Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

14.4.2017

dr. Andraž Teršek

Esej o politiki in praksi glede MEJ – triumfiranje čiste ideologije

Pred leti, to smo morali vedeti takoj, ni šlo za vseevropsko nevarnost »ptičje gripe.« Šlo je za to, da je ekonomska gosposka državam – dobro - prodala farmacevtski izdelek, tik pred potekom uradnega roka njegove uporabe. Pri uzurpatorskih in nasilnih vdorih bruseljskega menedžmenta v državne banke in denarne sisteme ne gre za konsolidacije, izvajanje skupnih politik, krizno zaščito ali pristno solidarnostno pomoč kateremukoli evropskemu ljudstvu. Gre za totalnost nadoblasti in nadzora, za absolutno podrejanje, za izničenje nacionalne avtonomije, neomejenost nadnacionalne diktature, za lastniško zasužnjevanje in nebrzdanost tehnokracije. 

Pri postavljanju ograj na mejo ne gre za varnost, za nadzor nad množicami beguncev, migrantov in drugih tujcev pri pohodih »nad« EU. Gre za totalnost nadzora znotraj EU - s tehniko strahu, tesnobe, manipulacije in sovražnega razlikovanja po matrici »Mi-Oni«. In gre za prevlado ortodoksnega teleološkega republikanizma (unionizma) nad deontološko demokracijo.

Podobno pri vprašanjih »obrambe in oborožitve« praviloma ne gre za vprašanje elementarne varnosti, ampak za golo vsiljevanje videza varnostne politike in videza vzajemnega trgovanja. Oboje prekriva resničnost razmerja močnejših napram šibkejšim, s ciljem krepitve finančne moči centra ali centrov moči na račun periferije in – post-koloniziranih - nacionalnih okolij nemoči. Podobno pri ukrepih z etiketo 'skupnostnega' (četudi EU NI skupnost) prostega pretoka blaga, kapitala in storitev dejansko ne gre toliko (če sploh gre za to) za širjenje in krepitev individualne in skupinske svobode, ampak gre predvsem in najprej za pravno-tehnično krepitev neomejene svobode najmočnejših nadnacionalnih gospodarskih subjektov znotraj zamejenega prostora EU in privilegirancev v njihovi službi. Podobno pri retoriki in uradniški dokumentaciji o »skupni evropski socialni politiki« ne gre za politiko pravne zaščite ljudi dela in znanja, delavca, mladih ljudi in posameznika kot osebe, njegovega dela in osebnega socialnega dostojanstva, ampak za utečeni proces ponavljajočih se, P.R.-ovskih in jezikovnih slepilnih ravnanj gosposke, ki s floskulami o zaščiti osebnega socialnega dostojanstva, socialni pravičnosti in socialni varnosti večine ljudi prepogosto nimajo ničesar opraviti.

Podobno pri tehnokratskih ukrepih glede te ali one vrste vina ali prehranskega izdelka ne gre za enakopravno uporabo enotnih pravil skupnega trga, niti ne za sam izdelek, ampak za nekaj povsem drugega – predvsem gre za nezamejeno in avtomatizirano administriranje samonamenskih razmerij med parametri gospostva, vazalstva in podložništva znotraj EU. Navsezadnje pa za odmerjanje kapljic spoštovanja kot pretežnega nespoštovanja do določenih narodov.

Podobno pri politiki izobraževanja ne gre za ukrepe v funkciji »izobraženosti« evropskega »demosa«, kot smotra in cilja politik EU, ampak za … čisto ideologijo, za vero, za fundamentalizem – v samoprikazno dogmatičnost in nazorsko samoumevnost eujevskega neokapitalizma. Itd.

Pri tistem, kar nikomur več ne bi smelo ostati neočitno, ne gre vselej znova poskušati biti bolj ali zelo natančen.

