Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

1.3.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./105. Prazniki morajo biti priložnost

Prav je, da ob prazniku žensk vsako leto opozorimo na doseženo raven spoštovanja njihovih pravic ter analiziramo položaj in dejansko enakost. Formalno dosežena ekonomska, politična in socialna enakopravnost žensk z moškimi se še vedno precej razlikuje od dejanske. V Sloveniji smo na nekaterih področjih s premiki lahko zadovoljni, na drugih pa kazalniki vzbujajo skrb. Kako nam torej v resnici kaže?


Opredeljuje te tisto,

v kar verjameš.

(Oprah Winfrey)

Napredek je viden pri izobraževanju (v Sloveniji je celo bistveno več študentk kakor študentov), sodelovanju na ekonomskem področju in zastopanosti obeh spolov v javnem življenju. Delež žensk med brezposelnimi je višji kakor med moškimi. Plače žensk so povprečno za 6 odstotkov nižje od plač moških, čeprav je treba poudariti, da so razlike (primerjalno gledano) v Sloveniji manjše kakor v številnih drugih evropskih državah. Revščina v večjem obsegu ogroža ženske (še posebej starejše od 64 let), saj jih kar 20 odstotkov živi pod njenim pragom. Res pa je tudi, da smo priča nekaterim spodbudnim premikom na področju uveljavljanja uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju, število otrok v vrtcih v Sloveniji v zadnjih desetih letih se je povečalo skoraj za polovico in še bi lahko naštevali.

Mednarodni dan žensk, ki ga praznujemo 8. marca, je priložnost, da opozorimo na probleme in na številne še vedno odprte zgodbe in izzive na področju uveljavljanja načela enakosti med spoloma.

Ugotovimo lahko, da se je pravni položaj žensk v Evropi v prejšnjih desetletjih zelo izboljšal, vendar so možnosti v vsakdanjem življenju še vedno neenake. Nismo še dosegli popolne enakosti spolov, kar pomeni predvsem enako prepoznavnost in delitev odgovornosti pri sprejemanju odločitev, ki se nanašajo na zasebno življenje v ožjem smislu in javno – tako lokalno kakor tudi globalno – človeško skupnost.

Večkrat se vprašam, ali so današnji moški res tako drugačni od očetov in dedkov. Seveda so. Razmere pred sto leti so bile povsem neprimerljive z današnjimi, zato ni bilo pričakovano in družbeno cenjeno, da bi moški previjali dojenčke, preoblačili malčke, jih hranili, pomivali posodo ali obešali perilo. Tega navadno sploh niso počeli. Danes je delitev gospodinjskega dela pri večini mladih staršev nekaj povsem običajnega, vendar je še vedno močno odvisna od vzgoje, zlasti vzgoje sinov s strani mater.

Spreminjanje nekaterih vzorcev dela mlajše generacije pa nas ne sme zapeljati v prepričanje, da je položaj žensk v naši družbi povsem zadovoljiv.

Priznati si moramo, da nas še vedno usmerjajo stereotipi o ženskih in moških vlogah, ki so vzrok mnogim oblikam diskriminacije na podlagi spolov. Vplivajo na razvoj talentov in potencialov deklic in dečkov, pozneje pa celo na možnosti za njihov profesionalni razvoj in doseganje najvišjih in najodgovornejših položajev v družbi.

Ženske vendarle predstavljajo natančno polovico talentov na tej zemeljski obli in imajo najmanj polovico znanja in veščin človeštva. Zakaj ne bi storili več, da bi izkoristili vse potenciale? Žal predsodki o ženskah in moških v nekaterih okoljih pomembno prispevajo k temu, da se ženske ne odločajo za vključitev v lokalno skupnost in za kandidaturo na lokalnih volitvah ali na volitvah na drugih ravneh.

Globoko ukoreninjena prepričanja, da je najbolj prav, da ženska skrbi za otroke, dom in družino, manj pogumnim preprečujejo, da bi del svojega časa namenile skupnosti. To niti ni preprosto. Potrebujejo soglasje družinske skupnosti, njihovo podporo in socialno mrežo, kajti ženska ob večji angažiranosti zunaj doma ne bi zmogla opraviti vseh obveznosti brez sodelovanja partnerja ali drugih najbližjih. Ženska potrebuje družini naklonjeno delovno okolje in možnost boljšega usklajevanja dela in družinskih obveznosti. Na tem področju nismo naredili pomembnega premika. V času neizprosnega boja za večji dobiček smo celo nazadovali. Med delodajalci ni dovolj razumevanja za družinske razmere, za materinstvo in očetovstvo, za bolezni, za stotero posebnosti vsake družine. Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja postaja tako vse bolj težavno.

Družbeni stereotipi večkrat služijo za opravičevanje in ohranjanje obstoječih razmerij in dejstva, da imajo moški še vedno v rokah najpomembnejše vzvode ekonomske moči.

Žal nekateri ohranjajo moč nad ženskami tudi z nasiljem in s seksističnimi stališči in opazkami. Saj poznate dovtipe, da so ženske možače, če prevzamejo tradicionalno moške vloge. Nekateri predrzneži gredo še dlje in stališčem, ki jih je ženska izrekla v svoji profesionalni vlogi, ob nestrinjanju odvzamejo veljavo tako, da ji očrnijo ugled in jo skušajo družbeno osramotiti. Teh primerov je veliko, zlasti na spletnih straneh, pa tudi v slovenskem parlamentu smo jim bili občasno priča. Posamezniki s temi sramotilnimi pohodi skušajo ohranjati in utrjevati stereotipe o ženskah in s poniževanjem vzdrževati dominantno pozicijo moških na pomembnih družbenih položajih. K sreči je precej tudi drugačnih izkušenj. Sama na svoji profesionalni poti nisem imela prav nobenih težav, ki bi bile povezane s spolom. Vsaj ne s strani moških. Nikoli.

