Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

9.5.2014

dr. Matej Avbelj

(Vodo)tesnost slovenske pravniške stroke

O pravniškem cehu, torej tako-rekoč o svojih, je tvegano pisati. Še posebej v Sloveniji. Že davno mi je bilo položeno na srce, da je treba budno paziti na izrečene besede, da se komu ne zameriš, saj boš potem s temi istimi ljudmi še neštetokrat sedel za isto mizo. Že tedaj v študentskih letih se mi je tak apel k samocenzuri zdel nenavaden, po večletnih izkušnjah študija in življenja v tujini pa sem se utrdil v prepričanju, da je docela nesprejemljiv. Še več: je naravnost škodljiv.

Če je koga uvodni stavek napeljal k misli, da se bo v nadaljevanju zlival žolč po konkretnih ljudeh, torej ad personam, ga moram razočarati. Javno oglašanje je diskurzivna, argumentativna praksa, kjer, vsaj mene, zanima moč, prepričljivost argumentov, s katerimi nekdo nastopa; njihova koherentnost in historično-sedanjska skladnost (integriteta). To nujno pomeni, da grajanje argumentov nekoga, ne pomeni frontalnega napada na njegovo osebo. Še drugače: tudi če se z nekom globoko ne strinjam in to povem na glas, z njim lahko še vedno sedim za isto mizo, po možnosti s pivom v roki.

Ob tem, seveda, velja dodati, da javno argumentiranje (dimenzija ad rem) ni in ne more biti povsem ločeno od osebe, ki javno nastopa. Če naj bodo njeni argumenti prepričljivi, mora ta oseba za njimi stati in jih s svojo persono tudi živeti v praksi, dokler je ne prepričajo drugi argumenti. Temu se reče integriteta: da nekdo tisto, kar govori, tudi dela in ne obratno. Gre za minimum intelektualne poštenosti, ki je nujna, ne pa tudi zadostna predpostavka, kakršnegakoli dialoga in smiselne javne razprave.

Samocenzura, sterilnost, zaklinjane k nevtralnosti, cementiranje domnevno stroge in ostre ločitve med pravom in politiko, spet v imenu te iste nevtralnosti, da bi bili vsem všečni, se nikomur zamerili, je v nasprotju s profesionalno integriteto pravnikov (kakor tudi širše) vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker ne odraža resničnega stanja: nihče v javnih zadevah, ki so per se in inherentno normativne, ni in ne more biti nevtralen, sploh pa ne izdelana oseba, ki vzgaja nove pravne generacije ali nastopa kot institucionalni akter. In drugič zato, ker je dolžnost članov ceha, da skrbijo za njegovo »zdravje«, tako da aktivno, javno opozarjajo na njegove anomalije in si prizadevajo k njihovi odpravi.

Argument, da je v Sloveniji to nemogoče, ker smo tako majhni, ker vsakdo pozna vsakogar, je argument, ki zanika samega sebe. Velja namreč ravno obratno. V cehovskih združenjih, v katerih vsak vsakogar pozna in v katerem obstajajo malodane intimne vezi med njihovimi člani, torej v majhnih, zaprtih strokovnih krogih, je še toliko bolj pomembno, da njihovi člani vztrajajo na najvišjih standardih profesionalne integritete in intelektualne poštenosti. Nevarnost zdrsa v domačijskost in začarani krog opravičevanja nečednih ravnanj samo zato, ker so jih storili moji kolegi ali nekateri, ki se jim ne želim zameriti, je v majhnih državah in ozkih cehovskih združenjih namreč a priori zelo visoka in se ji je zato treba zavestno zoperstaviti.

Številni indikatorji v Sloveniji kažejo, da nam to ni uspelo. Raznorazne zbornice, društva in cehovska združenja, pa ne le na pravnem področju, že leta in leta prepogosto počno nasprotno. Drugače kot njihovi kolegi v zahodnem svetu skrb za obrambo cehovskih interesov pred zunanjimi kritikami, včasih tudi zelo ostrimi, potiskajo pred skrb za zagotovitev resnično s svojimi cilji in poslanstvom skladnega delovanja svojih članov. Ceh tako postane ceh, ne v pozitivnem, ampak v negativnem smislu.