S pomembnim poudarkom: tudi ne gre predvsem za varnost. Tudi ne gre predvsem za mir. Na delu je čista ideologija. Ali ideologija v svoji najčistejši obliki. Tista ideologija, na katero ves čas opozarjajo filozofi, kot so prof. Slavoj Žižek (on tudi v dopadljivem in sporočilnem dokumentarcu The Perverts Guide to Ideology, ne le v knjigi Življenje v času konca in drugih delih), prof. Mladen Dolar, prof. Alain Badiou, prof. Umberto Galimberti in mnogi drugi intelektualci in izobraženci. Tudi pri nas. Gre za isto ideološko tehniko iste ideološke matrice (in paradigme), kot je tista pri prodajanju izdelkov potrošnikom s slogani, tipa »kupite naš izdelek, res je nekoliko držaji, morda tudi ni najboljši, a če kupite našega, boste s tem prispevali drobiž za lačne otroke … zaščito gozda … sanacijo onesnaževanja … izgradnjo bolnišnice …« Čista ideologija torej. In neumnost. Tako kot tista o »ločevanju odpadkov«. Seveda zapoved državljanom/potrošnikom glede ločevanja odpadkov nima prav ničesar neposredno opraviti s problemom onesnaženosti okolja, še manj pa ima opraviti karkoli z reševanjem problema onesnaženosti okolja. Je gola tehnika totalne preusmeritve pozornosti – na posameznika – in popolnega prenosa odgovornosti, skoraj krivde za okoljevarstvene probleme - na posameznika.

In prav ta ideološka tehnika je najpogosteje na delu v procesu popolne zasužnjenosti posameznika s psevdo, navidezno, prazno svobodo (ta koncept je vselej znova odlično izrisoval J.P. Sartre, npr. Renata Salecl pa je o tem izdala koristno knjigo Izbira) in s statusom omni subordiniranega nekupovalca vsega-vselej-in-povsod. Sliši pa se približno takole: »ne kričite, pravzaprav kar molčite, ker če želite spreminjati svet na bolje, začnite pri sebi in pred svojim pragom, če boste to storili, bo dovolj, če bodo to storili še drugi, pa bodo vsi največji problemi rešeni.« Žižek se ob tem ne razjezi, ker bi bil nevrotični bedak, ampak zato, ker to ni in ker ne dopušča, da bi ga imeli za kaj takega en sam trenutek.

Čista ideologija je uporabljena kot tehnika naslavljanja človeka, kot da je (ali bo kmalu postal) bodisi nemisleči bebček bodisi tako neodgovorno polenjen in dušebrižno samoprevarantski zombi, da si dovoli, si upa, si drzne prepustiti se v varljivo občutenje ugodja ob potrošniškem početju z domnevnim, a dejansko in v celoti neobstoječim »prijaznim obrazom potrošništva«, oziroma v celoti neobstoječim »elementom humanitarnosti« potrošniških praks ob ne le groteskno butastih, ampak tudi surrealno žaljivih sloganih »vaš nakup našega izdelka pomeni tudi darovanje 20 centov za zaščito gozda v Amazoniji

Podobna je nemisleča samoprevara, ali pa nesramno sprenevedanje vseh tistih tekačic in tekačev, ki večkrat tedensko tekajo zase, vselej in ves čas tekajo zase (do česar imajo seveda vso pravico in s tem ni prav nič narobe, seveda bodo tekali zase), potem pa se za en dan v letu, nekateri morda pogosteje, odločijo sebe in druge prepričevati, kako da »tečejo za druge, ki tega ne zmorejo sami«, ali pač za »dober namen.« In se pri tem seveda sklicujejo na finančna sredstva, ki se ob tem domnevno zberejo iz prijavnin in gredo – za dober namen. Bolje, kot ne, je res? Ne, ni res.

Koliko je resnice v tem dobronamenizmu in ali je v tem sploh kaj resnice, predvsem pa, kaj je za tem, v smislu delovanja, ohranjanja in votle legitimizacije sistema, jih seveda prav nič ne zanima. A četudi bi jim vrgli v obraz, da gre za nekaj drugega in bi jih komunikativno premikastili z dokazi o dejstvih, za kaj pri tem res gre, jih to zelo verjetno ne bi prav nič zanimalo. Njihov občutek ugodja, sreče, raven dopamina pogojujeta prav samoprevara in fetišistično zanikanje (morda celo vedo, za kaj res gre, pa se pretvarjajo, da tega ne vedo), ne pa soočenje z dokazi, da so dejstva glede njihovega črednega teka drugačna.

