Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka
1
*  

Kolumna

13.3.2017

dr. Matej Avbelj

Slovenski pravosodni meritokratski deficit

Francko so našli. Zadovoljni so vsi, pa čeprav je bil postopek izbire predsednika Vrhovnega sodišča, vključno z vsemi sodelujočimi, karikatura pravne države. Ampak tako je pač v Sloveniji. Menda moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo. Za vse pa je, slednjič, tudi leta 2017, tako ali tako kriv komunizem. Z vsem dolžnim spoštovanjem, spet do vseh vpletenih, javno ne soglašam. Današnje slovensko pravosodje ima veliko problemov. Komunizem, ki bi terjal lustracijo, ni eden iz med njih.

Nasprotno, temeljni problem slovenskega pravosodja je meritokratski deficit. Preprosto pomanjkanje znanja, strokovnosti, s tem pa tudi strokovne integritete. Meritokratski deficit je sicer dvoplasten, pri čemer se vsaka od njegovih plasti prilega svoji izbrani generaciji. Starejša generacija, torej tisti, ki so na vrhu pravosodne piramide, imajo veliko znanja o pravnem redu, ki ga danes več ni. Socialistični pravni red Republike Slovenije.

V ta socialistični pravni red so v skladu s Hartovim pravilom pripoznave ti posamezniki morali ne le verjeti, ampak so mu bili privrženi in so ga tudi ustvarjali. To ne pomeni, da so bili po duši in srcu, ter po svetovnonazorskem prepričanju, vsi nujno komunisti. Nujno pa to pomeni, da so ponotranjili etos in logiko delovanja socialističnega pravnega reda. Zanj je značilen neobstoj delitve oblati, birokratska mentaliteta in sistemski ustroj, črkobralstvo, nesprejemanje odločitev in s tem odgovornosti.

Da ne bom preveč abstrakten, ali se preveč ponavljal, naj vam postrežem – s perspektive moderne države, utemeljene na vladavini prava in delitvi oblasti – z domala neverjetnim dopisom. Tega je ministru za pravosodje poslala tedanja vršilka dolžnosti predsednice Vrhovnega sodišča in ga prosila (sic!) za razlago 17. člena Sodnega reda, s katerim se dovoljuje snemanje obravnav v civilnih zadevah.

Zaradi dejstva, da tak dopis ni naletel na nikakršno začudenje v strokovnih krogih, avtor tvega, da je čuden sam (čemur ne oporekam). Pa vendar vztrajam, da je ravnanje vršilke dolžnosti predsednice Vrhovnega sodišča popolnoma nezdružljivo s slovenskim ustavnopravnim redom. V Sloveniji, tako kot povsod drugje v civiliziranem svetu, kjer imajo delitev oblasti in neodvisnost sodstva, sodstvo SAMO (poudaril M.A) razlaga predpise in pri tem ne kliče na pomoč tistih, ki predpise izdajo.

Vem, da je nekdaj bilo drugače in prav tako vem, da v slovenski pravodajni praksi ohranjamo neznosen institut avtentične razlage zakona s strani Skupščine, pardon Državnega zbora.  A to je relikt skupščinskega sistema, ki bi že zdavnaj moral biti pokopan pod težo zgodovine. Vsaj Vrhovno sodišče pa bi moralo vedeti, kaj je vloga in naloga sodišč. Če tega ne ve, imamo opravka z očitnim meritokratskim deficitom. Ta je res zelo škodljiv, ker vpliva na samo (ne)odvisnost sodstva. Če vrhovni predstavnik sodne veje oblasti prosi nosilca izvršilne veje oblasti za razlago nekega predpisa, taka sodna veja oblasti ni in ne more biti neodvisna.

Ampak to je stara generacija. Kaj pa nova? Ta je v veliki meri produkt največjega court-packing ukrepa v zgodovini slovenskega sodstva, z namenom izvršitve zadeve Lukenda. Tedaj smo v slovensko sodstvo, pod t.i desno vlado, da ne bo pomote, zapakirali na desetine novih sodnic in sodnikov, ki jih po meritokratskih kriterijih prav gotovo ne bi mogli uvrstiti v sam vrh slovenske pravne stroke. Ko smo v sodni sistem integrirali še nekdanje sodnike za prekrške, je bila mera meritokracije polna.

Rezultat je tak, kot je. Popraviti ga je mogoče samo s tem, kar imamo. Staro in novo se bo moralo potruditi, da bo delovalo bolje. Najboljši recept za to pa je transparentnost. Po poročanju nekaterih medijev, ki si prav s tem dvigujejo naklado, nekateri presvitli sodni akterji vneto zavračajo dovoljenje za fotografiranje in s tem možnost, da bi ljudstvo, v imenu katerega sodijo, poznalo njihov (pravi) obraz.

Verjamem, da je problem nadležnih fotoreporterjev res zelo nadležen. Toda rešitev je preprosta. Vsa sodišča v Sloveniji naj na svojih spletnih straneh, čim prej, objavijo imena in priimke vseh sodnikov in sodnic, jih opremijo s fotografijami ter življenjepisi. S tem se bodo rešili medijskega pritiska, radovednost splošne javnosti bo potešena, strokovna javnost pa bo lahko – morda bolj prepričljivo kot v tej kolumni – sodila o meritokratskem primanjkljaju v slovenskem pravosodju. Res bi se spodobilo, da krizo slovenske pravne države začnemo odpravljati pri njenih virih. (Ne)znanje je gotovo eden izmed njih. Morda se tudi zato skrivamo?

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

MKS ELEKTRONSKI (13.3.2017 11:49):
Snemanje tudi jaz ne podpiram. Meni je veliko bolj grozno narekovanje zapisnika (!!!), ali izogibanje izrekanju sodbe ("sodbo boste dobili po pošti"). To je popolnoma nezdružljivo s poštenim sojenjem.
Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009