IUS-INFO - IUS Kolumne - *** Vesel božič za lepo sožitje v družini ***
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

18.12.2017

prof. dr. Marko Pavliha

*** Vesel božič za lepo sožitje v družini ***

Božič je najžlahtnejši družinski praznik, ki s svojo božansko in človečansko harmonijo zaigra tudi onkraj vatikanske polnočnice. Korenini v poganskih časih, ko je marsikatero ljudstvo častilo prihod zimskega solsticija. Tedaj se prične dan zopet daljšati, sonce premaga temo in zima zaživi v vsem svojem sijaju, kar simbolizira zmago dobrega nad zlim.

Krščanstvo mu je vdahnilo novega življenja, nekdaj v naših jaslih za železnim političnim zastorjem  pa so ga zatirali in posledično silili ljudi, da so ga doživljali intimno in nevidno za štirimi stenami v varnem naročju babic in dedkov. Miklavža in Božička je izpodrinil triglavski Dedek Mraz s sivo kučmo in belo brado, ki je pridne otroke obdaroval na predvečer Silvestra ali dan poprej v telovadnicah združenega dela; dandanes smo v drugem ekstremu, ki ga zaznamuje potrošniška mrzlica v kičasti podobi vseh treh možakarjev, reklam, okrasja in predragih daril z možnostjo zamenjave. Ampak božič nas globoko v iskrenih srcih še naprej prijetno greje kot najtoplejši snežni pulover, spleten iz družinskih in spominskih niti, katerih izvirno predivo diši po biti namesto imeti.

Četudi za najbolj izvajano pesem vseh časov šteje Sveta noč, je še na stotine drugih, ki  nas v tem čarobnem decembrskem adventnem času intimno pobožajo, recimo tista, prostodušno otožna Božična od trubadurja in gledališkega igralca Iztoka Mlakarja:

Nikdar iz mojih ust grda beseda ni pršla,

če zanjo računa blo ni.

Ben, če kdo zarad tega postrani me gleda,

ga n'coj lepo prosim nej mi oprosti.

Božično drevesce najlepše raste v nežni družinski prsti, zato je bistvo grudnovega idiličnega vzdušja prav Družina z mogočno začetnico. Nisem strokovnjak za družinsko pravo, a imam poleg mladostniškega četrt stoletja v toplem zavetju mame in očeta ter v nepozabni družbi njunih staršev še skoraj trideset let svojih praktičnih izkušenj v (eni) zakonski zvezi, ki nama je z Ester iz dueta pričarala kvartet s čudovito hčerko in sinom. Verjamem v klasično družino ženske, moškega in potomcev, toda takisto spoštujem njene raznolike oblike, ako črpajo svojo energijo iz Ljubezni. Na kraj pameti mi ne pade, da bi bil do kogarkoli pokroviteljski v butalskem stilu "če sam ne znam, bom pa druge učil," bi pa želel deliti z vami  košček modrostne pogače profesorja dr. Jožeta Ramovša iz njegove ustvarjalne krušne peči, ki nikoli ne ugasne. Letos nam je z menija zbirke s pomenljivim naslovom Smisel pripravil Sožitje v družini pod streho Celjske Mohorjeve družbe in ljubljanskega Inštituta Antona Trstenjaka.

Potreba po lepšem sožitju v družini je zdaj bolj pereča kakor kadarkoli doslej, ker se njen razkroj zažira v ostale družbene celice in jih krotoviči v pogubo. Se še spomnite Dickensovega Skopušnika, ki je na božični večer ves zgrbljen in namrgoden čuval zabojček s premogom, po katerem je premražen hrepeneče pogledoval njegov pisar in se poskušal ogreti v soju sveče?  Sedaj je mnogo huje: še nikoli ni bil svet tako zelo navidezno povezan zaradi interneta in še nikdar ni bilo toliko osamljenih ljudi. Navzlic podnebnemu segrevanju se medčloveški odnosi ohlajajo in nevzdržno bližajo ledišču.

Družina je bila včasih nezamenljivi del družbenega kolesja, v zadnjih dveh stoletjih pa s(m)o jo grobo odrinili od sebe zaradi zaslepljenosti z materialno blaginjo in telesnim zdravjem. Toda družina je osnovna človeška skupina, molekula in celica, ki opravlja bistvene naloge za preživetje posameznika, obstoj človeštva in razvoj kulture.  Te naloge so predvsem varen dom, oblikovanje človekove osebnosti, delo, sodelovanje, osebni ustvarjalni doprinos, počitek, oddih, razvedrilo, praznovanje, oskrba nemočnih otrok, starostno onemoglih, bolnih in invalidnih, reševanje osebnih težav in stisk v sožitju, duhovni razvoj in versko poglabljanje. Naša generacija ima srečo, piše dr. Ramovš, da se pravkar razvijajo učinkovite metode za učenje lepšega komuniciranja med družinskimi člani, kar je najpomembnejša današnja razvojna priložnost človeštva, večja kot napredek znanosti o možganih, mikrobiologije in informacijsko-komunikacijske tehnologije. Upajmo, da bo teorija s spodbudnimi primeri kmalu tudi splošna praksa postala.

