Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

17.7.2017

dr. Matej Avbelj

Legalistična naivnost

V razumevanju (ne)-delovanja slovenske pravne države je veliko zabavnih trenutkov. Ti pa so v resnici tragični. Zato lahko govorimo o tragikomičnosti pojmovanja slovenske vladavine prava, ki je sistemski, in ne morebiti samo izoliran, problem. Kakršno prevladujoče pojmovanje pravne države, takšno pa je tudi njeno delovanje. Če se kritika ali vsaj normativne vizije ne osredotočijo na tisto, kar je res pomembno, imajo konkretni akterji v praksi mnogo več prostora ne le za čednosti, ampak tudi za nečednosti.

Ena največjih rak ran, tudi pri tistih, ki delujejo z najboljšimi nameni in si iskreno prizadevajo, da bi se stanje na področju pravne države v Sloveniji vsaj popravilo, če že ne optimiziralo, je da so vse prevečkrat samo pravniki. Samo pravniki v smislu, da se njihovo motrenje pravnega reda zaustavi že na ravni aktualnega ali potencialnega pozitivnega prava. Tak odnos, ki je v Sloveniji vseprisoten, navzoč ni samo med prevladujočim delom pravne stroke, ampak še bolj med laično javnostjo, imenujem legalistična naivnost.

Legalistična naivnost označuje prepričanje, da lahko družbene probleme popravljamo in odpravljamo samo ali predvsem s pravom. Saj veste, če se izkaže, da nek center za socialno delo v neki občini ne opravlja svojega dela, razlog vedno tiči v tem, da je neustrezna zakonska ureditev. Zato je tudi rešitev tako zelo preprosta. Zakon se dopolni, ali pa celo sprejme novega, in vse bo spet v najlepšem redu. Ko, seveda, ni, zakon popravljamo še naprej, da vendar pridemo do ustrezne rešitve, tam enkrat okrog svetega nikoli.

Nekaj podobnega se dogaja v sagi, z naslovom slovenska sodna samouprava, kjer navidezno glavno vlogo igra sodni svet. O njem sem že na nekem drugem mestu zapisal, da je izgubil vso avtoriteto, tako v očeh strokovne kot laične javnosti, v zadevi imenovanje predsednika Vrhovnega sodišča. Toda, psi so lajali, karavana je šla dalje, in pred kratkim smo lahko tudi na tej spletni strani prebrali hvalospev, da smo sedaj pa res na konju, saj je sodni svet, pomislite, dobil svoj lastni zakon!

Lastni zakon! Lastni zakon! In zdaj bo vse drugače, pa čeprav je, nič ne de, praktično, z nekaj izjemami, vse enako. Predvsem pa je enako tisto, kar je najbolj pomembno. Sodni svet je, z le nekaj malega namenskega pretiravanja, de facto papirnat organ. Opravlja najpomembnejše, z ustavo zaupane in z zakoni podeljene, pristojnosti (samo)-upravljanja sodišč v funkciji poštenega sojenja, pa vendar nihče od 11 članov te svoje naloge ne opravlja profesionalno.

Vsi so tam, po zakonu, častno. To je seveda lepo, vsega spoštovanja vredno, ni pa resno z vidika kredibilne, dejansko delujoče ustavne institucije. Že po človeški, v današnjih časih pa še bolj ekonomski, plati je preprosto nemogoče pričakovati, da bi lahko člani sodnega sveta poleg vseh rednih službenih obveznosti, ki jih imajo kot daleč preobremenjeni sodniki, prezasedeni odvetniki in dobesedno v akademsko delo utopljeni profesorji, v popoldanskih urah, tako zaradi časti – ne pa tudi častihlepja? - zares zagotavljali še sistemsko neodvisnost, kakovost in celokupno uspešnost slovenskega sodstva.

Ker tega ne počno, ker tega dejansko ne morejo početi, odločitve, ki jih formalno sprejema sodni svet, po nenapisanem, a v življenjskih izkušnjah izpričanem pravilu, dejansko sprejemajo tisti, ki pripravljajo bodisi osnutke odločb ali pa vse potrebno za njihovo le še formalno potrditev. Tisti, torej, in ne sodni svet, drugače kot veleva slovenska Ustava, upravljajo s slovenskim sodstvom. Temu rečemo sodni korporativizem. Njegov rezultat zadnjih 26 let je več kot na dlani.

Kdor utegne vse napisano razumeti kot napad na tretjo vejo oblasti, še bolj pa na dotične njene nosilce, bo moral biti razočaran. Moj namen je, kot vselej, diametralno nasproten. Bodimo iskreni. Če želimo imeti res tako sodstvo, kot ga zahteva Ustava, mora biti tudi sodni svet kredibilna, robustna in strokovno podprta institucija, z zagotovljeno kontinuiteto dela, utemeljeno v jasnih merilih in ustaljeno prakso. To pa lahko zagotovi le njegova profesionalizacija, to je napolnitev institucije z vrhunskimi kadri, podrtimi z objektivno izpričanimi meritokratskimi referencami. Ko bo doseženo to, zaradi mene lahko tudi v podzakonskem aktu, ali pa nekem xy zakonu tam nekje v zadnjem členu, bomo lahko odpirali šampanjce. Pred tem pa se bomo lahko še naprej sončili v lastni legalistični naivnosti in se čudili, kako da kljub »lastnemu zakonu« v praksi ni prav nič drugače.
dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Humboldt Senior Research Fellow, WZB Berlin
avbelj@gmail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009