IUS-INFO - IUS Kolumne - VI./142. Nam bodo polnoletni otroci dali dovoljenje?
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

1.8.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./142. Nam bodo polnoletni otroci dali dovoljenje?

Kljub poplavi zakonov in uredb, tako domačih kot evropskih, ki naj bi nas zaščitile pred zlorabami, najbrž nismo bili še nikoli tako ranljivi, v takem krču in strahu pred neznanim in negotovim. Na nas preži tisoče nevarnosti. V skrbeh smo, da bi nas napadli hekerji, da bi nam kdo vdrl v računalnik, telefon, ukradel identiteto ali nas presenetil na sto in en neprijeten način ...

Nenehno se nam vsiljujejo reklamna sporočila, ki se jih komaj znebimo, saj prihajajo nova in nova, na spletne piškotke smo skoraj pozabili. In prišla je še evropska uredba o varstvu osebnih podatkov, znana kot GDPR. Ali bo dokončno porušila razmerja med starši, učitelji in polnoletnimi dijaki? Bo res tako hudo? Je še kje zdrava pamet?

                                                                                                                      Najboljši način, kako ugotoviti, ali lahko nekomu zaupamo, je, da mu zaupamo.

                                                                                                                                               
(Ernest Hemingway)  

Razmerja med starši in otroki v zadnjih letih vse bolj burijo duhove. Razvnemajo se strokovnjaki, oglašajo otroci vseh starosti, zmedeni starši iščejo nasvete in pomoč, učitelje je vse bolj strah »zahtevnih« staršev. Teh običajno ni od nikoder, ko pa pridejo, je glasno in celo grozeče. Učiteljem berejo levite, jih opozarjajo na predpise in odvetnike, ki jih bodo najeli. Šli bodo namreč do konca. Trdijo, da želijo le zaščititi otroke, in to prav pred šolo in tam zaposlenimi. Zanimajo jih učiteljeve sposobnosti, varnost otrok pri dejavnostih, celo obšolskih, kvaliteta prehrane, urniki in njihova prenatrpanost, ocene, če z njimi niso zadovoljni, in še marsikaj. Toliko anonimnih ovadb zoper učitelje najbrž ni bilo še nikoli. Res je, da vsi le niso vredni suhega zlata, a meje dobrega okusa in poštenosti pač morajo biti. Kako naj imajo avtoriteto, ki je tako nujna, ko pa jim jo vsak dan rušijo?

Še težje je za vse vpletene v primerih, ko starša ne živita skupaj in nimata zglednega odnosa, pač pa se za otroka borita na vseh stopnjah sodišč, celo na evropskem. Vsak želi izvedenca, ki bi prav njega ocenil za primernejšega, in v »igro« oziroma, bolje rečeno, boj odraslih vpleta bitje, ki ni nič krivo, da se starša ne razumeta in morata narazen. Kaj vse od otrok izvedo naši zagovorniki in kako težko mlada bitja prenašajo to gorje.

Spominjam se mnogo primerov, ki so trajali leta, pa še ni bilo odločeno, pri kom bo otrok ter kdo in kdaj bo lahko imel stike z njim. Spraševali smo se, kje je tu največja korist otrok in ali ne bi bilo najbolje, če bi ga vzeli kar obema. Bi ju to morda končno streznilo? A kdo bi si to upal storiti? Prihrumeli bi mikrofoni in vsak izmed njiju bi obračunaval, takrat s tistimi, ki so tako odločili. Prišli bi pravniki v posebnih temno vijoličastih togah in kresalo bi se, da se bolj ne bi moglo. Bi si še kdo upal reči, da sta starša dobila to, kar sta si zaslužila?

Živo v spominu imam mater, ki je izgubila skrbništvo nad sinom. Ta je ostal pri očetu, ki pa ga je prepisoval na različne šole, da se mati ne bi mogla zanimati za njegov razvoj in šolski uspeh. Nikakor ni mogla izvedeti, kje je in ali se šola, bila pa je zavezanka za preživnino. Iskala ga je vsepovsod. Neuspešno. Končno je izvedela, da je pristal na zasebni šoli, ni pa mogla do drugih informacij, čeprav sin še ni bil polnoleten. Pred očmi imam tudi očete, tiste, ki se obupano borijo za svoje otroke, a ti, zmanipulirani do konca, odklanjajo vse razen denarja. Stikov jim ne uspe uresničiti: otroci vedno, ko je treba srečati očeta, »zbolijo«, mame trdijo, da ga ne želijo videti, da ga odklanjajo … Stvari gredo tako daleč, da otroci na koncu očeta niti ne poznajo, čeprav še vedno finančno prispeva zanje.

Ob vsej paleti tegob v takšnih družinah imajo odslej polnoletni otroci možnost še dodatno »nagajati« staršem ali se jim upirati. Z uveljavitvijo GDPR-ja lahko staršem ne dovolijo vpogleda v svoje ocene in s tem potek šolanja.  