An boh nej popazi na svoju familjo,

an svojim otrok'm da srečo an mir.

N'coj na b'm nobega v maloro pošiljal,

ka greh je bit jezen na sveti večer.

Za sožitje potrebujemo osebno in družbeno orientacijo, ki temelji na treh nujnih sestavinah: komuniciranju, razdelitvi in sodelovanju pri opravljanju različnih vlog in vzdušju. Ramovš tenkočutno obarva sožitje s pridevnikom lepo, s katerim označuje dragocenost kompleksne celote lepega sožitja, ker sta pridevnika kakovosten in skladen bolj primerna za znanstveno in knjižno rabo, besedica dober pa poudarja vrednotno, etično ali moralno vsebino. Če se imamo v družini lepó, živimo v sožitju, kar je najlepši občutek. Lepoto družinskega sožitja okušamo kot nebesa, grde odnose pa kot tuzemski pekel, zato se moramo zavestno učiti družinskega sožitja, kar menda traja okoli tri leta, a je vredno napora. Pri tem bi nam bil nemara v pomoč kodeks starševske in družinske etike, za kar se je zavzemal izjemen, žal prevečkrat spregledan, onemogočen in zatrt pedagog dr. Franc Pediček.

Vesel božič vsim, vesel božič vsim,

vesel božič voščm prou vsim.

Družinska sreča hodi po dveh nogah, pravi profesor Ramovš, to pa sta materialna varnost in lepo sožitje, ki potrebuje upočasnitev življenja namesto stresne ihte po hitenju in nenehni kontroli. Tretjina ali več zakoncev se loči, druga tretjina živi v enako slabih odnosih kot so jih imeli ločenci, čedalje manj mladih se odloči za sklenitev zakonske zveze in za družino. Družino sestavljajo trije rodovi, ker se človek razvija in dozoreva skozi tri življenjska obdobja ali človeške letne čase, od prazaupanja, osebne avtonomije, pobude in delavnosti, do identitete, intimnosti, solidarnosti in integritete. Pomladna mladost traja do petindvajsetega ali tridesetega leta in pomeni pripravo na samostojno življenje.  Potem nastopijo vroča poletna srednja leta, ki trajajo do šestdesetega ali sedemdesetega leta, ko se večina upokoji in otroci odidejo na svoje, nato se prične jesensko življenjsko obdobje, z vnuki in patino življenjskih izkušenj. Znameniti humanist dr. Anton Trstenjak se je pred svojim slovesom izpovedal, da ima tudi človeško življenje svojo zimo - četrto življenjsko obdobje, ki je njegova smrt in vse, kar se dogaja onkraj.

Malo ljudi je, k radi me majo,

an dosti več tistih, ka slabo mi čjo.

An ka nankar za božič pozabit ne znajo,

če kdaj kej narobe med nami je blo.

Vsa tri ali štiri življenjska obdobja so eno človekovo življenje in vse generacije so ena človeška skupnost. Sleherno generacijo zaznamuje čas, v katerem raste, in resnica je, "da na mladih svet stoji, mladi pa na starejših." Na družinsko sožitje vplivajo štiri generacije z različnimi mentalitetami: tiha generacija ali tradicionalisti (rojeni pred letom 1946), generacija množice otrok ali baby boom (1946 - 1964), X generacija (1965 - 1980), Y generacija (od leta 1980 dalje) in milenijska ali Z generacija (rojena po letu 2000). Vsi ljudje smo odvisni drug od drugega in to velja tudi za vse generacije. Evropa se sooča z demografskimi spremembami, ki so "po svojem obsegu in teži brez primere," zategadelj zahtevajo novo medgeneracijsko solidarnost. Rodnost je prenizka za ohranitev evropskih narodov, kajti če pride povprečno 2,1 otroka na žensko, ostaja število prebivalstva enako, v več evropskih državah pa je pod 1,5 otroka, pri nas med najnižjimi.

Mladi se vse težje prebijejo do svoje službe, gospodinjstva in družine, ki so osnovni kazalniki samostojnosti. Sposobnosti starejših so žal mrtev kapital, naglo se veča delež oseb nad 85 let, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Toda predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je nedavno pripravilo ministrstvo za zdravje, je veliko razočaranje in skrpucalo, pravijo poznavalci z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na čelu, ker favorizira možnost, da neformalno oskrbo prevzamejo družinski člani, kar sproži vprašanje dolgoročnega vpliva na položaj žensk. Storitveni del pomoči na domu je sicer treba okrepiti in dopustiti možnost domače oskrbe, toda to ne sme biti poglaviten varstveni steber, ker tako tudi domovi za starejše izgubljajo socialne vsebine.

