Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.8.2010

prof. dr. Miro Cerar

Zakaj se premalo spoštujemo

Ena večjih težav današnjega časa je vsestransko pomanjkanje spoštovanja. Pri tem sicer ne gre za kako slovensko posebnost, vendar pa je v Sloveniji ta pojav še posebej boleč in destruktiven. Spoštovanje je namreč predpostavka zaupanja, le-to pa pogoj obstoja in razvoja družbe.

Spoštovanje je vrsta pozitivnega občutka oziroma odnosa do neke osebe ali drugega bitja. Etimološko izhaja tujka respect (spoštovanje) iz latinske besede respicere, ki označuje pogled nazaj. Gre za idejo, da (pozitivno) ovrednotimo nekaj, kar je bilo storjeno v preteklosti in si zasluži odobravanje. Sposobnost spoštovanja je sposobnost preseganja lastne egocentričnosti in je, če je pravična in iskrena, znak pozitivnega razvoja posameznika na poti njegove samorealizacije. V vsakomur in v vsem je namreč vedno mogoče najti nekaj, kar lahko spoštujemo, zato je prav, da to tudi storimo.

Na osebni moralni ravni lahko kot posamezniki spoštujemo že sočloveka kot takšnega, še posebej pa ga lahko kot osebnost spoštujemo za vse, kar je v življenju storil dobrega, lepega, koristnega, veličastnega ipd. Naše spoštovanje si lahko denimo prislužita tudi rastlina ali žival, ki imata posebne ali nadpovprečne lastnosti. Nenazadnje ljudje posebno obliko spoštovanja namenjamo določenim družbenim institucijam (npr. predsedniku države, monarhu, vladi, predsedniku vlade, ministru, sodiščem in sodnikom), pri čemer moramo tu ločevati med institucijo kot takšno ter njenim konkretnim (začasnim) nosilcem.

Nasprotje od spoštovanja je nespoštovanje. Vsakdo od nas zasluži v določeni meri tako spoštovanje, kot nespoštovanje. Spoštovati ne moremo nečesa, kar je slabo, destruktivno ipd. S takšnim nespoštovanjem ni nič narobe. Celo prav je, da jasno razločujemo med tem, kar spoštujemo in tem, česar ne. Toda pri tem si moramo prizadevati, da ne zaidemo v skrajne oziroma najbolj intenzivne oblike nespoštovanja, med katere sodita predvsem prezir in sovraštvo. Gre namreč za negativni čustvi, ki prizadeneta ne le tiste, zoper katere ju usmerimo, marveč tudi nas same. Poleg tega ti negativni čustvi privlačita enaka in drugačna negativna čustva drugih ljudi, kar vodi v vedno večjo negativno obremenitev nosilca takšnih negativnih občutenj in njegove okolice. 

Prav je, da naše spoštovanje in nespoštovanje izrazimo navzven. Na eni strani z izražanjem spoštovanja vzpodbujamo druge, ki si to zaslužijo, in hkrati sebi povzročamo prav tako prijetna občutenja (seveda le, če smo pri vsem tem iskreni), na drugi strani pa z izražanjem nespoštovanja izrazimo kritiko, ki naj drugi osebi pomaga k spremembi, preobrazbi – seveda nam lahko to uspe le, če svoje nespoštovanje izrazimo na spoštljiv (kulturen, toleranten) način. Slednje je zelo pomembno, saj lahko le tako – tj. z lastnim zgledom –pozitivno prispevamo h kultiviranju družbe in dobrim medčloveškim odnosom. Zavedati se moramo, da smo vsi nepopolni, da imamo vsi napake. Ravno zato je še posebej pomembno, da se medsebojno vzpodbujamo tam, kjer lahko drug v drugem najdemo kaj dobrega – in tega je vedno kar nekaj.

