Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

3.1.2011

dr. Matej Accetto

Od A(ten) do Z(DA) se pride prek I(slandije)

Plus ça change, plus c'est la même chose – bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Tako je leta 1849 zapisal francoski pisec Jean-Baptiste Alphonse Karr. Tedaj izvirna, danes pa morda dolgočasna misel, ki se je človek že brez posebnega truda domisli vsaj dvakrat na dan; in tudi pri meni ni dosti drugače, le da sem tokrat nanjo prišel ob povedni, čeprav nesrečni zgodbi.

Zgodba pripoveduje o ladji, ki se je v besni nevihti potopila, z njo vred pa vsi potniki razen enega, ki je do obale uspel priti tako, da se je oklepal kosa lesa. Takole se nadaljuje:

»Thorsteinova hčerka Gudrid, ki je bila poročena s Thorkelom Trefilom, naj bi po smrti svojega očeta podedovala njegovo premoženje. Novica o utopitvi Thorsteina Surta in drugih, ki so bili z njim, se je hitro razširila. Thorkel ni izgubljal časa in je poslal po Gudmunda, preživelega. Ko je ta prispel, je Thorkel z njim sklenil skrivno kupčijo, po kateri bi Gudmund po njegovih navodilih opisal, kako so tisti na ladji umrli. Gudmund se je s tem strinjal. Thorkel ga je nato vprašal, v družbi kopice drugih ljudi, naj pove, kaj se je zgodilo. Po Gudmundovem pripovedovanju se je Thorstein utopil prvi, za njim pa njegov zet Thorarin. V tem trenutku bi bila Thorarinova hčerka Hild tista, ki bi vse podedovala. A naslednji, ki se je utopil, je bil po Gudmundovem pričevanju otrok, kar je pomenilo, da je premoženje pripadlo njeni materi Osk. Osk je umrla zadnja in tako je premoženje prišlo v roke Thorkela Trefila, saj je bila Gudrid, ki je bila sestra Osk in je po njej podedovala premoženje, njegova žena.«

To je kratek zapis iz Sage o ljudeh iz doline lososov (Laxdæla saga), ene najbolj priljubljenih izmed starih islandskih sag. (Mimogrede, zgornje je moj »štafetni« prevod prek zbirke angleških prevodov, tako ali tako pa je pri sagah nemara še največ zabave z imeni in ločevanjem med pravimi osebnimi imeni ter vzdevki, ki so nemara potrebni, saj se venomer ponavljajo ista imena – Thorkel Scarf sem kljub vsemu namesto v Thorkel Šal raje preimenoval v Thorkel Trefil, za kar mi spletni prevajalnik molče jamči, da je islandsko poimenovanje za ta kos oblačila; pri imenu Thorstein Surt pa sem nekoliko bolj gotov, da pridatek Surt nima neposredne vezi z mestom enakega imena na severu Libije.)

Če ste študirali pravo, ste se ob zgornjem zapisu nemara spomnili na ono ilustracijo iz rimskega prava za (izpodbojno) pravno domnevo, ki jo je prav tako narekovala potreba dednega prava: če sta se oče in sin utopila v brodolomu, je brez nasprotnega dokaza veljalo, da je v primeru nedoraslosti sina (torej praviloma mlajšega od 15 let) najprej umrl ta in potem oče, v nasprotnem primeru pa najprej (šibkejši ter relativno priletni) oče in nato (krepkejši) sin. Kakor v prijetnem mediteranskem morju starega veka, tako v hladnem severnem morju srednjega.

Islandske sage so zanimivo branje in veličastna dediščina majhnega naroda s severozahodnih obronkov Evrope. To zanje velja že v leposlovnem smislu, kot je zapisal Milan Kundera:

»Nikoli ne bomo polno razumeli pomena dejstva, da se je prva veličastna, ogromna prozna zbirka, sestavljena v evropskem narodnem jeziku, rodila iz duha zelo malega naroda, morda najmanjšega v Evropi. Čeprav je sloves sag nesporen, bi bil njihov literarni vpliv veliko večji, če bi bile napisane v jeziku katerega izmed večjih narodov; in sage bi šteli za glasnike, če ne celo temelje evropskega romana.«

