Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

12.2.2018

dr. Marko Novak

Brexit, britanski sodniki in ENCJ

Evropska mreža sodnih svetov (angleško European Network of Councils for the Judiciary (ENCJ) je seveda združenje sodnih svetov držav članic Evropske unije. Staro je približno štirinajst let, danes pa kar okoli 80 odstotkov njegovega proračuna pokriva Evropska unija. To pomeni, da je tudi Evropska komisija zelo zainteresirana za njegovo delovanje, kar združenju postopoma veča veljavo v ustavnopravnem prostoru Evropske unije. Glede na Brexit, ki naj bi se dokončno zgodil marca 2019, se zastavlja vprašanje prihodnosti članstva »sodnih svetov« Združenega kraljestva v ENCJ.

Združeno kraljestvov ENCJ zastopajo kar trije »sodni sveti« oziroma court services, kakor jih oni sami imenujejo, pri čemer gre za »sodne svete« svojskega tipa (zato tudi uporabljam narekovaje), povsem netipične za evropske celinske razmere. Ti britanski »sodni sveti« (ali pravilneje Združenega kraljestva, saj predstavljajo Anglijo in Wales, Škotsko ter Severno Irsko kot tri deloma avtonomna pravna področja v okviru Združenega kraljestva) niso državni organi, kakor to praviloma velja na celini, temveč so bolj združenja sodnikov, katerih interese zastopajo.

V preteklosti so imeli izjemno velik vpliv na razvoj ENCJ. Tu je omeniti vsaj vlogo lordov Johna Thomasa ter Geoffreya Vosa kot bivših predsednikov ENCJ, ki sta danes med najbolj vplivnimi sodniki v Združenem kraljestvu. Sicer so tudi člani omenjenih »sodnih svetov« vedno igrali pomembno vlogo v vsakoletnih projektnih skupinah ENCJ. Vpliv britanskih sodnikov na kakovost delovanja ENCJ je bil v preteklem slabem desetletju in pol torej izjemen. Kaj pa se tu spremeni po Brexitu?

S tem vprašanjem se trenutno ubada izvršni odbor ENCJ, ki naj bi na zaprosilo britanskih kolegov predlagal generalni skupščini, ki bo letos junija v Lizboni, ustrezno rešitev. Močna želja britanskih sodnikov je vsekakor ostati v tem vedno bolj uglednem združenju. Pravijo, da je to interes britanskih sodnikov, ki nikakor ni povezan z uradno politiko Downing Streeta. Dodajajo, naj se celinci vprašamo, ali bo ENCJ brez britanskih »sodnih svetov« bolj ali manj kakovostnejši?

Statut ENCJ sicer namenja popolnopravno članstvo v združenju le državam članicam EU, so pa v širšem članstvu tudi sodni sveti držav opazovalk. Tako se v primeru Brexita za britanske sodnike ponujajo tri možnosti glede sodelovanja z ENCJ: povsem brez članstva, članstvo kot opazovalci ali zadržanje polnopravnega članskega statusa – ob spremembi statuta.

Prva možnost najbrž ne pride v poštev, saj se po Brexitu tako ali tako ne bodo povsem prekinile vse povezave med EU in Združenim kraljestvom, pa tudi po vsebini bi bilo to bolj izraz nekega razočaranja ali celo »maščevanja« kot pa preudarnosti in pameti. Samo pomislimo na izjemno zgodovinsko tradicijo britanskega sodstva in tudi ugled, ki ga imajo britanski sodniki v svetu tudi še danes. Osebno menim, da se imajo celinski sodniki od britanskih kolegov še vedno veliko za naučiti. Pa ne samo sodniki, temveč celotna pravna kultura.

Tudi degradacija britanskih »sodnih svetov« na raven opazovalcev se mi ne zdi smiselna. To pozicijo imajo navadno sodni sveti držav kandidatk za pristop k EU ali pa ministrstva za pravosodje v državah, kjer niti nimajo sodnih svetov (npr. Nemčija, Avstrija, Češka republika).

Osebno podpiram idejo, da britanski »sodni sveti« zadržijo polnopravno članstvo v ENCJ. Če zmoremo predelati lastna, predvsem negativna čustva glede njihovega izstopa iz EU, se to zdi najboljša različica od treh možnih tako za sodnike v Združenem kraljestvu kot tudi za samo združenje ENCJ. Seveda se bo ob tem porodil občutek, da želijo Britanci obdržati tisto, kar jim je všeč v EU in se znebiti tistega, kar jim ni. Do neke mere to lahko drži, toda EU in tudi ENCJ morata gledati predvsem iz lastnih interesov glede kakovosti delovanja unije. In v tem primeru gotovo lahko hitro najdemo pozitivne odgovore. Pa ne le zaradi jezika, ko britanske kolege kot rodne govorce pogosto naprošamo, da redigirajo naša angleška besedila.

Seveda pa bi nam delo olajšali, če izvedejo še en referendum, ki bi Brexit zavrnil, toda premnogi pravijo, da se to ne bo zgodilo.  

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete v Novi Gorici
mnovak153@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012