Ma sej nič ne rečem, ma sej niso krivi,

človk mona ne rata, se tak že rodi.

Sej niso krivi, zato če so živi,

tud žval ma pravico do tega, da žvi.

Jože Ramovš ugotavlja, da smo Slovenci razvili zelo solidno samostojnost, kar ne moremo reči za lepo sožitje, komuniciranje in sodelovanje. Med nacionalnimi "hipotekami" omenja polpreteklo bratomorno zgodovino, alkoholizem, samomore in dediščino janzenizma, ki se kaže v črnogledem, pikolovskem, malodušnem, otožnem, zagrenjenem, žolčnem, jeznem, čemernem in godrnjavem motrenju sebe in okolice. Z avenije kakovostnega sožitja in srečnega življenja nas pogosto zapeljejo samozadosten občutek neodvisnosti, brezbrižnost, sebično pokroviteljstvo – sebično krojenje drugih po svoji meri - in kupovanje sožitja (ni vse naprodaj!). Tradicionalno sobivanje, zasnovano na patriarhalnem odnosu med moškimi in ženskami, ni več uporabno, sodobni načini za družinsko sožitje pa še niso razviti, čeravno antropohigiena kot veda za učinkovito pomoč sebi in drugim hitro napreduje.

Vesel božič vsim, vesel božič vsim,

vesel božič voščim prou vsim.

Kriza sodobne družbe izvira iz potlačenega in zanemarjenega človekovanja in občestvovanja, iz slabega osebnega in medčloveškega  kultiviranja. Ampak kriza ni le problem, strma skala, težava ali stiska, marveč naj bo zlasti pomol za rešilni pristanek ladje, križišče in odskočišče, od koder lahko "z energijo krize poženemo razvoj v smiselno smer rešitve."  Staranje prebivalstva prinaša tudi priložnosti kot sta denimo biološka razorožitev(primanjkljaj mladih vojakov) in biološka upočasnitev  (starejši ljudje ne zmorejo več brezglavega tempa).

"Samo od enega človeka na svetu smemo zahtevati, da energijo svoje stiske uporabi za odskočno desko v bolj zrelo življenje in lepše sožitje z drugimi - od samega sebe,” nam zamegljene oči prijateljsko popivna Ramovš. “Če v težavah zahtevamo od drugih, naj ravnajo bolje, dosežemo nasprotno."

Za človeka gre, nas je učil dr. Trstenjak, hkrati pa je pogosto ponavljal svoje drugo vodilo: "Držimo skupaj!"

Jezika ne šparam, an bog mi oprosti,

če komu kdaj rečem, da je to kar je.

Ma resnice ne mara človk prou neč kej dosti,

an je jezen, če kdo jo u fris mu pove.

Krmilo sožitja je doživljanje z z dojemanjem zlatega pravila, ki ga poznajo domala vse religije in je ključno gibalo svetovnega etosa. Tudi Ramovš verjame, da je pet lepih doživetij o drugem na eno grdo ugodno doživljajsko razmerje za lepo sožitje. Telesno, duševno, socialno in duhovno zdravje je kot celota - mens sana in corpore sano - nosilni steber družinskega življenja in sožitja, ki ga često razkrajajo bolezni kot so praznota v odnosih, spolna nezvestoba, čustvena ohlajenost, ljubosumnost, nihilizem, cinizem, hemizem (zlobnost), alkoholizem in preostale zasvojenosti. Vsak človek je edinstven in enkraten, zato ga je treba dojemati celostno v njegovih šestih razsežnostih, vključno s potrebami, in sicer telesni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski; slednjo po svetovno znanem psihologu Viktorju Franklu predstavlja volja do smisla. V vseh imamo obrambne mehanizme, od katerih je poleg samopomoči in solidarnosti usodnega pomena človekova vest, ta "notranji kompas za orientacijo pri svobodnem in odgovornem odločanju za vrednejšo izbiro," najgloblja in prvinska osebna zmožnost. Z učenjem dialoga rastemo iz osame egoizma in medsebojnega izkoriščanja, pri čemer pomaga molitev mistika Oetingerja, ki je nekoč prosil boga, naj mu nakloni spokojnost, da sprejme, česar ne more spremeniti, naj mu podari pogum, da spremeni, kar more, in modrost, da sprevidi, kaj more in česa ne.

En lep vesel božič vsim dušam prodanim,

vesel božič nunc'm brez tistih reči.

An putanam, šašinam an ritim usranim,

če koga sem spustu, nej se ne jezi.