Pri uveljavljanju pravic žensk ni vedno lahko vztrajati tudi zato, ker se najdejo številni, ki hitijo dopovedovati, da ima vsakdo pravico živeti tako, kakor mu veleva tradicija, in naj ne pretiravamo s pravicami. Nisem prepričana, da smo si v slovenski družbi razjasnili, kaj je sprejemljiva in razumljiva kulturna razlika med posamezniki in družbenimi skupinami, kaj pa povsem nesprejemljiva tradicija, ki pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Za primer naj navedem zgodnje in prisilne poroke romskih deklic. Zatrjevanje, da ne gre za uradno sklenjene in registrirane zakonske zveze, temveč le za del običajnega življenja romske etnične skupnosti, ni sprejemljivo. Problem je v prisilnih »porokah« deklic, ki so mlajše od 18 let, navadno pa celo mlajše od 15 let, in so v zvezo stopile s fizično, psihično, ekonomsko, spolno prisilo, brez možnosti svobodno odločati o izbiri svojega zakonskega partnerja. Že Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah prepoveduje vsakršno obliko suženjstva in razmere človekove podložnosti, saj posebej poudarja pravico vsakogar do svobode in varnosti.

Podatki nevladnih organizacij, varnih hiš in materinskih domov kažejo, da ne gre le za nekaj osamljenih primerov, temveč mora zahtevam svoje skupnosti neprostovoljno kloniti na desetine deklet. Kot varuhinja si bom še naprej prizadevala, da skupaj s socialnimi službami, policijo in tožilstvom omejimo in naposled odpravimo tovrstno strahotno nasilje nad ženskami, povečini še otroki. Brez odkrivanja in pregona tega ne bo mogoče zajeziti.

Vsak dan se dogajajo tudi »klasične« zgodbe nasilja v družini, žal pogosto s tragičnim koncem. Umirajo predvsem ženske, ki si jih moški lastijo. Na glas povejmo, da je nasilje nesprejemljivo in zavržno dejanje. Otroke in vnuke naučimo mirnega iskanja odgovorov na majhne in velike probleme in vsakdanje izzive.

Zaskrbljena sem tudi ob dejstvu, da so mlada dekleta danes bolj kot kdaj prej deležna vztrajnega utrjevanja medijsko želene podobe ženske, ki jo mediji povsem nekritično ponujajo. Ženske na naslovnicah morajo biti mlade, lepe, vitke in objekt spolnega poželenja. Ta podoba nima prav veliko skupnega z znanjem, izobraženostjo, spretnostmi in veščinami, ustvarjalnostjo, empatijo, angažiranostjo za skupno dobro. Kako se počutijo odraščajoča dekleta v primerjavi s fanti?

Zgodovina boja za enakost spolov je dolga in težko bi bilo omeniti vse, ki so si zanjo prizadevali. Običajno je bil povezan s temeljnimi idejami o družbeni pravičnosti, človekovimi pravicami in samo naravo demokracije. Veliko raziskovalcev in raziskovalk je dokazovalo, da je za reševanje povsem lokalnih in tudi temeljnih družbenih vprašanj boljše, če so v te procese vključeni tako moški kakor ženske. Tako je več možnosti za razmišljanje, odločanje in ukrepanje tudi o navidezno manj pomembnih vprašanjih, ki jim ob »velikih« temah ni namenjene dovolj pozornosti. Včasih ostajajo celo prezrta ali ne dovolj hitro in tehtno obravnavana. Taki primeri so zlasti položaj starejših, invalidov, duševnih bolnikov, otrok, brezdomcev, revežev, brezposelnih in drugih.

V predstavniških organih na lokalni in državni ravni je vse več žensk. Tako lahko razumemo statistične podatke. To je tudi zasluga volilne zakonodaje, ki ima vgrajene ukrepe za večje možnosti kandidiranja in izvoljivosti žensk (tudi kvote). Ne vem pa, kako razložiti dejstvo, da je v Sloveniji kar deset občin brez ene same ženske v občinskem svetu ali da je med župani 212 občin samo 16 županj.

Očitno bo poleg sistemskih ukrepov na področju volilne zakonodaje treba narediti korak dlje in razmisliti, kako še lahko vplivamo na ugodnejše možnosti za izvolitev žensk na lokalni ravni. Smo za njihovo prepoznavnost in promocijo, za boljšo usklajenost poklicnega in družinskega življenja, za spreminjanje stereotipov o vlogi spolov, za več znanja in vedenja o nujnosti spoštovanja pravic vsakogar, tudi pravic žensk, storili dovolj?

Nova priložnost za razmislek je 8. marec. Da le ne bi minil samo v znamenju rož in bombonjer. Včasih ženske dobijo ta darila samo zato, ker se spodobi. Zakaj pa ne 15. aprila, 30. junija, 16. decembra ali katerikoli dan v letu? Zakaj le »pod prisilo«? Cvet marsičesa ne more nadomestiti. Zlasti ne pravega spoštovanja.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007