Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

19.4.2017

mag. Martin Jančar, sodnik

O sodnih zmotah

Ta kolumna je nekakšno nadaljevanje prejšnje. Pozoren bralec me je namreč opozoril na knjigo In Doubt – The Psychology of the Criminal Justice Process, v kateri se avtor Dan Simon ukvarja tudi z vprašanji, na katera sem opozoril pred štirinajstimi dnevi. Po zaslugi zloglasne multinacionalke se je knjiga v nekaj dneh znašla pred mano in je zaradi zanimive vsebine že »v obravnavi«. Današnjo temo je spodbudilo prav to branje.

Avtor pri pojasnjevanju izhodišč svojega dela na zanimiv način predstavi in obravnava okoliščine, v katerih je največ možnosti, da je po krivici obsojena oseba v obnovljenem postopku oproščena očitkov iz obtožbe. Tako navaja, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje umora ali posilstva, da se ni pogodila (plea bargain), da je bila obsojena na daljšo zaporno kazen in da je imela na voljo kakovostno pravno zastopstvo in raziskovalne možnosti v fazi po pravnomočni obsodbi. Poleg tega je pri takem razpletu tudi pogosto, da je bil primer osredotočen na vprašanje identitete storilca, da so obstajali fizični ali drugačni ekskulpatorni dokazi, da so bili ti tudi zbrani, ustrezno hranjeni in dani na razpolago obsojenemu. Sicer pa je po avtorjevih besedah v primerih, kadar je bila najdena sled DNK, potrebno tudi precej sreče; kadar te vrste sledi ni, pa je pravzaprav vse odvisno od srečnega naključja (str. 7 njegovega dela). Zadnjo navedbo je ilustriral z opisom nekaj primerov takšnih srečnih naključij. Še najbolj zanimiv se mi zdi tisti, v katerem se je po krivici obsojeni znašel v isti celici s pravim storilcem in shranil njegove cigaretne ogorke, analiza DNK pa je pokazala, da je umor in posilstvo storil prav ta sojetnik.

Avtor se opira na podatke in primere, obravnavane v okviru projekta, ki poteka na Pravni šoli Cardozo v ZDA, njegov cilj pa je tudi reforma kazenskih postopkov. Analiza primerov, v katerih so bili obsojeni na podlagi naknadne analize DNK oproščeni, je pokazala, da h krivi obsodbi ni vodila samo ena napaka, temveč praviloma kombinacija več elementov – zmotne identifikacije, napak forenzičnih znanosti, krivih ali zavajajočih izpovedi izvedencev, nepoštenih ovaduhov, krivega pričanja in neresničnih priznanj krivde.

Čeprav se zaradi navedenih razlogov lahko zgodi, da je nedolžen človek obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, to seveda ne pomeni, da gre za množičen pojav. Ocene za ZDA se gibljejo od 0,025 odstotka vseh primerov (kar je omenjal pokojni sodnik Vrhovnega sodišča ZDA Antonin Scalia glede na primerjavo oproščenih v ponovnem postopku in skupnega števila kazenskih postopkov) do 4 odstotkov (študija Samuela Grossa o obsodbah na smrtno kazen, povzeto po How Many People Are Wrongly Convicted? Researchers Do the Math). Vendar pa tudi tako majhen delež za preučevana obdobja v ZDA pomeni več tisoč ali celo deset tisoč ljudi, ki so bili po krivem obsojeni.

Drugo vprašanje je, ali je te ugotovitve mogoče prenesti na kontinentalne razmere. V Zvezni republiki Nemčiji je več znanih primerov sodnih zmot, ki kažejo, da so razlogi zanje dokaj podobni. Celo dejanja, ki so bila obsojenim očitana, so podobna – umori ali posilstva. Tako je s seznama sodnih zmot, ki ga najdemo na spletu, med trideset navedenimi, ki so znane od leta 1991 do danes, 13 dejanj povezanih s spolnostjo (posilstvo ali spolni napadi) in 9 z napadom na življenje in telo (umori, uboji, hujše telesne poškodbe). To razmerje zelo spominja na že navedene okoliščine. Precej obsodb je bilo posledica izvedenskih mnenj o kredibilnosti žrtev v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, med razlogi pa so tudi napačna izvedenska mnenja, pristransko delovanje organov pregona in seveda krive ali neustrezne izpovedi prič.

Očitno je, da so v Nemčiji z vprašanjem sodnih zmot povezani podobni razlogi, kot jih razkriva navedeni ameriški projekt. Uradnih statistik ni, vendar je bilo o tem precej napisanega. V skupno 800.000 primerih je bilo 1176 obnov postopka (podatek za leto 2010), kar je precej manj kot odstotek (0,147 odstotka) vseh primerov, a verjetno tudi tukaj, podobno kot v ZDA, primerjava z vsemi kaznivimi dejanji ni ustrezna. Iz virov, ki sem jih uporabil pri tem kratkem pregledu, je mogoče razbrati, da je število napak pri manj zahtevnih primerih verjetno lahko bistveno večje. Po občutku bi rekel, da je podobno razmerje tudi pri nas.

V zvezi s tem so zanimivi odgovori nemških sodnikov v leta 2011 opravljeni anketi. Na vprašanje, kaj bolj otežuje oblikovanje sodne odločitve – nedoločenost pravne norme ali nejasnost glede dejanskega stanja –, je 85 odstotkov sodelujočih izbralo drugo možnost, 65 odstotkov pa jih je štelo ugotavljanje dejanskega stanja za najtežji del oblikovanja sodne odločitve. Sam bi verjetno odgovoril enako.

Precej žolčno knjigo na to temo je leta 2013 napisal novinar Thomas Darnstädt. Delo Der Richter und sein Opfer: Wenn die Justiz sich irrt (Sodnik in njegova žrtev: ko se sodstvo zmoti) je zanimivo prav zaradi tega, ker vključuje primere in avtorjeve pogovore z znanim sodnikom Zveznega sodišča Thomasom Fischerjem in sodnikom Deželnega sodišča v Mainzu Hansom Lorenzem. Iz pogovorov je razvidna ugotovitev – ki se poraja tudi meni –, da v nekaterih primerih še tako dobro zapeljan in korektno izveden postopek ne bo prinesel pravega rezultata; takšno možnost je preprosto treba dopustiti, še zlasti pa si ne pred njo zatiskati oči.

Lorenz pravi, da ni večje nevarnosti kot sodnik, ki misli, da vedno naredi vse prav. (Es gibt keine größere Gefahr als einen Richter, der glaubt, immer alles richtig zu machen.)

P. S.: Darnstädt med predlogi za izboljšanje ponuja nekaj, kar se mi zdi zanimivo. Pravi, da bi bilo v sodstvu treba vzgajati novo kulturo odnosa do resnice. Sam jo imenuje kultura dvoma. Trdi, da je odločnost policije in varnostnih sil, da za zagotavljanje javne varnosti zahtevajo in uporabljajo vedno nova pooblastila, častihlepnost teh »lovcev« prenesla tudi na sodnike. Tako po Darnstädtovem zatrjevanju noben sodnik ne mara trditve, da izreka preveč oprostilnih sodb. Javnost od njega pričakuje, da vsemu naporu policije ter množici prič in izvedencev sledijo rezultati, to pa lahko privede tudi do sodne zmote. O tem ne bom rekel nič, vsak naj si misli svoje.

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007