pa saj to, kot se močno zdi, nikogar zares ne zanima…?

Kuzmanić: Poglejte, o čem se danes pogovarjamo, pa stavim, da tu ni pet študentov. Kaj to govori? To, kar mi delamo, to, o čemer se mi danes pogovarjamo kot o problemu, to sploh ni problem študentske generacije, ker študentska generacija nima nobenega problema. In tudi vse skupaj ni problematično za njih, ampak za nas, ki smo že v odhajanju. V tem smislu je fakulteta, je univerza, je akademija mrtva. Ni drugega izhoda, kot odpiranje 'mikeja'. S Platonom in platonizmi se ne bo dalo nikamor več priti, treba se bo odpreti proti politiki, političnemu delovanju in Aristotelu. Ne bo se dalo več: kultura je tu in kultura je tam in mi smo zelo kulturni in mi smo zelo družbeni. Kajti, to so končno primeri fundamentalizmov in ti tukaj gospodujejo, to so fundamentalizmi ekonomske provenience. Tukaj gospoduje ekonomski tip jezikanja in 'nenačrtno' blebetanje. Iz tega pa ni lahko priti ven. Akademija je vsa potopljena v ekonomske substancializme in v managerske tipe blebetanja o trgu, tehniki, učinkovitosti, napredku, produktivnosti… To so tudi številni miti iz njegove debelejše knjige (Op.: Galimbertijeve knjige Miti našega časa).

Teršek: Govoriva tudi o ciljih in smotrih?

Kuzmanić: Galimberti ne razlikuje med cilji in smotri. Moja strategija bojevanja je torej drugačna. Jaz sem namreč kot profesor zadnjih dobrih dvajset let odkril nekaj fascinantnega, zame ubijajočega in poraznega, kar sem že ubesedil tu in drugje, zato bom zdaj govoril samo o tem, kako se tega lotevam. Moja temeljna ugotovitev iz mojega četrt stoletja trajajočega delovanja in dela s študentkami in študenti je, da so študenti nepismeni. Da so dejansko nepismeni. To nisem rekel slučajno in vem, kaj govorim. Jaz govorim empirično, iz dela, ki je utemeljeno v zadnjih 25-ih letih s študentsko populacijo. Oni že znajo prebrati nadaljevanko in tisto, kar spodaj piše. Ampak, ko jim ti daš nek določen strokovni, znanstveni,  filozofski, etični, politični tekst, takrat so nepismeni. Ne morejo se prebiti iz stavka v stavek. To je temeljna ugotovitev. Se pravi, če je nekoč, v moji generaciji, veljalo za srednjo šolo »no dobro, saj bodo že na fakulteti brali«, danes mi na fakulteti dobimo otroke, ki ne da so leni, ne da ne bi hoteli, da ne bo nesporazumov. Niso zmožni. Niso opremljeni za to, da berejo nekoliko bolj zahteven tekst. Pa tu ne gre samo za tujke. Ne zmorejo tega. Jaz si to interpretiram, kot da so generacija slik. Ampak to je spet druga zgodba.

Teršek: Kako pa se boriti s tem?

Kuzmanić: Zelo preprosto: učim jih brati. Kaj pa naj drugega naredim? Če sem na fakulteti, če imam študentsko populacijo, če ne znajo brati, kaj naj drugega počnem? Morda mislite, kot je bilo to slišati med poslušalci in hihitanjem, kot da se jaz hecam in da to ne počnem. Ne, jaz točno to počnem. Jaz sem celo izdelal nek določen program, s pomočjo mojih kolegov, ki so tudi šli skozi to turo branja, samo malo težjega branja: Aristotela, Marxa, Heideggerja, Hannah Arendt, oni so šli skozi to torturo. Smo naredili ekipo, ki uči, v tem trenutku recimo brati prvi utemeljitveni tekst managerskih teorij. Se pravi The Principles of Scientific Management. Ampak pazite, na ravni univerze, v programu katerekoli fakultete, ne boste našli te možnosti, da bi nekoga tega učili. Jaz sem dolga leta nazaj, dvajset, petindvajset let nazaj, na Fakulteti za družbene vede, učil brati tekst Pojem političnega pri Carlu Schmittu. Od stavka, do stavka. Ampak prosim, da to resno jemljete – drugače ne gre. Tako, kot se učitelji sprenevedajo, da vedo, pa so polpismeni. Učitelji so danes polpismeni intelektualci v kategorijah še pred tridesetimi leti. Posledično je še bolj nepismena, polpismena študentska populacija, ki si samo domišlja to, da so študentje in da razumejo.