V Sloveniji je spoštovanja premalo, tako na osebni, kot kolektivni in institucionalni ravni. Prevelika mera nespoštovanja se kaže predvsem v naslednjih vidikih: a) v pretirano zaostreni bipolarnosti političnega prostora; b) v zavisti do drugih, ki so morebiti v čem spretnejši, uspešnejši, bogatejši ipd.; c) v vedno bolj naraščajoči korupciji in drugih nepoštenih in/ali nezakonitih ravnanjih (koruptivna oseba je nespoštljiva do drugih, saj jih zaradi lastne koristi nepošteno prikrajša oziroma prizadene); d) v nevljudnem, žaljivem ali celo sovražnem govoru in nastopanju proti drugim posameznikom ali državnim institucijam in njihovim predstavnikom (žal smo večkrat priča takšnim pojavom tudi v parlamentu in še kje); e) v nespoštovanju in s tem v neprepoznavanju (oziroma v težnji po zanikanju) vseh pozitivnih vidikov naše skupne narodne in državne preteklosti.

Če navedene in morebitne druge oblike nespoštovanja v naši družbi seštejemo, lahko ugotovimo, da smo priča pravemu nacionalnemu mazohizmu. Namesto, da bi se (bistveno bolj) veselili naše lepe domovine, naravnih lepot Slovenije, velikih uspehov, ki jih je dosegla naša mlada država v zadnjih dveh desetletjih, naših znanstvenih, kulturnih, športnih in drugih svetovnih prebojev in uspehov ter še marsičesa drugega, se najpogosteje ukvarjamo z medsebojnimi prepiri in spopadi, bodisi na ideološki, politično-oblastni, materialno-pridobitniški, zavistno-šentflorjanski ali kaki drugi ravni. Enostavno ne znamo (dovolj) spoštovati sami sebe! S tem pa slabimo našo individualno in narodno samozavest, tako v naših glavah in srcih, kot seveda tudi v odnosu do tujcev ter do tujih držav in njihovih predstavnikov. Zato smo tam, kjer bi morali biti pokončni, najpogosteje servilni. Tako slabimo tudi našo politiko in gospodarstvo, pa tudi pravni red, kulturo in vse ostalo.

Razlog za to, da se premalo spoštujemo, je na površinski ravni v naših sebičnih in zmotnih predstavah o tem, da lahko priznanje, ki ga namenimo drugemu, kakorkoli škoduje nam samim, naši samopodobi in (samo)pomembnosti. Na globlji ravni pa gre enostavno za našo nevednost, tj. za temeljno nerazumevanje sveta. Ne zavedamo se povezanosti vseh bitij in celotnega stvarstva, zato se tudi ne zavedamo, da z odsotnostjo spoštljivega odnosa ali z neupravičenim nespoštovanjem, pogosto celo s prezirom in sovraštvom, neposredno ali posredno prizadenemo vse in vsakogar, s čimer seveda ne storimo nič dobrega.

V majhnih državah in družbah (ali skupnostih) kot je Slovenija je uravnoteženo in pravično medsebojno spoštovanje na nek način celo pomembnejše in ima vitalnejši pomen, kot to velja za velike družbe in države. V Sloveniji moramo biti zaradi naše večje medsebojne socialne bližine zelo taktni in premišljeni, kadar se odločamo za kritiko, konfrontacijo mnenj ipd. Če danes nekomu nesramno zabrusimo to ali ono, se moramo zavedati, da se bomo že jutri z njim ponovno srečali na delovnem mestu, v javni razpravi, na sprehodu ali kako drugače.

Seveda nikakor ne želim reči, da kritično soočanje mnenj ni primerno. Nasprotno, je nujno in zelo koristno, vendar le, če znamo biti, kot rečeno, tudi v naši kritiki in pri različnih mnenjskih soočenjih dovolj kulturni in tolerantni. Da torej svoje nespoštovanje izrazimo na spoštljiv način. Da se potrudimo v sogovorniku, tekmecu, nasprotniku videti tudi (potencialno) dobro in ne le slabo. In da po možnosti svojo kritiko usmerimo bolj ad rem (v napačne misli, besede in ravnanja) in manj ad personam (v človeka), kajti tako pustimo drugemu in sebi več prostora za (konstruktivno) »častno priznanje ali umik«.


 

prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Miro Cerar
Pravna fakulteta v Ljubljani
miro.cerar@pf.uni-lj.si

 

2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007
2006