Bodo torej učitelji staršu, ki bo prišel na govorilne ure, rekli, naj pride drugič, ker morajo najprej dobiti soglasje polnoletnega šolarja? Mu ne bodo smeli povedati, da otroka že nekaj dni ni bilo v šolo? Ali pa bodo vendarle lahko vse to zaupali staršu, ki je morda prav tisti dan del plače namenil za otrokovo toplo obutev in priljubljeno hrano, morda celo nov mobilnik? Morajo otroka res preživljati brez vprašanj, kje je in kaj dela?

Bomo krivili le novo uredbo ali bomo iskali vzroke drugje? Že doslej smo se namreč srečevali z nemalo težavami. Poglejmo samo, kaj smo v Uradu varuha že zaznali.

V Letnem poročilu za leto 2017 smo na strani 399 zapisali:

»Že v letu 2013 (Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2013, str. 305) smo opozorili na težavo staršev, ki so dolžni preživljati polnoletne otroke, ki se šolajo. Zakonodaja določa, da so starši dolžni preživljati otroka do šestindvajsetega leta, če se ta redno šola. Sodna praksa se je že jasno opredelila, da za dokazilo rednega šolanja ne zadošča le potrdilo o vpisu, temveč mora otrok dejansko sproti opravljati različne študijske obveznosti.

Trenutno imajo starši možnost pridobiti podatek o otrokovem vpisu v šolo preko centra za socialno delo. To ne zadošča za nedvoumno ugotovitev, ali se otrok šola. Starši nimajo nobene pravice vpogledati v dejanske ocene ali opravljene izpite svojega polnoletnega otroka in s tem ne morejo preverjati njegovega izpolnjevanja študijskih obveznosti, če otrok teh podatkov ne želi izročiti prostovoljno, kar v praksi ni tako redek pojav.

MDDSZ je ocenilo, da je ustrezna ureditev, po kateri lahko starši na centru za socialno delo pridobijo podatek o otrokovem vpisu v šolo. Hkrati so nam tudi pojasnili, da je mogoče v zvezi z dolžnostjo preživljanja vedno vložiti tožbo na sodišče (!).

Takšno napotilo se nam zdi zelo sporno, saj bi morala biti sodna pot zadnja možnost reševanja spora, ko so izčrpane vse druge možnosti. Po našem mnenju bi bila možna rešitev, da bi bilo zakonsko določeno, da dolžnost preživljanja preneha, če otrok staršem noče predložiti dokazila o tem, da se dejansko šola (poleg potrdila o vpisu še najmanj potrdilo o opravljenih izpitih), ali pa, da bi starši imeli zakonsko pooblastilo, da takšne podatke sami pridobijo na šoli, kjer se otrok šola.

V letu 2016 je MDDSZEM pripravilo predlog novega Družinskega zakonika, kjer je bila predvidena ureditev v smeri, da bi starši morali preživljati otroke, ki imajo potrdilo o vpisu, in ne več zgolj otroke, ki se redno šolajo. Navedeno je po našem mnenju brez utemeljitve predstavljalo širjenje dolžnosti staršev do preživljanja, ki ne varuje šolajočih se otrok, temveč omogoča zgolj morebitne zlorabe v smislu pridobivanja potrdil o vpisu brez dejanskega sočasnega šolanja. MDDSZEM je naše pripombe upoštevalo in zakonsko besedilo popravilo na staro ureditev (otrok se mora redno šolati, da so ga starši dolžni preživljati), še vedno pa ni urejena možnost staršev, da pridobijo podatke o otrokovem dejanskem šolanju.«

In kaj zdaj? Kako bo torej v novem šolskem in študijskem letu? Bo kaj drugače?

Otroka, za katerega bodo starši plačevali zadnje evre, morda ga celo ne bodo videli, ker jim bo drugi starš to preprečeval, bo treba pohlevno spraševati za dovoljenje, da v šoli ne bo sramote pred učiteljem, ki se bo skliceval na paragrafe.

Nekateri pa bodo imeli tako dovoljenje, ki jih bo morda drago stalo, da bodo lahko - kar je celo moderno - hodili na govorilne ure tudi na fakultete, pisali prošnje za službo in odrasle otroke preživljali do odhoda v dom starejših občanov ali celo še po tem. In prav ti bodo svojim otrokom večno hvaležni, da so jim vse to dovolili. Nekateri jim namreč morda celo ne bi. Zlasti zdaj.

Kaj si lahko ob vsem tem mislimo?

Polnoletnost je pomemben korak k odgovornosti. Če starši otroka šolajo in v tem času skrbijo zanj, je po drugi strani razumno pričakovati, da otrok izpolnjuje svoje obveznosti in »polaga račune« skrbnim staršem. Lahko bi rekli, da gre za obojestransko odgovornost.

In treba bo vztrajati pri tem, ne glede na ozka določila. Tudi zato, ker je tako pravično, moralno in etično. In tudi edino normalno, če želimo otrokom pokazati pravo pot v odraslo življenje.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007