Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

6.10.2017

dr. Jernej Letnar Černič

»Bolje funt pameti kakor cent moči«*

Grobi udarci, krvavi obrazi starejših gospa, potiskanje in vlečenje za lase starejših in mladih ljudi, to je le nekaj prizorov policijskega nasilja, ki je v nedeljo pretreslo tako katalonsko, špansko in evropsko javnost. Čeprav smo nasilje lahko vsi skupaj pričakovali, niso bili prizori nič manj šokantni. Nadaljnji koraki od vseh udeležencev terjajo trezen, skrben in spoštljiv razmislek in debato.

V tem trenutku ni dvoma, da je do nasilja prišlo, kljub različnim poskusom prikazati vzporedno resničnost, saj tudi izhaja iz poročila mednarodnih opazovalcev. A takšno ravnanje je bilo, kot smo pisali avgusta pričakovati, saj so imele državne oblasti podporo v evropskih elitah in institucijah na različnih straneh političnega spektra, ki so se iz različnih oportunističnih razlogov odločile molčati. Evropska civilna družba pa je nastopila drugače. Le njeni ogorčeni odzivi so v nedeljo popoldne in zvečer preprečili še hujše kršitve. Povedno je, da na nesorazmerno policijsko nasilje v Španiji že vrsto let opozarjajo Evropsko sodišče za človekove pravice, Odbor Združenih narodov proti mučenju, Odbor za človekove pravice in podobne mednarodne organizacije in odbori. V širšem kontekstu je zato vprašanje, zakaj je prišlo do tako medlega in zadržanega odziva, z izjemami, evropskih voditeljev. Zdi se, da so ti že vnaprej dali bianco karto španskim oblastem, da lahko postopajo, kot se jim zdi prav.

A v Španiji trenutno obstajata vsaj dve vzporedni resničnosti. Španski kralj v torkovem nagovoru ni niti z besedo omenil in obžaloval nasilja. Namesto, da bi kot šef države, poskušal obe strani pomiriti, je še še bolj poglobil nasprotja med osrednjo Španijo in Katalonci, ki ga razumljivo ne sprejemajo več za svojega voditelja. V preteklosti smo že večkrat razložili, da španski ustavni red in ustava kot njegov temelj priznavata le španski narod, drugim narodom pa priznava le status narodnosti (glej 2. člen španske ustave). Ustava razlikovanja med narodom in narodnostjo ne razloži. Takšna ureditev je izjemno nepravična, saj ostale narode, baskovski, katalonski in galicijski, v španski državi postavlja v podrejen položaj in na (ne)milost večine v španskem parlamentu.

Bizarno je, da avtonomne statute Baskije in Katalonije potrjuje španski parlament, saj kot kaže katalonska izkušnja iz leta 2006, lahko od v regiji sprejetega statuta ostane vidna le sled brisanja. Iz teorije prava pa vemo, ko pravni vir postane eklatantno nepravičen, postane nepravo, formalno sprejeto pravo. V takšnih primerih mu lahko prebivalstvo odreče naravo prava, v izjemnih primerih tudi z državljansko nepokorščino. Vztrajanje na formalno pravilno sprejetih pravnih pravic ni vladavina prava, temveč le vladanje s pomočjo prava. Vladavina prava temeljni na vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakosti, solidarnosti in pravičnosti brez katerih ne more delovati noben ustavni red. Zato je bil nedeljski referendum v danem ustavnopravnem kontekstu povsem legitimen in vsebinsko pravičen.

Zato je potrebna pluralna debata in nekakšna sprememba španskega ustavnega ustroja v soglasju z vsemi deležniki. Kaj takega se v tem trenutku zdi malo verjetno, kot se je še manj verjetno zdelo v Španiji na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, da bi ženske prejele tudi aktivno volilno pravico.  Ženske so na volitvah v drugo republiko imele samo pasivno volilno pravico, lahko so kandidirale, niso pa smele voliti. V parlament so bile izvoljene tri poslanke. Po konstituiranju parlamenta je v parlamentu prišlo do zgodovinske debate 1. oktobra 1931 med Claro Campoamor, ki je zagovarjala univerzalno volilno pravico žensk in Victorijo Kent, ki ji je nasprotovala. Prepričljivi argumenti in nastop Campoamorjeve so prepričali poslance socialistične stranke, da so glasovali za aktivno in pasivno volilno pravico žensk in preglasovali poslance ljudske stranke. Precedens za korenite ustavne spremembe v španskem parlamentu tako v španski ustavnopravni zgodovini obstaja, a je seveda vprašanje, če je že nastopil trenutek kot leta 1931.

Kako naprej? Ker se obe strani ne premakneta iz svojega kota, je pričakovati še hujše zaostrovanje. Katalonski parlament bo kmalu razglasil neodvisnost, čemur bo sledil suspenz katalonske avtonomije. Zaradi zadržanosti evropskih voditeljev je težko pričakovati mediacijo katerega izmed njih. Verjetnejše je torej posredovanje kakšne skupine znotraj Španije, morda katere izmed baskovskih strank ali voditeljev. Kot je v svojem prispevku za 28 številko goriških Razpotij zapisal Carles Boix i Serra, profesor na Univerzi Princeton, je »referendum o neodvisnosti … vzvod za ponovno vzpostavitev dostojanstva obeh sprtih strani. Je priložnost za oblikovanje odnosa enakosti, ki zdaj ne obstaja in ki bi tako Španijo kot Katalonijo osvobodil izkrivljanja, izigravanj in hlapčevske miselnosti, ki zaznamujejo vsako krivično razmerje.« Potrebno je torej manj izkazovanja mišic in gole moči ter več enakovrednega pogovora med udeleženci o prihodnji ustavnopravni ureditvi, ki mora Kataloncem omogočiti, da sami, brez veta Madrida, odločajo o svojih zadevah javnega pomena.

Katalonska zgodba podaja lekcijo tudi za slovensko družbo. Ta je bila, z nekaj izjemami, dokaj enotna in je od evropskih institucij in voditeljev zahtevala, da obsodijo nasilje, kršitve človekovega dostojanstva in enakosti v katalonskem primeru. Enako kot je nujno obveščati evropske institucije, ko se zgražamo nad stanjem slovenske pravne države, kakovosti slovenskih sodišč in izvršilne veje oblasti, je potrebno zahtevati posredovanje evropskih institucij, ko pride do kršitev človekovih pravic in vladavine prava drugod po Evropi. Zato je imeti »bolje funt pameti kakor cent moči«. V Španiji se bo moč političnih elit kmalu umaknila prepričljivim in treznim argumentom kako ad novum vzpostaviti razmerje med Barcelono in Madridom, bodisi v obliki avtonomije bodisi neodvisnosti. Morda bo trajalo nekaj let, a vrnitev v obstoječe stanje, kakor da se ni nič zgodilo, po nedeljskih dogodkih ni več mogoče. 

(*) Slovenski tradicionalni pregovor.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009