IUS-INFO - IUS Kolumne - Kako povrniti zaupanje v pravo?
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

21.11.2011

dr. Matej Accetto

Kako povrniti zaupanje v pravo?

Leksikon Pravo pravi, da je učinkovitost prava odvisna od več dejavnikov: skladnosti sprejetih pravil z interesi njihovih naslovnikov, čim nižje stopnje spreminjanja ustaljenih vzorcev družbenega ravnanja ter stopnje dograjenosti pravnega sistema in dela nadzornih organov, ki zagotavljajo izvajanje pravil v praksi. Sliši se enostavno.

Načelo varstva zaupanja v pravo je eno od temeljnih načel pravne ureditve, v Sloveniji v skladu z odločbami Ustavnega sodišča zaobjeto v načelu pravne države iz 2. člena Ustave. Takole je denimo Ustavno sodišče zapisalo v odločbi U-I-89/99 (s katero je delno razveljavilo določbo Zakona o državljanstvu):

»Ustava v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Pravna država mora spoštovati načelo varstva zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države. Načelo varstva zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala.«

V nadaljevanju sicer razloži, da je to načelo tako kot veliko drugih sicer podvrženo tehtanju, kadar se postavi po robu drugim ustavno varovanim dobrinam, a v jedru je nesporno postavljeno kot eno temeljnih načel slovenskega pravnega reda.

V zadnjem času se zdi več kot očitno, da je to načelo ali, če želite, ta vrednota pravnega reda v hudih škripcih. Morda ne toliko v tem smislu, da bi se pravni položaj posameznikov slabšal prek samovoljnih odločitev v konkretnih primerih, vsekakor pa v tistem, da se vsaj navzven zdi, da pravo nikakor ni sposobno opravljati svoje »funkcije urejanja družbenega življenja«. Družbeno življenje, se zdi, teče svojo pot, pravo pa zgolj nerodno caplja za njim. Če nanj gledamo kot na imunski sistem družbe, ki naj bi se odzival na izbruhe bolezni in skrbel za njeno stabilno zdravje, potem je žal trenutna diagnoza ta, da je bolnik stalno v bolniški postelji, imunski sistem pa ne deluje in potrebuje dosti več kot le multivitaminsko tableto.

V ilustracijo si lahko denimo ogledate podatke Evrobarometra o stopnji zaupanja v domači pravosodni oziroma pravni sistem za EU in izbrane druge evropske države. Povprečje za EU je bilo konec leta 2010 približno uravnoteženo – 47 % vprašanih je svojim pravnim sistemom zaupalo, 48 % pa ne. Na enem koncu najdemo Dansko, v kateri je konec leta 2010 kar 84 % vprašanih pravnemu sistemu zaupalo, le 14 % pa ne (2 % se nista znala opredeliti; morda je zanimivo dodati tudi to, da stopnja zaupanja v zadnjih kriznih letih ni padla, ampak je celo nekoliko zrasla). Na drugem koncu primerjalne razpredelnice kraljuje naša vzhodna soseda Hrvaška, v kateri je konec leta 2010 pravu zaupalo 20 % vprašanih, 76 % pa ne (v primerjavi z letom 2004 je stopnja zaupanja nekoliko padla, čeprav je bila lani višja kot leto poprej, ko je bila le 15 %). Takoj za Hrvaško pa si predzadnje mesto po stopnji tistih, ki domačemu pravnemu sistemu ne zaupajo, delita Slovenija in Bolgarija, v katerih je bilo konec leta 2010 takih 74 %. (V Sloveniji je bilo vendarle za odtenek več takih, ki pravnemu sistemu zaupajo, 22 %, medtem ko je bilo v Bolgariji 10 % neopredeljenih.) V Sloveniji se je od leta 2004 delež nezaupanja povečal za kakih deset odstotkov, res pa je bil še višji kot leta 2010 konec leta 2009, ko pravnemu sistemu ni zaupalo kar 79 % vprašanih.

Kaj je temu vzrok?

Operativno gledano je pravo kompleksen sistem, s sorazmerno dolgo verigo členov, ki morajo delovati, da je lahko učinkovito. Potrebna je ustrezna zakonodaja, tako po materialnopravni kot procesni plati. Potrebni so ustrezno podkovani in učinkoviti, ustrežljivi, a neizprosno dosledni upravni ter drugi oblastni organi, ki to zakonodajo ustrezno izvajajo. Potrebni so ustrezno podkovani, spretni, a pošteni odvetniki, ki svojim strankam znajo prav svetovati in pomagati. Pri preganjanju kaznivih dejanj še učinkovita in politično neobremenjena kriminalistična policija, ki uspe raziskati in ob upoštevanju pravil zbrati ustrezne obremenilne dokaze, ter kompetentni, neustrašni in pravno korektni tožilci, ki znajo začete postopke pripeljati do ustreznega sodnega dialoga. Za dosego slednjega pa v vsakem primeru – naj gre za kazenske, civilne, upravne ali kake druge postopke – še sposobne, nepristranske in odločne sodnike, ki znajo vzpostaviti red v svoji sodni dvorani in samih odločitvah.