Tako kot pri strankarski politiki: pripadnost –nečemu ali nekomu- je tista, ki se jo oklepajo človekovi možgani, ne dejstva in resnica. Bolj se prepričuje človeka, da objekt njegove pripadnosti tega ni vreden, bolj se oklepa pripadnosti. Tako kot glede medijev: občutek ugodja ob določenem prepričanju je tisto, česar se oklepajo človekovi možgani, ne preverljiva dejstva in resnica. Zato je mogoče zabetonirano prepričane ljudi, pa če so njihova prepričanja še tako osupljivo in očitno ovita okrog neresničnosti in laži, le po naključju in le pomotoma premakniti iz cone ugodja takšnih prepričanj v cono stresnosti pri dvomu, njihovem prevpraševanju in preoblikovanju. Enako velja za pravnike.

Kdor intelektualce, izobražence in filozofe kritično in v povišanem tonu nagovarja, naj vstopijo v dnevno politiko, kar da bodo s tem »prevzeli odgovornost«, je nevednež in nemisleči človek.

Naš čas in prostor določajo nepreštevne ideološke tehnike in ideološke (samo)prevare. Torej ideološke tehnike orkanskega, v smislu uma, inteligence, logike in pameti grozljivo ponižujočega laganja sebi in drugim ljudem v obraz. V tem pogledu so te ideološke tehnike odraz in izvor globalnega hiperidiotizma. Ali, po J.P. Sartru, absolutnega kretenizma (pa s tem ne mislim na okvaro pri delovanju »ščitnice«). Od dnevno političnih in ekonomskih, do intimnih in pravnih. Morda so, vsaj v določenem pogledu, pravne celo najusodnejše. Tudi zato, ker so docela institucionalizirane in tako rekoč brezprizivne, ko dobijo normativno moč. Na primer absolutni kretenizem o tem, da je treba voznika, ki na pregledni cesti in v odličnem avtomobilu prekorači hitrost za 10km/h, prisiljujoče nujno oglobiti, »ker je prekoračena hitrost najpogostejši razlog prometnih nesreč.« Ali pa tisti (ta se mi zdi med največjimi), ki prepoveduje vožnjo avtomobila ob uporabi mobitela, ne prepoveduje pa vožnje avtomobila s hkratnim kajenjem. Kot bi bil mobitel večja ovira za osredotočeno in varno vožnjo kot cigareta, ljuba Bog in Marx! Ali pa domnevni spregled očitnega dejstva, da neprekinjene verige reklam in jumbo plakatov ob cestah, ki izsilijo premik oči in glave s ceste, niso nič manjši motilci voznikov, kot pa mobiteli, ki ne terjajo tolikšnega in tako pogostega premika oči in glave s ceste. In tako dalje in podobno, v vrsti instrumentalnega sprenevedanja in nemišljenjske ravnodušnosti.

Ali pa, da se sodb sodišč ne sme kritizirati, četudi so očitno pravno nevzdržne. Predvsem pa, da je stvarno utemeljena strokovna kritika dela sodišč »napad na sodstvo« in »rušenje avtoritete sodstva.« To je pri nas skorajda že pregovorna dogma, ali cehovski pozdrav ob listanju pravniških publikacij. Ali pa, vse pogosteje v javni sferi in oblastnih strukturah, od strankarske politike in gospodarstva z vlogo države, do javnega zdravstva in šolstva; da se ne sme javno  in kritično opozarjati na napake institucij in menedžerjev, ker se s tem krni ugled tistega, ki napake stori. Pa da je stvarno utemeljeno kritiziranje na splošno enako kot popreproščeno kritizerstvo. Posebej tedaj, ko kritiko vidijo in slišijo tisti, ki je sami sicer ne upajo, nočejo ali ne zmorejo izoblikovati in javno predstaviti.

Ali pa, da mora biti država zunaj prepoznavna - za vsako ceno. In da je »projektno umetniško delo« ali »visoka umetnost« tisto, kar se nam morda zdi skrajno smešno in otročje, niti ne duhovito, neizvirno, žaljivo norčavo in res skrajno bedasto, tudi zelo zanič, a se nam to zdi le zato, ker ne razumemo, za kaj gre – pri umetnosti. Četudi morda ne razumemo le tega, da se nečesa, kar se razglasi za »projekt«, »inštalacijo« ali »akademsko umetnost«, pač ne da pametno razumeti. Na primer »projekt« popevkarice, »inštalacija« stotih rolic toaletnega papirja na njivi nekje na gorenjskem, ali »umetniško delo« akademskega slikarja, ki z dvema pikama na platneni podlagi ponazarja poker v visoki travi za dva. Ne razumemo – neoliberalne ideologije -, da je visoka umetnost tisto, kar ima umetno določeno ali izsiljeno visoko prodajno ceno.