Na Inštitutu Antona Trstenjaka so pri raziskovanju medčloveškega sožitja in praktičnem učenju lepših odnosov med ljudmi dognali zlato pravilo za lepo sožitje in zdrav osebnostni razvoj, ki se glasi takole:

"V vsakem obdobju življenja mora človek poskrbeti, da je intenzivno osebno povezan vsaj z enim pozitivno usmerjenim človekom iz vsakega rodu: z enim mladim, enim srednjih let in enim starim. Biti osebno povezan pomeni, da se z njim vsaj eno uro tedensko pogovarja o njunih osebnih izkušnjah in o njunem doživljanju, torej ne samo o splošnih, intelektualnih, delovnih ali drugih brezosebnih vsebinah. Pozitivna usmerjenost v odnosu pa pomeni, da je pri komuniciranju pet prijetnih, spodbudnih ali pozitivnih vsebin na eno negativno, ki pa ne sme biti med prvimi."

Vesel božič vsim, vesel božič vsim,

vesel božič voščim prou vsim.

Za lepo sožitje v družini je najbolj odločilna ljubeča, spoštljiva in dostojanstvena simbioza med staršema srednje generacije, v kateri ni mesta  za brezbrižnost in čustveno otopelost. Medčloveško sožitje omogočajo ubran odnos, dopolnjevanje in konstruktivno reševanje sporov. Povezujejo ali razdvajajo nas besede,  (ne)poslušanje, dejanja, obnašanje in doživljajsko prenašanje sporočil. Olika prinaša čudeže, če se ne otepamo prošnje, zahvale, opravičila in pristne pohvale. Frankl je opozoril na dejstvo, da dobre navade ne zmanjšujejo človekove svobode, ampak jo večajo. Tudi za mlad par , ki se zvari, ko gori, velja posrečeno geslo z nekega festivala družin, da je  ključ do uspeha “vlaganje v odnose za najboljše odnose,” ob zavedanju, da je močna spolna energija “za uporabo, ne za zlorabo.” Jože Ramovš opisuje metodo “prižiganja lučke na drugem,” ko se zavestno potrudimo ob pogledu na bližnjega, da na njem najprej opazimo nekaj lepega, dobrega in prijetnega. Če hočemo pomagati sebi, poskrbimo za druge, če želimo pomagati drugim, poskrbimo zase. Toplo priporoča sedem vsakdanjih “domačih zdravil” za lepše družinsko sožitje: pozdravljanje domačih, družinski obroki, pohodi, obdelovanje vrta in gojitev rož, sistematičen družinski pogovor za utrjevanje pogovorne kulture, duhovno poglabljanje in večerni sklep dneva v družini. Če jim dodamo še biokemični hormonski koktajl iskrive zdravnice Sanele Banović, smo zmagali: objem, druženje, telesna aktivnost, seks in komunikacija.

Iz dna srca voščim vsej bandi caganski,

ka zarad njih vse u k'p k hudiču v ret gre,

an ka jim za pravicu je ku za sneg lanski,

iz dna srca voščm prou vsim kar jih je.

Za posameznika, družinsko sožitje in zdrav razvoj skupnosti je ključnih pet glavnih družinskih vlog, ki se odvijajo v dvojini in množini: ženska in moški, žena in mož, mati in oče, generacijske vloge (otroci, starši, dedki, babice, prastarši) in gospodinjska ter gospodarska vloga.  Otroci naj bodo otroci, naj se čim dlje igrajo, starševska generacija naj uresničuje svoje ključno poslanstvo, stari ljudje pa so blagoslov, če sprejmejo svojo starost. V zdravi družini naj ne bi bilo dveh skrajnih odstopanj v klovnovski preobleki jungovskih arhetipov puer/puella aeternes (večni deček ali deklica) in senex (stari modri človek), ker tudi tu velja načelo meden agan - ravno pravšnja zdrava mera.

Ma, da bi na glavo se zrušla jim streha,

an da posušila bi jetra se jim,

ma ben ta noč je sveta an da na bo greha,

nej bo vesel božič še njim.

Ugleden slovenski psiholog Bogdan Žorž je optimistično dognal, da se je družina sicer znašla v pretežno umetno izzvani krizi, toda k sreči ne razpada, marveč se njen ugled spet dviguje. Naša civilizacija bo preživela le pod pogojem, da bo obsta(ja)la družina in bodo družinske vrednote zopet pridobile pravo veljavo.

Skrivnost prijetnih ljudi je v tem, sklene naš Jože remek delo o družinskem sožitju, da so pozorni na človeka ob sebi, ga poslušajo, slišijo, razumejo, vidijo in doživljajo tako, kakor se doživlja on sam, zlasti pa so “navajeni videti na drugem prej lepo, dobro in prijetno, kakor slabo, grdo in neprijetno.”

Vesel božič vsim, vesel božič vsim,

en lep vesel božič voščim prou vsim.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016
2010
2009