Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

6.6.2014

dr. Matej Avbelj

Domneva normalne države

Epistemološki pristop h kateremukoli družbenemu pojavu je v veliki meri odvisen od naših domnev in normativnih pričakovanj v zvezi s tem družbenim pojavom. Mnogokrat je tisto, kar zaznavamo v zunanjem družbenem svetu, pogojeno s tem, kar želimo zaznavati. To je pomembno, ker identifikacija zaznanega vpliva tudi na izbiro sredstev, s katerimi bi želeli zaznano popraviti oz. izboljšati. To spoznanje lahko apliciramo tudi na socialni eksperiment po imenu Slovenija.

V Sloveniji že vse od njenega nastanka v temeljnem obstajata dva družbena narativa. Eden je tisti, ki zatrjuje, da je Slovenija vsaj od leta 1991 dalje normalna država, utemeljena na liberalnih postulatih demokracije in vladavine prava. Ta narativ tudi vztraja, da je bila Slovenija normalna, z manjšimi, a ne bistvenimi odstopanji, tudi že prej, začenši z letom 1945, od koder pravzaprav prihaja vsaj močan impulz, če že ne sam vir naše samostojnosti in neodvisnosti.

Drugi narativ je temu diametralno nasproten. Pred letom 1991 je bila Slovenija del totalitarne države, ki je masovno in grobo kršila človekove pravice, ki tako ni bila ne demokratična ne pravna. Ta narativ nadaljuje, da tudi po letu 1991 ni bil narejen ključni prelom, ampak da je pretekli režim v veliki meri najprej migriral na raven neformalnega, potem pa se je postopoma vračal na polje formalnega in se ponovno, v obliki ključnih igralcev, tudi re-institucionaliziral. V skladu s tem narativom je Slovenija normalna država le na papirju, ne pa tudi v praksi.

Nobeno presenečenje ni, če zapišem, da zastopniki enega ali drugega narativa na zatečeno stanje v Sloveniji gledajo zelo različno ter se zato tudi bistveno razhajajo z vidika (ne)potrebnosti reform in njihove vsebine. Za prve je stanje normalno in tako ni treba ničesar spremeniti. Za druge pa je stanje obratno in terja popoln prelom ter temeljite reforme na vseh nivojih. Eni in drugi so, seveda, lahko bolj ali manj radikalni, številni pa se gibajo tudi nekje vmes. Še največ pa je takih, ki jih prežema popolna konceptualna konfuzija in ki v pomanjkanju informacij zatrjujejo, da jih javne zadeve ne zanimajo.

Vprašanje je, kdo ima prav. Nanj lahko odgovorimo le, če nismo popolni skeptiki in relativisti in zastopamo filozofsko gledišče, da dejstva, tudi družbena, vendarle obstajajo neodvisno od naše percepcije. Test je potem naslednji: če v družbeni realnosti prevladajo dejstva, ki v primerjalni perspektivi z drugimi dobro urejenimi družbami, ki so take po splošnem prepričanju, kažejo na nenormalnost družbe, je treba domnevo o normalnosti družbe ovreči in temu prilagoditi tudi naša ravnanja.

Ali je v Sloveniji že nastopil trenutek, ko, ne glede na različne narative, lahko ugotovimo, da smo v primerjavi z drugimi dobro urejenimi družbami zahodnega in evropskega tipa prestopili rubikon normalnosti? In če smo ga, kaj je treba storiti in kdo bo to naredil?

Obstajajo številni indici, ki kažejo na to, da vztrajno in nezadržno drsimo proti robu. V demokratičnem smislu imamo opraviti s povsem nestabilnim političnim sistemom, v katerem kot gobe po dežju nekaj tednov pred volitvami nastajajo nove politične stranke in liste. S tem seveda ni nič narobe. Še več, pozdravljam entuziazem pri uporabi pravice do političnega združevanja. Tisto, kar odstopa, je dejstvo, da so te stranke in liste odkrito eno-personalne stranke, kjer program, ja nujna politična ideologija, stoji v drugem planu. V tem smo evropski unikum.

Evropski unikum smo tudi po tem, da se predsedniki sodišč zabavajo v totalitarnih simbolih, za sodni svet pa je to navadna, slaba maškarada, ki skorajda ne terja odziva. (Obenem pa se zgražamo nad britanskim princem Harryem, ki kot najstnik po rumenem tisku patruljira s svastiko na rokavu). Prav veliko nam do unikata ne manjka niti, ko svoj pogled obrnemo na vodjo Vrhovnega sodišča in prvega tožilca v državi.

Skratka, Slovenija je v marsičem posebna. Ta naša posebnost postaja vse bolj očitna tudi v očeh Evropske unije kot tudi drugih naših zaveznikov. To zadnje potrjuje tudi pot predsednika Pahorja v Bosno namesto na srečanje držav Srednje in Vzhodne Evrope ter ZDA ob 25. obletnici padca komunizma na Poljskem. Po mnenju dela civilne družbe to kaže, da vztrajno postajamo nekakšna Belorusija Srednje Evrope. Za druge pa je to normalnost, še več: nuja.

Kaj skleniti? Morda pa so vse to res le narativi. Kdo ve. A na katerikoli narativ že prisegate, globoko v sebi najbrž čutite, da vse skupaj vendarle ni povsem normalno. Ali pa ste/smo nenormalni vi/mi? Kdo ve! Kdo ve?

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo in dekan Fakultete za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009