Podobno bi morali razumeti delodajalce, ko govorijo o »prožni varnosti« in »stroških dela«. Razumeti bi morali, da so socialne pravice »privilegij in darilo države«. In da sodišču delavca ni treba vrniti na delovno mesto, četudi je zmagal v sodnem sporu z delodajalcem, ker mu je ta grobo in očitno kršil njegove zakonite pravice, kajti s tem je, prav res, »porušeno zaupanje med njima.« Pa naj se delavka ali delavec pri 50 letih starosti in ob dosedanji minimalni plači, ob odpravnini v znesku petih minimalnih plač, znajde »na trgu dela.«

Pa kvazi ideološki »našivašizem«: si, kar je tisti, ki mu v danem trenutku ustreza, kar storiš, zapišeš ali izrečeš, točno v tistem trenutku in ki je tak, kot ga vidijo tisti, ki ga želijo v danem trenutku tako videti. Itd. V nedogled. IDEOLOGIJA. Vse čistejša, vse bolj učinkovita, za – kot se zdi – kvalificirano, 'nadustavno' večino tu in zdaj živečih ljudi očitno povsem nevidna in nedojemljiva. Ali pa samo odvečna zadeva.

Vse do tistega utečenega nefilozofskega prebliska brezsramnosti, da je nekaj sicer »etično sporno in morda nelegitimno, je pa legalno.« In do ustaljene formule delovanja sistema: vse, kar ni izrecno dovoljeno, je človeku prepovedano, pa tudi izrecno dovoljeno je lahko razlog, da se ga kaznuje, ob tem pa je na drugi strani sistemskim privilegirancem dovoljeno vse, kar jim ni izrecno prepovedano, a tudi to se jim lahko post festum dovoli.  

Potem pridejo OGRAJE, kar BODEČA ŽICA na meji. »Tehnične ovire«, pravijo strankarski menedžerji, ki seveda in očitno nikomur zares ne preprečujejo prehoda meje in tudi ne morejo preprečiti velikim skupinam ljudi prečkanja meje – samo zaradi tehničnih ovir. A ljudi je, kot vselej - v skladu  z abecedo oblastne manipulacije s psihologijo množic, v skladu s pojasnili doktrine šoka (Naomi Klein) in številno literaturo o tem -, treba prestrašiti, odvrniti njihovo pozornost, preusmeriti njihov srd na Drugega, Tujca, na nenašega komajšečloveka. Pomanjkljivo vedne in preskromno misleče ljudi, s prepogosto znatno premalo soli pri miselnih sklepih, pa je mogoče brez večjih težav in hitro prepričati v zle namere zloveščih tujcev, ki se zgrinjajo po raznih poteh proti državi, z zločinskimi motivi in le preoblečeni v Človeka … In ljudje, kakopak, žal množično in čredno, kot nemisleča in skoraj nečuteča truma sledijo temu, vselej znova. Pa protestirajo proti azilantom, se upirajo azilnim domovom, protestno preprečujejo prehodne domove … Po tekočem traku oblastniški eliti, bruseljski gosposki in nacionalnemu vazalstvu kot po maslu uspeva – vse, kar si zamislijo, vsaka mala manipulacija, vsaka velika prevara, vsak nedemokratični ukrep, vsaka protiustavna odločitev, vsaka nepravna namera, vsi drobci patološke, nemoralne in hipersamozadostne drže. S tehnikami čiste ideologije, antipolitično brezdušno in protidemokratično nemoralno. Izključevalno unionistično. Instrumentalno, popredmeteno in razčlovečeno. Diktatorsko. Gospodarjevsko. Zasužnjevalno. 

A ves čas z ultimativno odločilno slutnjo, s trajnim ohranjanjem občutenja vseobsegajoče prisotnosti neposredne nevarnosti: z meta argumentacijo o TERORIZMU in teroristih. Brez razmisleka, brez kritične presoje, mimo stvarnih razlogov in pogojev zanj, brez zgodovine in identitete, brez imena in podobe, neodvisno od stvarno oprijemljivega utemeljevanja. Le kot oklepanje gole prisotnosti in samoniklega obstoja tistega, kar enostavno je, ker je in kot je, tam zunaj, pred našimi očmi in pomeni ultimativno nevarnost vsemu in vsem, razlog za vse in predpogoj vsemu: terorizem in teroristi.