V takih sistemih so, paradoksalno, grajani in napadani tisti, ki se oglasijo in opozarjajo na nepravilnosti. Njihovi lastni kolegi jih s pomočjo perfidnih medijskih prispevkov obtožijo pavšalnih kritik ceha in, kadar gre za sodnike, celo za pritiske na sodstvo. Narobe svet. Namesto, da bi mediji v skladu s svojim domnevnim poslanstvom zavezanosti javnosti zastrigli z ušesi, kadar nekdo iz ceha graja njegovo delovanje, kar je mimogrede po standardih normalne pravne države ne le pravica, ampak njegova cehovska dolžnost, se osredotočijo ne na vsebino kritike, temveč na diskreditacijo njenega prinašalca.

To je morebiti tudi eden od razlogov za sterilnost in praktično neslišnost slovenske akademske pravne stroke, ko gre bodisi za odmevne odločitve sodišč ali za druga seizmična pravna dogajanja v slovenski družbi. Zadeva Patria je tak paradigmatični primer, za katerega se je oblikovalo nenapisano cehovsko pravilo, da se o njej ne govori. Tisti, ki smo to počeli, pa ne glede na vsebino naših analiz, ki pri vseh komentatorjih res niso bile enako prepričljive, veljamo za a priori politične, menda »desne« pravnike, za »ta črne«, in zaradi osebe v postopku preprosto za janšiste. Obratno naj bi bili tisti, ki molčijo, in to je večina, - razen izbranih izjem, ki čestitajo za pogum že ob nepravnomočnih sodbah - nevtralni, nepolitični in zato strokovni.

Kot rečeno uvodoma, ker me v javni sferi stvari zanimajo ad rem in ne ad personam, mi je za take naravnost ad personam diskvalifikacije v luči izkušenj iz tujine prav malo mar. Izražam pa skrb za vse tiste, ki ob tako pomembni sodbi, ki se vendarle dotika instituta vodje opozicije, ki je nujna predpostavka demokracije (ne glede na konkretno osebo in konkretno opozicijo), preprosto molčijo. Še posebej, ker tudi sodba višjega sodišča, že na prvi pogled, vsebuje konstrukcije, ki bi morale po naravi stvari pritegniti akademske pravnike.

Kazenski pravniki bi tako morali spregovoriti »o indični sodbi«, ki jo sodišče kar pedagoško naznani. Procesualiste bi morali zanimati vsaj tisti pasusi, kjer sodišče v našem, torej ne-akuzatornem postopku, očita obrambi, da nekih dejstev ni dokazovala. Strokovnjake za pravno argumentacijo bi moralo zanimati, kako dejanskega stanja (konkretno sprejema nagrade) v sodbi sploh ni treba konkretno opisati (in zato dokazovati), ker ja ta že dovolj določno opredeljen v abstraktnem dejanskem stanu. Ustavni pravniki pa bi lahko kakšno rekli o tem, da sodišče, ko ugotovi pomensko odprtost definicije kaznivega dejanja, le to v skladu z načelom lex certa ne zapre, ampak jo izkoristi za potrditev obsodilne sodbe.

Vem, naš čas je dragocen in preprosto ne gre, da bi se vsakdo ukvarjal z vsem in vsemi pravnomočnimi sodbami, ki jih izrečejo naša ali tuja sodišča. Toda nekatere sodbe so bolj pomembne od drugih, zaradi svojih sistemskih učinkov na delovanje celotnega ustavnega sistema, danes in v prihodnosti. Patria je ena izmed njih. Pričakovati bi zato bilo, da jo bo akademska pravna stroka, vsakdo s svojega področja, vzela pod drobnogled in opozorila na morebitne prepričljive ali pa njene neprepričljive dele ter o tem poučila tudi svoje študente in opozorila javnost. Molk ni nevtralen, niti strokoven, pa tudi apolitičen ne. Kot pravniki dobro vemo: qui tacet consentire videtur.
dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo in dekan Fakultete za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009