Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

17.5.2017

mag. Martin Jančar, sodnik

Lex Mercator, Agrokor in podobno

Vse od začetka svojega ukvarjanja s pravom imam precejšnje zadržke do »interventne« zakonodaje, če ji lahko tako rečemo. Mogoče prav zaradi tega, ker so se moja študijska leta ujemala z zadnjim obdobjem obstoja SFRJ. Zaradi ekonomskih težav je namreč rajnka država stvari pogosto urejala z uredbami z zakonsko močjo, namenjenimi reševanju takšnih ali drugačnih problemov, ki jih je porajala ekonomska kriza. Stanje je bilo zelo podobno današnjemu. Kot študenta prava me je motilo, da razen redkih izjem pravzaprav ni bilo pravnega področja, ki ga posegi zakonodajalca (ali uredbodajalca) ne bi spreminjali, včasih prav v temeljih. Tako sem v tem času doživel resnično ogromne premike v spreminjanju pravnega reda – od ustavne do gospodarske ureditve.

Toda ker se je pravna ureditev po svoji vsebini vračala v klasične pravne okvire, ki zahodno civilizacijo definirajo že zadnjih nekaj stoletij (ponekod celo tisočletij), je bilo to vendarle sprejemljivo. Priznam, na nekaterih področjih so stvari postale celo precej bolj preproste. Tako je bilo gotovo enostavneje študirati Pretnarjev učbenik o trgovinskih (danes bi rekli gospodarskih) družbah, ki je nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja in so ga v devetdesetih letih ponatisnili, kot statusno pravo, ki je veljalo v sistemu socialističnega samoupravljanja. Tam sem se prvič srečal s statusnimi oblikami, ki jih je mogoče videti povsod po svetu in so večinoma uveljavljene še danes, pa tudi s težavami, ki jih te stvari prinašajo s seboj – od možnosti zlorab do ekonomskih tveganj in seveda tudi stečajev in drugih nesrečnih plati klasične kapitalistične gospodarske ureditve.

Nikakor ne bom trdil, da je gospodarsko pravo »moja« pravna panoga, čeprav imam na svojo žalost z njo še preveč opraviti. In po pravici povedano, o njej, še zlasti o smislu statusnega prava, gojim prav nespodobne misli. Izvirajo iz tega, da sem si pri obravnavi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo iz 24. poglavja Kazenskega zakonika ustvaril dokaj mučno sliko o moralni in vsebinski podstati slovenskega gospodarstva. O svetovnem pa se za tako sliko ni bilo treba niti truditi, ker nas s tem vsak dan seznanjajo sredstva javnega obveščanja.

Naj se vrnem k bistvu – vprašanju zakonodaje. Zadnje dogajanje v zvezi z Agrokorjem in zdaj z Mercatorjem je spet nekaj takega, kar nenehno spremljamo v taki ali drugačni obliki, spreminjajo se samo imena, na koncu pa se vedno pokaže, da (običajno prevelik) račun plačamo navadni državljani. Zakon o pogojih imenovanja izrednega člana uprave v družbah, ki so sistemsko pomembne za državo, sprejet po hrvaškem zgledu Agrokorja, je namreč spet nekakšna izjema, ki se veže na upravljanje gospodarske družbe – ta se od drugih gospodarskih družb v pravnem smislu razlikuje samo po številu zaposlenih (6000) in višini čistih prihodkov od prodaje (več kot milijardo evrov), če pustimo ob strani nekatere druge pogoje, povezane z ekonomijo njenega poslovanja.

Zakon sicer na videz izpolnjuje formalne lastnosti zakona kot pravnega akta –  subjekti so zajeti po tipskih lastnostih in niso individualizirani, prav tako pa je dejanski stan zajet abstraktno –, vendar vsi vemo, za koga je napisan. Že dejstvo, da je tako lahko prepoznati zakonodajalčev namen, da bi zaščitil upravljanje neke gospodarske družbe ali posegel vanj, vodi v nujno vprašanje, ali je sprejemanje takih pravnih aktov morda mogoče označiti za zlorabo pravne forme. Vse skupaj spominja na fantovo povabilo dekletu po uspešnem zmenku, da si v njegovem stanovanju ogledata zbirko metuljev – oba vesta, da resnični razlog za obisk niso metulji (ali zbirka plošč, znamk, kavica …). Lahko se pretvarjamo, da bo zakon imel splošno veljavo, toda dejstvo je, da je napisan za konkretno gospodarsko družbo v konkretni poslovni situaciji – temu pa kot splošni pravni akt nikakor ni namenjen. Posledice so kot pri navedenem ogledu zbirke metuljev sicer lahko ugodne, ni pa to nujno – niti v kratkoročnem niti v dolgoročnem smislu.

V osnovi gre za vprašanje, ki se v zadnjih desetih letih pojavlja vedno znova in znova: kdaj je zasebni gospodarski subjekt prevelik (too big to fail), da bi država lahko zgolj nemo opazovala njegov padec. In posredno za vprašanje, ali je smiselno, da so dobički individualni in pripadajo lastniku – zasebniku, dolgovi pa kolektivni in jih plačamo vsi. A to je seveda dejansko in politično vprašanje in narekuje drugačne odločitve.

S stališča teorije prava je po mojem mnenju problematična uporaba zakona za reševanje konkretnega in specifičnega problema na področju z ustavno zajamčeno svobodo. Ta dilema nikakor ni nova, ker se veže na splošnost zakona. Če si privoščimo nekoliko srhljiv izlet v zgodovino: s podobnimi izzivi so se ukvarjali v obdobju Weimarske republike in poznamo tudi rešitve zanje, kakršne je ponujal recimo Carl Schmitt.(*1) Težava je v tem, kako se po takšnih posegih v delovanje pravnega reda vrniti v stanje »normalnosti«. Vse preveč je izkušenj, ko so parcialni posegi prinesli več težav kot koristi. Bojim se, da bo tako tudi zdaj.

(1) O tem recimo William E. Scheuerman, The Unholy Alliance of Carl Schmitt and Friedrich A Hayek, ARSP Beiheft, št. 70/1997, str. 112–122.
mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007