Potem, povsem pričakovano in logično, pride ZAPORA MEJ. Zdi se, kot da pade z neba, nenadoma, četudi je natančno časovno in stopenjsko vnaprej premišljena in dogovorjena. Zgodi se z retoričnim manevrom o »pravni politiki poostrenega nadzora nad zunanjimi mejami EU in doslednega izvajanja Schengena.« Ne, ne zgodi se poostreni in učinkoviti nadzor na mejo, zgodi se ZAPORA meje. To, kar se je zgodilo v preteklih dneh (prva polovica aprila 2017), ni poostreni nadzor, ampak je zapora meje. Virtualna, simbolna in dejanska. Pravna in politična. Moralna in etična.

Seveda samo začasna. V svoji najbolj surovi in strogi izvedbi le prehodna. Tudi pri tem gre samo za slepilni manever. Za dimno zaveso. Kajti, skoraj zagotovo ne gre za to, da bi kvalificirana večina ljudi večino časa zares verjela, da se teroristi »like a walk in the park« dnevno sprehajajo čez mejo, vozijo z avti gor in dol, prehajajo mejo tam in zato, kjer in ker ni učinkovitega nadzora - v obliki »temeljitega preverjanja dokumentov«. Ali pa, da bi verjeli, da je mogoče učinkovito preveriti dokumente le tako, da je treba potnikom pred mejo čakati več ur. Ali pa, da so teroristični napadi v Evropi posledica dejstva, da na mejah ni dolgih kolon vozil in potnikov, ki čakajo več ur za prestop meje – po natančnem in dvakratnem pregledu dokumentov. Niti za to ne gre, da bi teroristi, ki izgledajo kot teroristi, se vedejo kot teroristi in imajo dokumente, kakršne imajo teroristi, najprej in kljub temu uspešno prehajali čez mejo, ker tam ni dolgih kolon, ki so posledica dvakratnega in »natančnega« preverjanja dokumentov. Potem, ko bodo na meji dolge kolone in se bo na možnost prehoda čakalo več ur, pa bodo s sicer nejevoljnimi obrazi, a prav taki in s prav takšnimi zunanjimi izkazi svoje terorističnosti sicer malo težje, predvsem pa počasneje, prehajali mejo. Pardon, seveda gre za napako: potem, zaradi dolgih kolon in »natančnega« preverjanja dokumentov ti, ki so oni in tudi izgledajo kot oni, predvsem pa imajo svoje dokumente, ki so taki, kot jih imajo le oni-sami, ne bodo več mogli čez mejo, ker bodo tam, po več urnem čakanju v koloni in ob »natančni preverbi« njihovih – kakopak preverljivo 'terorističnih' – dokumentov zaustavljeni! Dobro, če bo tako, bo dobro. In bo tako, prav gotovo, je res? Takšni sugestiji se verjetno odrasli, četudi se morda preveč časa neuspešno pretvarjajo, da so nepremišljeni in lahkoverni, včasih in malo zaletavi otroci, ne nasmehnejo?

Gre morda res za to, da bi bilo nekaj dnevno nevzdržno stanje prehodov potnikov na meji s Hrvaško presenečenje za bruseljsko gosposko in Dogodek, ki se je moral zgoditi kot izkušnja in učni seminar? Skoraj neverjetno. Prej bi misliti kaj takega pomenilo zapasti v spotakljivo prismuknjenost. Ne gre niti za to, da so domače oblasti in tiste v sosednji državi malo narobe, »malo prestrogo« ali »preveč dobesedno« razumele pričakovanja in ukaze bruseljske gosposke – in zato lahko od sedaj naprej samo enkrat, ne pa dvakrat »natančno« preverijo dokumente potnikom, ki čakajo v dolgi koloni več ur na možnost prehoda meje. Pa tudi za to ne gre, da bi poostreni nadzor na meji, ki bi se izvajal kot »natančni pregled dokumentov« v funkciji povečanja stopnje varnosti, lahko ostal to, kar naj bi bil, četudi to ni, tudi tako, da bi se prilagajal koledarju - in bi tedaj, ko se potniki odpravijo na dopustovanja, poostrenost nadzor z »natančnim preverjanjem dokumentov«, v funkciji varnosti, malo 'prilagodili' dopustniškim in izletniškim željam ljudi. Tako, da bi proces potekal malo hitreje. Kajti dopust je le dopust in negodovanje množice v avtomobilih, ki želi malo dopustovati, le ni zanemarljiva reč niti za bruseljske menedžerje. Navsezadnje pa so, vsaj morda, tudi teroristi vsaj toliko ljudje, da tudi sami dopustujejo in izletnikujejo – v času dopustov in prazničnih izletov? Če je tako, potem je v zmoti tisti, komur se zdi, da laži, brezsramno žaljenje pameti in poniževanje človekovega intelekta nimajo spodnje meje.   