Teršek: To je torej čas, doba, ki bi jo opisali kot…

Kuzmanić: Mi živimo v dobi laganja, domišljanja, imidžev in sprenevedanja. S tem imamo opravka. Skratka, zadeva je neskončno bolj resna. Brutalno bolj resna, kot se zdi. Od tukaj je potem potreba po tem, da si lep, da imaš urejene nohte, od tukaj je zelo pomembno, ali ti smrdi pod pazduho ali ne; to, ali bereš knjige, ne šteje. To, ali razumeš, ne šteje. Vse, kar šteje je pojava. Poglejte si samo reklame in boste videli enormne količine lepih obrazov. Ti obrazi so polpismeni, to so zelo resne stvari. Za nas je to nekaj novega, za Ameriko je to nekaj običajnega. Tukaj je to nekaj novega, o čemer se mi lahko sprašujemo kot o problemu. Za Ameriko ne. V tem smislu se mi zdi neskončno bolj resno. Nisem se vdal. Bojujem se sto na uro. Žal tako, da učim brati.

Teršek: In potem pridemo do tega, da naravoslovci odločajo o akademski usodi družboslovcev in humanistov. Uporablja pa se izključno konvergentni jezik in binarni proces odločanja. Problem? Zanimiv paradoks?

Kuzmanić: Drži, ampak nimam tega občutka. Zelo preprosto je izpeljati zadevo, češ, naravoslovci so krivi, pustite nas družboslovce pri miru. Jaz mislim nasprotno. Jaz sem sicer nominalno družboslovec in humanist, če me pa vprašate za mnenje, pa moram poudariti vprašanje, kdo je odpovedal. Recimo na takih primerih, kot se je v Sloveniji dogajalo pred kakšnih četrt stoletja. Kar se dogaja, ni to, nekaj kar je bilo v sedemdesetih tukaj, ni to nekaj, kar je bilo v osemdesetih tukaj. To vem, jaz sem takrat živel. Ali sem bil študent, ali sem delal magisterij, doktoriral, ali sem bil na alter sceni, pa pisal za Mladino. Jaz vem, da takrat ni bilo dobro. To je prišlo s tako imenovano osamosvojitvijo, to je ozko povezano s procesi kapitalizacije, procesi tega, kar se imenuje menedžerska revolucija in o tem sta napisani dve knjigi, ki ju lahko berete in ne bom tukaj ničesar več povedal. Na vprašanje, kdo je odpovedal je treba odgovoriti: humanistična in družboslovna inteligenca. Humanistična in družboslovna inteligenca so tisti, so tiste, smo tiste in tisti, ki smo odpovedali. To niso tisoči in milijon Slovencev, to je nekaj deset, sto ljudi, v katerih je prišlo do naslednje igre. Eni, to so krogi Nove revije, so šli pot, ki so jo pač ubrali. In niso problematični s stališča argumentacije, ki mene zanima in ki bi jo rad serviral. Drugi so se pa razdelili na dva dela, od katerih so eni zagovarjali nekaj takega, kot je menedžerska revolucija, liberalizem in tako naprej, predvsem ekonomisti in podobni. Humanistična srenja pa je v glavnem začela lajati na luno. To, kar bom zdaj rekel, vam ne bo všeč, ker domnevam, da ste v večini levičarji. Ta luna se imenuje kapital. In potem smo dobili tole situacijo. Levica – humanisti in družboslovci, so lajali na kapitaliste in kapital, ekonomisti in menedžerji so privatizirali in oropali vse, kar se je dalo oropat. Kolikor bolj so menedžerji ropali, toliko bolj je levica lajala na kapital. Nič se ni spremenilo, tudi danes ne. Tu je glavna odgovornost. Ni glavna odgovornost na desnici. Od desnice je bilo treba normalno, naravno pričakovati, da bo potegnila poteze, ki jih je. Od ekonomistov in od menedžerjev ne moreš pričakovati, da bodo drugače govorili, kot da bodo čivkali neoliberalne, neokonservativne argumente. Od levice, govorim zdaj o FDV-ju in Filozofski fakulteti in nekaterih inštitutih, ki se s tem ukvarjajo, pa je bilo treba in je nujno pričakovati, da bodo prav odbirali in razbirali. Spomnim se, da sem v nekem obdobju delal na Mirovnem inštitutu. Sem tudi eden od njegovih ustanoviteljev. Mi smo zdržali približno do točke Nata. Na točki Nata smo vse energije, ki smo jih vložili in smo bili seveda poraženi, porabili. Na referendumu smo dobili 34% in takrat je bilo konec. Mirovni inštitut so bili "zadnji Mohikanci", ki so skušali majčkeno zadeve braniti. Potem je pa šel val Fakultete za družbene vede in val lajanja s FF-ja na kapital.