Poleg tega pa so sage (vse bolj?) zanimive tudi po pravni plati, saj so prežete s pravnimi problemi in iskanjem mehanizmov za reševanje sporov. Ti so se včasih reševali z razsodbami tretjega, pogosto s samo-arbitražo oziroma poravnavo, vedno pa je bila vsaj v ozadju prisotna tudi možnost ali pretnja krvnega maščevanja. (O tem je denimo že večkrat pisal (in tudi na ljubljanski Pravni fakulteti predaval) profesor na Univerzi v Michiganu William Ian Miller, ki provokativno do neke mere relativizira učinkovitost arbitražnega reševanja sporov in raziskuje vrline talionske tehtnice pravičnosti s tehtanjem zobovja in očes.)

Morda je res, da so sage (o dogodkih od 9. stoletja naprej, a pisane v 13. in 14. stoletju) deloma tudi poskus iskanja vzrokov za propad islandske republike, ki se je leta 1262 vrnila pod norveško oblast, podrobna analiza vrlin in slabosti ureditve, podobna tistim antičnih avtorjev, ki so obžalovali propad atenske demokracije ali rimskega cesarstva. A njihovo sporočilo zre tudi naprej in ga skušajo razumeti tudi današnja »cesarstva«. Priznam, da tega sam nisem opazil, a na vsakem policijskem avtomobilu na Islandiji naj bi bil napis iz Njalove sage, morda najslavnejše od vseh: »Dežela se bo gradila na pravu.« To je logična misel za tiste priseljence na Islandijo, ki so se želeli umakniti pred norveškim kraljem, in lepa vzporednica misli tistih priseljencev v ZDA, ki so se želeli osamosvojiti izpod angleškega – kot sem nekoč tu že omenil, je Thomas Paine leta 1776 v svojem pamfletu o zdravi pameti Common Sense pisal, da »v Ameriki kraljuje pravo«. Nad islandskimi sagami in zlasti Njalovo sago pa naj bi bil med drugim navdušen tudi Karl N. Llewellyn, vplivni ameriški pravnik 20. stoletja, ki je tudi pod vplivom islandskih sag pomembno sooblikoval sodobno ameriško pravo.

Priznam, da mi je uvodna misel ostala v glavi, je bila najbolj zaslužna moja nejevera zadnje dni spričo dejstva, da si moram očitno vsaka dva tedna zaželeti srečno novo leto – roka se mi še ni dobro spočila od lanskoletnih novoletnih sprejemov, pa spet. Čas hiti veliko prehitro in ni čudno, da se stvari obenem tako hitro spreminjajo in ostajajo enake. Leta 1849, ko se je Karr domislil onega epigrama iz uvoda, je Victor Hugo prvič javno govoril o »Združenih državah Evrope«, ki da jih prerokuje evropski prihodnosti. Še več, na svojem domovanju na Guernseyu naj bi posadil drevesce in dejal, da bodo postale stvarnost, ko bo zraslo – to drevesce, ki je vmes postalo krepak hrast, si danes ob obisku Hugojeve hiše lahko ogledate, Evropa pa…

Končno pa je opisana zgodba z začetka te kolumne zanimiva še po eni plati. Ker so v opisano zgodbo priročnega zaporedja dogodkov ob brodolomu podvomili, je Thorkel ponudil, da se podvrže preizkusu (lokalni različici božje sodbe), hoji pod v lok dvignjen trak šote – če se lok ob tem ne bi zrušil, bi njegovo različico dogodkov spoznali za resnično, sicer pa razglasili za laž. A ob tem se ni zanašal na resničnost zgodbe ali nezanesljivost božje sodbe, temveč je uredil, da sta se ob pravem trenutku dva izmed prisotnih mož začela tepsti in ob tem namenoma tako močno trčila ob lok, da se je sesedel. Vrsta Thorkelovih podpornikov je nato pričala, da bi bil lok gotovo ostal pokonci, če pretepača ne bi trčila vanj, in tako je obveljala Thorkelova.

Vsaka podobnost s pretkanimi pristopi k današnjim sodnim postopkom je v tem primeru seveda povsem iz šote izvita.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Accetto
Ustavni sodnik
matej.accetto@pf.uni-lj.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007