Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.5.2012

Vlasta Nussdorfer

V./46. Kako najti srednjo pot?

O tem razmišljam te dni, ko se vlada o neljubih ukrepih varčevanja pogaja s sindikati, ko ljudstvo dviguje svoj glas širom Evrope, ko Grki ne uspejo najti pravega mandatarja, ki bi sestavil vlado, ko se nenehno govori o krizi v številnih državah, ko so mnogi ljudje na cestah, pa ne le, ker so brez službe, ko izobraženci modrujejo in Evropa slavi dan miru ...

Blizu vasice v Indiji je živela velikanska kača. Prebivalce vasice je ustrahovala tako, da je smrtno ugriznila vse, ki so se sprehajali po rečnem bregu. Ko je bilo vaščanom vsega dovolj, se je delegacija odpravila iskat modreca, da bi mu potožili o kačini zlobi.

Nato je modrec obiskal kačo. Dolgo ji je pridigal in ji očital neprimerno vedenje ... Kaj so ji vendar storili vaščani? Čemu toliko smrti in nepotrebnega nasilja? Tako spretno je izbiral besede, da je bila kača povsem pretresena. Prisegla je, da se bo poboljšala ... in je držala besedo.

Še isti dan se je kača povsem spremenila. Strašni plazilec se je prelevil v dolgega, shujšanega in mlahavega črva. Pošla mu je vsa moč in ni si drznil pogoltniti niti navadnega polža slinarja.

Vaščani pa so bili kratkega spomina; začeli so se iz kače norčevati zaradi njene šibkosti. Kaj ji bodo strašni strupniki, če jih nikoli ne uporabi! Otroci so vsakokrat, ko so naleteli nanjo, metali kamenje vanjo ali pa jo obstreljevali s puščicami ter jo tu in tam surovo brcnili.

Po nekaj mesecih takšnega življenja je bila kača sita in utrujena od številnih udarcev. S težavo se je privlekla do modrečevega doma in mu tokrat ona potožila o svojih težavah. «Vse sem storila, za kar si me prosil, vendar se mi dozdeva, da to nisem več jaz. Vaščani se me ne bojijo več in vse njihovo nekdanje spoštovanje se je razblinilo v nič. Prezirajo me, me pretepajo in ob tem mi krvavi srce. Kaj porečeš na to?«

»To, kar ti lahko rečem, je povsem preprosto,« je odgovoril modrec. »Prepovedal sem ti gristi vaščane brez razloga. Toda, sem ti tudi prepovedal sikati?«

                                            Indijska zgodba iz knjige Modrosti srca

Modri Indijec Gandhi je takemu načelu sledil in menil, da je najboljši način boja brez nasilja: nenasilje. A, kako v časih, ko je marsikdaj potrebno dvigniti svoj glas za pravice mnogih, za revne, otroke, brezposelne, bolne, za ljudi z obrobja družbene blaginje, ... to opraviti povsem mirno, brez kazanja moči in le z močjo argumentov? Zagotovo to razumejo modri, drugi se znajo iz tega celo norčevati, to izigravati in imeti spet svoj veliki prav.

Če bi sledili zgodbi, bi lahko rekli, da je bilo za kačo najbolje tedaj, ko je bila prava kača, kajti sprememba ji ni koristila, prej škodila. Je to res tudi pri ljudem? Pravijo, da pes, ki laja, ne grize. A kaj, ko je težko spremljati »lajajoče« ljudi, ker imaš občutek, da sicer ne grizejo, pač pa tudi brez tega uničujejo vse okoli sebe. Glasni so, želijo imeti svoj prav, njihov ego je izjemno velik in nikoli potešen.

Po drugi strani pa te dni mnogi študentje pred hramom parlamentarne demokracije prebirajo Hlapce, a kaj jih malokdo posluša in razume.

Ko je govora o vsemogočih scenarijih, pri čemer so omenjeni predvsem grški, španski, morda celo italijanski, si vsi brez izjeme želimo, da po teh poteh ne bi stopali. A, kaj narediti, kdaj in kako? V družbi ne sme iti za »moje« ali »tvoje« probleme, pač pa so vsi naši. Tako pa se žal vsakdo oddahne, ko reši svoj problem in uvidi, da ta reforma ali njen del, ne bo prizadela njega, pač pa nekoga drugega.

Zato je še kako pomembna družbena odgovornost, ki se kaže v tem, da gre za zavestno in solidarno odgovornost, ki se običajno začne v obdobju otroštva in nadaljuje v odrasli dobi, ko jo je težko ustvariti, izničiti oziroma iz neodgovornosti spremeniti v odgovornost. Nekateri ljudje imajo preprosto čut za dolžnosti, so odgovorni, se ravnajo po najboljšem, pa ne le zase, temveč tudi za druge. S tem postajajo nekateri že kot otroci celo preodgovorni, mnogi odrasli namreč nanje že v otroštvu nalagajo preveč, in kasneje jim ta kot tudi nova bremena ostajajo, jih vlečejo k tlom in uničujejo. To so ljudje, na katere se vedno lahko zaneseš, ne mislijo le nase, pač pa predvsem na druge.