Nemara je del te verige, nekoliko shizofreno, tudi zaupanje v pravo s strani njegovih naslovnikov, še pred tem pa ustrezen odnos do pravnih postopkov in institucij s strani medijev, ki javno mnenje (so)oblikujejo. Vsaj na neki ravni je pravo namreč neizogibno mit, ki učinkuje le, če in kolikor vanj verjamemo. A vendarle je trdnost tega člena verige v veliki meri odvisna od trdnosti drugih – če šepa pri javnem mnenju, potem tudi prej omenjeni členi ne delujejo brezhibno.

Kje se torej skriva vzrok za trenutno klavrno podobo stopnje zaupanja v pravo? So krivi samozaverovani poslanci in nasploh politika, nespretna ministrstva in upravni organi, neustrezna zakonodaja, nepošteni (a zelo spretni) odvetniki, nesposobna policija, neoperativno leseni tožilci, neodloč(e)ni sodniki ali kaj osmega?

Kak cinik bi morda porekel, da najverjetneje vsega po malem: zakonodaja včasih ni ustrezna, spet drugič pa zmotno predstavljena kot edina potrebna ali vsaj ponujena rešitev; oblastni organi se zdijo včasih nerodni, včasih celo očitno nesposobni; policija s kakšno preiskavo mečka, drugič dokaze pridobiva nezakonito; še bolj včasih mečkajo tožilci, ki se postopkov lotevajo na pisarniški način in z neživljenjsko birokratskimi pristopi (vključno z arhiviranjem v omare); enako neproduktivna se zdijo sodišča, ki postopke po nepotrebnem vlečejo in v njih včasih zagrešijo docela nepotrebne napake, predvsem pa ne znajo uveljaviti svoje avtoritete in poskrbeti za spodoben potek sodnih postopkov. Še najspretnejši se zdijo nekateri odvetniki, a kaj, ko ti ne delajo v dobro družbe oziroma vseh nas, temveč v dobro svojih premožnih strank, ki jim uspejo iskati vedno nove luknje in vrzeli, skozi katere se izmuznejo roki pravice.

Če me že poznate, potem veste, da se mi taki ekstremni opisi pogosto zdijo pretirani, saj se resnica praviloma ne skriva v skrajnostih. Tudi zgornja kritika je nepravična do mnogih udeležencev v sodnem sistemu (od zakonodajalcev in uradnikov prek kriminalistov in tožilcev do odvetnikov in sodnikov), ki so sposobni in ki svoje delo opravljajo dobro.

Res pa je, da se vendarle izmika enostaven odgovor na naslednji vprašanji: Kje se skriva krivda za tako nizko stopnjo zaupanja v pravo pri nas in, še pomembneje, kaj lahko naredimo, da pravu oziroma pravnemu sistemu povrnemo tisto stopnjo zanesljivosti in zaupanja, ki jo potrebuje?

Ti vprašanji bom postavil najvplivnejšim slovenskim pravnikom leta 2011 po izboru uporabnikov portala IUS INFO na okrogli mizi, ki jo bom z njimi vodil ta četrtek, 24. novembra 2011, ob 10.30 v ljubljanskem hotelu Lev. Če si ogledate povezavo, vas bodo morda nekatera imena med izbranci presenetila, kakor morda tudi kak opaznejši spregled, kar je pač neizogibna implikacija spletne ankete z različnimi stopnjami in izvori odzivnosti. (Med deseterico denimo ni predsednika države, ki sicer prednjači na lestvicah politične priljubljenosti, pa to nemara ne pomeni, da bi bil manj vpliven od univerzitetnih učiteljev ali odvetnikov, kot verjetno tudi ne, da bi aktualnega predsednika dojemali le še kot politika in nič več pravnika.) Kljub temu pa so ravno ti gotovo pravi naslovniki za omenjeni vprašanji, navsezadnje tudi iz tega hudomušnega razloga: bolj ko je nekdo vpliven med pravniki, bolj mora biti tudi soodgovoren za krizo zaupanja v pravo.

Od udeležencev okrogle mize bom skušal dobiti konkretne odgovore na omenjeni vprašanji: (1) kaj je s pravnim sistemom narobe in (2) kako to popraviti? Ne pričakujem, da bomo iznašli nekakšno čudežno formulo, s katero se bodo težave delovanja pravnega sistema odpravile čez noč; vseeno pa bo poudarek na konkretnosti mnenj in predlogov –  kaj konkretno bi bilo po mnenju udeležencev treba storiti in kako bo to pomagalo povrniti zaupanje v pravo. Če boste imeli čas in voljo, vsekakor vabljeni, da se je udeležite.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007