Teršek: Praksa nemišljenja.

Kuzmanić: Mi smo danes v puščavi nemišljenja. V tem smislu je treba in moč govoriti naravnost, brez milosti. Ne živimo več v časih sprenevedanj. Pa se jaz ne bi rad zameril Žižku, pa se jaz ne bi rad zameril Brglezu in se ne bi rad zameril Dolarju. To so il tempi passati. Če hočete, da se karkoli naredi, da začnemo misliti, nadvse politično delovati, bo treba narediti inventuro. Jaz vem, da tega niste pričakovali, ampak jaz nisem prišel zastonj s slovenskega morja sem. Ljubljana je tisto mesto, kjer zadeva smrdi. Tukaj  se odloča, tu je hinavščina, tu je elita, ki je odgovorna, tu se dogaja. Tu se pa tisti, ki jih imam v mislih, hkrati sončijo in so zvezde in nastopajo v medijih in na televiziji. Ko pa greš na televizijo in začneš govoriti tako, kot je treba govoriti, potem je pa oddaja prepovedana. Če mislite, da živite v demokraciji in da se zadeva objavlja, da ni več  takšne ali pa drugačne blokade, cenzure, potem se motite in ne veste, kje ste. Skratka, zadeve so neskončno, neskončno bolj resne, kot se vam zdi. Sploh niso slabe, katastrofalne so. Res. Čeprav vem, da mi ne verjamete.

Teršek: Ali še obstaja tisto, kar bi v javnem prostoru legitimno označili kot diskurz?

Kuzmanić: Ta diskurz sicer obstaja, ampak je zelo redek. Recimo ljudje, o katerih se tukaj pogovarjamo, so predvsem Heidegger, Hannah Arendt,  Günther Anders. Heidegger je prisoten, ampak je okupiran s strani slovenske desnice in funkcionira kot najbolj črna točka, črna ovca. V tem smislu ga ne moreš dobiti kjerkoli na univerzi. Hannah Arendt na univerzo ne more priti, ne spodobi se. To so ključni argumenti tukajšnje leve scene. Günther Anders ne obstaja. Skratka, to je popolnoma nova paradigma in v tem smislu sem na začetku rekel, da prinaša v slovenski prostor nek nov vetrček. To ne bo več nabijanje na Lacana, nabijanje na Marxa, pač pa nekaj drugega. Freud sicer je prisoten, ampak ne kot nabijanje na Freuda, pač pa je nekaj novega. To, kar je nekaj novega, ni toliko govorjenje o knjigi, ampak njene interpretacije. Npr. moj profesor Andrej Kirn, ki se je ukvarjal s tem. Ampak, kdo pa sploh bere Kirna? Nekaj malega je bilo rečeno med ljudmi na desnici, med Urbančičem in Hribarjem, ampak to tudi ni nekaj takega, kar se bere. Problem je to, da se na tako imenovani avtor-sceni sploh ne bere. Kdo na alter sceni bere Hannah Arendt? Kdo je zmožen prebrati njeno knjigo Vita Activa? To so drugi tipi govorjenja.

Ali pa, da se vrnemo na začetek, da tudi to slišite, ker ni hudega. To je pot, ena od možnih poti, proč iz platonizmov, proti Aristotelu. Glejte en podatek. Ali se vam ne zdi hecno, da pol stoletja, ali pa šestdeset let niti enega doktorata ni na temo Aristotela? Na Ljubljanski univerzi? Pojdite preštet, koliko jih je o Freudu in Lacanu. Pa niti Freud niti Lacan nista filozofa. Kako to, da temeljni filozof, Aristotel, na Filozofski fakulteti nima vsaj enega doktorata v dobrih pol stoletja? Nekaj je hudo narobe, nekaj je zelo resno narobe. Skratka, obstaja neka določena paradigma, znotraj katere se gibljemo, obstajajo neki določeni zaprti horizonti, znotraj katerih smo in hodimo po lastnih labirintih. In potem smo odkrili kapital in sedaj bomo naredili revolucijo proti kapitalu? Zame je to infantilizacija populacije. Infantilizacija. Zelo resna je odgovornost levice za to, kar se tukaj dogaja. Zelo resne odgovornosti so to. In namesto, da bi se pogovarjali o odgovornosti, se oni sončijo in so popularni in vse obvladajo in se jih bere.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013