Spominjam se prav posebne risbe številnih živali, ki kažejo na lastnosti ljudi, ki se jih najde v vsakem kolektivu. Tako imamo tu popadljivega psa, pri katerem je zapis agresivnež, visokega konja s pripisom vlečni konj, opico z dvignjenim prstom, pri kateri je zapis:«tisti, ki se kar naprej forsira«, žabo - vseveda, srno – na distanci, ježa nergača, morskega konja – nezainteresiranega, žirafo – vzvišeno in lisico – iznajdljivo. Torej, mnoge človeške lastnosti, se včasih znajdejo na kupu, običajno in k sreči pa se vsaj malo porazdelijo. Razmišljamo lahko kdo okoli nas je tak in ali se kdaj sploh spremeni, saj običajno vse življenje ostaja v svoji neusmiljeni vlogi, ki mu jo je dalo rojstvo, vzgoja ali  okolje, ... Torej ali je s kovčkom teh lastnosti že prišel na svet in ali si jih je »obrusil«.

Pri mnogih manjka samoodgovornosti, saj skrb zase dobesedno potlačijo in dajo prednost vsem drugim.

Kakšen naj bi bil torej dober družinski oče, šef, vodja, predsednik, ...? Seveda lahko govorimo tudi o ženskih različicah teh nazivov. Težko mu je dati eno samo lastnost, ker jih mora imeti veliko in vendar je dober, popustljiv, toleranten, odprt, ... vodja, lahko dober vodja le odgovornim ljudem, tistim, ki se zavedajo, da je treba delati dan za dnem dobro, glede na vse svoje zmožnosti, sposobnosti in delo na mestu, ki ga zasedamo. Za vse ostale je lahko kot kača, ki se je spremenila v dolgega, shujšanega in mlahavega črva. Pošla ji je moč in ni si drznila pogoltniti niti navadnega polža slinarja. Vsi so se iz nje norčevali, obmetavali s kamenjem, obstreljevali in brcali. Pravijo, da si dober lahko tudi  oslu podoben. V pregovorih je izjemna moč in spoznanje.

Zato težki časi, o katerih še nikoli nismo tako intenzivno govorili in razmišljali kot danes, terjajo jasna in nedvoumna sporočila močnih ljudi. Takih, ki jim zaradi lastnega zgleda lahko verjamemo in se od njih učimo. Si jih vzamemo za vzor in jih sprejemamo. Vemo, da nam ne lažejo, da tako ne govorijo zaradi svoje koristi ali položaja, na katerem so. Ker je to njihov osnovni moto življenja, ker so nekaj postali zato, ker so si to zaslužili.

Ne vem zakaj se vedno ob vseh priznanjih in nagradah, ki jih ob različnih praznikih ljudje dobijo, razlije toliko žolča, napiše toliko slabega, poišče »črne pike« in pozabi na vse »čebelice in zvezdice«? Je pač tako, kot je nekoč zapisal slavni dr. B.M. Zupančič:«Če pšenični klas preraste ostale in pokuka iz njive pšenice, ga je treba pokositi. Je torej najbolje, da si povprečnež in lažje   preživiš?

Menim, da ne. Potrebno je delati to, za kar misliš, da je prav, to, kar čutiš, kar ti daje pozitiven odziv, te osrečuje in seveda upam, pomaga tudi drugim. Pa naj bo cena še tako visoka. Strele namreč udarjajo le v vrhove. Včasih pa žal s posledicami.

Čustva, ki nas te dni in mesece, morda ne le to leto, pač pa že kar nekaj časa prevevajo, so lahko obup, žalost, celo strah. A vsi imajo lahko votle oči, če se jim upremo in če zmoremo razmišljati s svojo glavo.

Zato si želim, da bi skupaj zmogli in znali, zlasti pa, da bi presekali delitve na leve in desne, bele in črne, bogate in revne, da bi skupaj pognali voz, ki je najbrž s kolesi že v »blatu«.

 

»Strah je trd zapor, ki duši vse

oblike svobode; vdira v človeka in

se razraste po njem kakor rak, da

postane del njega; kvari mu misli,

občutke, vzgibe, percepcijo do

take mere, da človek izgubi smisel

za realnost in odeva v meso in

kosti prikazni, ki kot vampirji

pijejo kri svoji žrtvi.«

                                         Claudio Magris 


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007