Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

19.6.2017

dr. Matej Avbelj

Če ne bomo zdaj, ne bomo nikoli

Tako smo govorili v nekih drugih, bolj nabritih časih. In tako govorimo spet danes, ko naslavljamo neke povsem druge probleme. Izzive evropske, s tem pa tudi slovenske politične prihodnosti. Evropska unija je na prelomu. V bistvu je že zlomljena in čaka. Čaka na eno od treh alternativ: nadaljevanje obstoječe stagnacije; razpad in prihodnost v preteklosti; ali pa korenita reforma v smeri evropske nedržavne federacije. Okno priložnosti za slednjo se ni še nikdar odpiralo tako na široko, kot se utegne odpreti zdaj.

Ko se je že zdelo, da je populistični tsunami neizbežen in da bo odplaknil vse elemente liberalne ustavne demokracije, ki je bila mukoma grajena od druge svetovne vojne naprej, je vendarle postopoma zavel nov veter. Morda le piš, morda je celo samo bonaca, toda dejstvo je, da jadrnice treh vodilnih populističnih skupin: socialnih, agrarnih in ksenofobnih populistov ne drvijo več tako hitro kot prej. Pa tudi samo doseganje njihovega cilja postaja vse bolj negotovo.

To je opaziti tudi v Sloveniji. Leva in desna demagogija, prežeti z mentalnim kmetstvom neznosnega provincializma, v bistvu zliti v eno, počasi zapirata svoja usta. V svojih, sicer vse bolj verbalno strupenih nastopih, vendarle kričita tiše, celo šepetaje, zavedajoč se, da je zmagujoči tiger, ki so ga zajahali v upanju na svojo prevlado, nekoliko omagal.

Ker ni bilo nič z zmago Wildersa. Ker je pogorela Le Penova. Ker se na ovirah pravne države spotika Kaczynski. Ker je Orbanova post-komunistična mafijska država že povsem razkrinkana. Ker morda niti z Brexitom ne bo nič. In ker gotovo ne bo nič z Alternativo za Nemčijo. Zato tudi v Sloveniji podobnim projektom in projektkom ne kaže več tako dobro. V bistvu celotnemu političnemu prostoru, katerega prevladujoči značaj je zajet v prejšnjem odstavku, kaže precej slabo. Zato se je vse skoncentriralo na železno cesto, po kateri se bodo vsi, bodisi po enem ali po dveh tirih, očitno to poletje pognali v vodo.

Ko se torej v Evropi odpira politično okno priložnosti za kvalitativni preskok iz trenutnega nevzdržnega statusa quo, o historia magistra vitae, v Sloveniji ostajamo obrobni in prisegamo na staro. Tako pa ne bo več v Franciji. Tam je Macron pometel s starim političnim prostorom in volivci so mu na široko odprli vrata za preobrazbo Francije in z njo Evrope. In, kot je dobro znano, z njo – namreč z Evropo – ima Macron precej drzne, federalne načrte, strnjene okoli skupne valute evro.

Nanj v Berlinu že čaka Angela Merkel. Ironija zgodovine ji je namenila vlogo t.i. voditeljice svobodnega sveta, potem ko se je slovenski zet na prestolu ZDA odločil, da bo raje vladal twitterju. Obstaja velika verjetnost, da Merklova dobi še en, po vsej verjetnosti zadnji mandat. V njem nima česa izgubiti. Lahko pa se vpiše v zgodovino. Enako mora storiti Macron, če naj opraviči zaupanje svojih volivcev.

Evropska unija za svoj vitalni razvoj v prihodnjih desetletjih potrebuje hkraten obstoj močnih držav članic in močne nadnacionalne ravni, ki bodo povezane v zvezo kot nedržavno federacijo. Po svoji vsebini bo ta zveza ekonomska, varnostna in zato tudi politična unija. Kot taka bo lahko bolje odgovorila na izzive globalne ekonomije ter na notranja strukturna ekonomska nesorazmerja med severnimi in južnimi državami članicami. Kot taka bo lahko bolje poskrbela za varnost navznoter in navzven. Za to pa potrebuje poglobljeno in razširjeno demokratično podporo, na osnovi katere bo Unija lahko tudi bolj aktiven, slišan in uslišan igralec na globalnem parketu.

Nič od opisanega ni gotovo. Temni angeli naše narave lahko vselej pridrvijo nazaj in kontinent, z njim pa svet, pahnejo v neznosne travme in morije, ki so zaznamovale 20. stoletje. Morda je ta – najbrž le še podzavestni – strah tisti, ki je vsaj za zdaj odvzel veter iz jader socialnih, agrarnih in ksenofobnih populistov po Evropi. Ali se bodo populistične barke slednjič potopile, ker bodo njihovi podporniki nagovorjeni in pritegnjeni v politični center, je težko napovedati.

Eden od faktorjev potopa populizma je gotovo tudi uspeh ali neuspeh evropske integracije. Od jeseni naprej bo, a le za kratek čas, najbrž zgodovinska priložnost za razcvet Evropske unije. Ta nam ne sme spolzeti iz rok. Ali bo vse, ali pa nič, bo tako znano že zelo, zelo kmalu.
dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009