Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

14.7.2017

dr. Jernej Letnar Černič

Čigave človekove pravice?

Varstvo človekovih pravic v slovenski družbi je vse od demokratizacije in osamosvojitve neenako, neučinkovito in selektivno. Določenim in izbranim temam se posveča veliko pozornosti, drugim zaradi arbitrarnih razlogov manj. Takšen pristop je napačen, saj država nosi tako negativne kot pozitivne obveznosti, da enako, neselektivno in skrbno uresničuje ter varuje vse človekove pravice in temeljne svoboščine.

Urad komisarja za človekove pravice Sveta Evrope je v tem tednu objavil poročilo o njegovem obisku v Sloveniji med letošnjima 20. in 23. marcem. Soglašati je treba, da je v slovenski družbi potrebno zavarovati človekovo dostojanstvo ranljivih skupin. Vendar mora  veliko posameznikov ter skupin živeti za človeka v nedostojnih razmerah, kljub visoki uvrstitvi Slovenije na lestvici človekovega razvoja Združenih narodov in nizkim Ginijem koeficientom. A težave se pojavijo  že, ko opredelimo ranljive skupine.

Poročilo Sveta Evrope se primarno osredotoča na pravice prosilcev za mednarodno zaščito, pravice Romov, na revščino in socialno izključenost. Vse tri teme sodijo med težave pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je poročilo o vseh treh poglavitnih temah pripravljeno poglobljeno, skrbno in vzorno. Na tem mestu želimo izpostaviti še nekaj drugega, česar v poročilu marsikdo iz laične in strokovne javnosti ne najde. Poročilo žal zanemarja vsaj tri enako pomembna področja uresničevanja človekovih pravic. Zdi se, da so bila področja izbrana glede na ideološko bližino tistim interesnim skupinam, ki imajo prevladujočo moč v slovenski družbi. Teme iz drugega konca ideološkega pola pa ne sodijo med uresničevanje človekovih pravic. Iz poročila tudi ni jasno razvidno, kakšno metodologija je bila uporabljena pri izbiri obravnavanih tem.

V naslednjih vrsticah izpostavljamo tri področja, ki bi si enako zaslužila osrednjo  obravnavo, čeprav bi se našlo poleg teh še katero. Prvo od področij, ki ga ena svetovnonazorskih skupina ne šteje za pomembnejšo kršitev človekovih pravic so pravice žrtev povojnih pobojev in njihovih sorodnikov. Znova in znova poudarjamo, da slovenska država še ni izpolnila svoje postopkovne in vsebinske obveznosti, da razišče in preganja storilce hudodelstev zoper človečnost. Nihče ni bil še preganjan, kaj šele obsojen. Večina povojnih skritih grobišč je še neizkopana. Včeraj so sicer na Kongresnem trgu na lepi slovesnosti odprli sporni spomenik v spomin vsem žrtvam iz polpretekle zgodovine, kar je zagotovo  majhen korak naprej. A sedaj je potrebno izkopati kosti arbitrarno usmrčenih iz vseh povojnih skritih grobišč v slovenskih gozdovih, travnikih in jamah in jih dostojno pokopati.

Drugo področje, ki v poročilo manjka, je zagotovo zagotavljanje in uresničevanje poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja. Težave so številne, kot pričajo razne mednarodne raziskave, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in nenazadnje upravičeno nezaupanje javnosti v delovanje sodne veje oblasti. V zadnjih letih so bili storjeni koraki naprej, a veliko je potrebno še postoriti.

Tretje področje, ki bi si zaslužilo obravnavno je zagotavljanje pluralistične, strpne in širokosrčne razprave v slovenski družbi. Spremembe so bile v zadnjih letih storjene, a slovenska družba potrebuje še intenzivnejšo razpravo o perečih družbenih vprašanjih. Vse teme so vredne razprave. Izogibati se je treba pozivom po izključitvi iz javne razprave le zato, ker se določene interesne skupine ne strinjajo s stališči drugih oziroma drugih skupin o določenem javnem vprašanju. Denimo, če se določena skupina zavzema za svobodno odločanje žensk o rojstvu otrok, mora istočasno sprejeti legitimnost stališč v demokratični družbi, ki se zavzemajo za svetost življenja. Enako velja za svobodno zbiranje takšnih in drugačnih skupin ali prirejanje koncertov na skrajnih koncih svetovnonazorskih stališč. Debata mora biti postati nekaj najbolj samoumevnega v demokratični in pluralistični družbi.

Poleg zgornjih področjih bi lahko omenili vsaj še težave pri uresničevanju prepovedi nečloveškega in ponižujočega se ravnanja v zaporih in pomanjkljivosti pri varovanju žrtev spolnega nasilja ali nasilja v družini ter še druge. Pri revščini sodi sem tudi stiska mladih, ki se vsakoletno v vse večjem številu, kljub visoki, a imaginarni gospodarski rasti odseljujejo v tujino.

Povsem človeško je, da ljudje kot vse reči v življenju obravnavamo subjektivno. Morda so nekomu bližje ene, drugemu pa druge človekove pravice in njihove kršitve. A zunanji opazovalci bi si morali prizadevati, da pridobijo objektivno sliko o uresničevanju človekovih pravic v vsakokratni državi. To pa je mogoče le s pogovori s strokovnjaki in običajnimi ljudmi iz vseh spektrov družbe in obiski na različnih koncih slovenske družbe. Zdi se, da so se predstavniki Sveta Evrope sestali le z izbranimi predstavniki različnih državnih in nevladnih organizacij. Zanemarili pa so, prispodobno povedano, vsaj še eno Slovenijo, če ne še več, ki obstaja(jo), je (so) živa(e) in energična(e).

Takšna poročila so lahko za mednarodne organizacije kot je Svet Evrope dvorezen meč, saj lahko spodkopavajo njihovo legitimnost, ker morda tega poročila del slovenskega laične in strokovne ne bo vzel prav zares. Istočasno lahko zmanjšuje pomembnost uresničevanja človekovih pravic. Na ta način se med običajnimi ljudmi lahko začne ustvarjati odpor do evropskih institucij, kar je lahko enkrat, ko nezaupanje prestopi mejo, že prepozno.

Neenako in selektivno varstvo človekovih pravic namreč sporoča, da so pomembne le tiste človekove pravice, ki so nam blizu in ki so bližje naši vsakokratni svetovnonazorski usmeritvi. Takšen pristop pa zagotovo nasprotuje temeljni vrednoti varstva človekovih pravic, ki je človekovo dostojanstvo in temeljnim značilnostim človekovih pravic, kot so njihova nedeljivost, neodtujljivosti in soodvisnost. Če zamižimo na eno oko, še ne pomeni, da druga resničnost varovanja človekovih pravic ne obstaja. Slovenska družba si zasluži, da se vse človekove pravice in kršitve obravnavajo enako, neselektivno, brez političnega pogojevanja in arbitrarne razlage. 

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009