Bi se nam lahko zazdelo, da bo unionistična menedžerska gosposka kasneje, ko se bo nekje v Evropi zgodila nova grozota terorističnega nasilja, javno izjavila, da je to posledica še premalo strogega nadzora na uradnih mejnih prehodih? Da bo dejala, da se Evropejci še premalo zavedajo nevarnosti in prisotnosti terorizma, da se še preveč oklepajo retorike človekovih pravic, da imajo še preveč svobode in da se morajo totalno prepustiti absolutnemu nadzoru nad svojimi življenji, identitetami in – v kratkem – tudi miselnimi procesi (kitajski znanstveniki se glede razvoja tehnologije za nadzor nad mislimi že hvalijo)? 

Pri tej novi gospodarjevi manipulaciji gre za medvrstično, a glasno in neposredno napoved tistega, kar pride za tem. To, kar bi prišlo za tem, bo morda nenadoma, v nekaj tednih, prišlo kot veliki pok, ali pa korakoma, bolj tiho, manj opazno. Kot se to dogaja ves čas. A se bo zgodilo in vsem bi moralo biti že očitno, kaj to bo: politika, pravo in praksa totalnega nadzora nad slehernim posameznikom, vsemi njegovimi početji in slehernim delčkom njegovega življenja. Tudi z materialno, finančno ceno. Tudi s policijskimi in vojaškimi tehnikami. To, kar se že ves čas dogaja, se bo še naprej dogajalo, a še bolj, kot se je do sedaj.

Za preveč ljudi je, tako se zdi, vse to le malo moteče. Ljudi, kot se zdi, tudi glede tega dogajanja ne moti nič drugega kot le golo dejstvo, da se pač težje, počasneje in bolj naporno zapeljejo čez mejo. Na izlet, dopust ali nakupovanje. Ljudje, kot se zdi očitno, ne razmišljajo o tem, če jih glede tega moti še kaj drugega in če bi jih še kaj drugega glede tega moralo motiti. In to je ultimativna moč ideologije. To je zmaga ideologije zasužnjevanja, razčlovečenja in nemišljenja v najčistejši obliki.

Na tem mestu sem nameraval zapisati nekaj citatov na to temo - varnosti in terorizma – iz knjige U. Galimbertija Miti našega časa (Modrijan, 2011).

Morda pa to le ni problem, ker ljudi, ki tega ne vidijo in ne dojamejo, ali pa jim je za to vseeno, to na ta način ne vznemirja? Morda se motimo mi? Morda je res vseeno, kdo se moti, kdo ima prav, kdo ne vidi in kdo samo misli, da prepozna, samo da ne pride do nasilja, ki jemlje življenja in seje grozo? Ne, za preprečevanje nasilja in grozot terorizma nam prav za to ne sme biti vseeno.

Terorizem je ogromen problem. Za ljudi, ki se jim zgodi pred očmi je največji problem. Vse, kar o tem napišem, zato zapišem s tresočo roko. Nič od zapisanega zato ne pomeni poskusa zmanjševanja problema. Nasprotno, pomeni izraz zavedanja o problemu in njegovih dimenzijah. Pomeni tudi odraz zavedanja srečnega naključja, da kot država še nismo bili neposredna žrtev teroristične groze. A prav zato, tudi tokrat, pomeni ta zapis upiranje tehnikam bruseljskega gospodarja, ki nas še naprej in vse bolj naslavlja kot bedake in sužnje. Pomeni apel, da si nikoli in nikdar ne dopustimo zlitja v totalnost takšnega statusa. Ne »kljub varnosti«, ampak prav zaradi varnosti.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2017
2016
2015
2014
2013