IUS-INFO - IUS Kolumne - VI./132. Ali je prav in pravično
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

28.2.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./132. Ali je prav in pravično

Pogosto se kot varuhinja človekovih pravic, ne le ob svetovnem dnevu socialne pravičnosti, ki ga praznujemo 20. februarja, sprašujem, ali je prav in pravično, da kljub enakim pravicam, ki pripadajo vsem, ljudje živimo tako zelo različno. Nekatere pravice in ustavna načela za ene ostajajo le na deklaratorni ravni, uveljavitev načela pravne in socialne države je zanje nedosegljiva, ker živijo na socialnem dnu, oropani uživanja socialne pravičnosti in osebnega dostojanstva. Izgubljajo ga v vsakdanjem življenju, ko morajo stopati na številne pravne poti uveljavljanja človekovih pravic in svoboščin, pogosto sami in brez ustrezne pomoči.


Kultura pomeni, da odmrli duhovni svet zbudimo v življenje,
da bi ponovno našli izgubljeni smisel življenja, da bi puščava
človeških odnosov ponovno vzcvetela. Kultura srca je kultura,
ki človeka spreminja od znotraj in ga obnovi.
Phil Bosmans

Znajdejo se na različnih seznamih, nenehno v labirintih med centrom za socialno delo, zavodom za zaposlovanje, zdravnikom in humanitarnimi organizacijami. Tavajo, prosijo in upajo. Medtem izgubljajo življenjsko moč in optimizem.

Nenehno jih srečujem, na poslovanju zunaj sedeža, v uradu in prek pošte. Težko jih je prešteti, še težje se spomniti vseh njihovih imen, obrazov in preštevilnih problemov. Ti se jim kar kopičijo. Kot da se z njimi rodijo in celo umrejo. Le vedno več jih je. Oni dan sem izvedela za gospoda, ki ga je usoda v otroštvu prikrajšala za mamo in očeta, ki sta umrla krute smrti. Kot sirota je živel v rejništvu, a si kasneje s pridnostjo ustvaril, bolje prigaral, dom. Ko bi moral uživati sadove svojega trdega dela, pa se je začelo. Tožbe, sodbe in izvršbe. A ne, ker bi bil karkoli dolžan, pač pa, ker se je tako nesrečno pisal in še ime je imel enako kot nekdo, ki zakonov sploh ni spoštoval. Ni mu uspelo, na dražbi je izgubil celo edini dom. Je to mogoče, se sprašujem?

Mnogo jih je, ki jim usodo kroji dejstvo, da so se rodili staršem brez družbene moči, slabega ekonomskega in morda celo zdravstvenega stanja ter kulturnega siromaštva. Obstanejo v primežu vsakovrstnega pomanjkanja in sprejmejo status večne žrtve, ki se ga ne uspejo rešiti. Nesrečno se celo poročijo, pridruži se alkohol, tu in tam mamila, pa otroci, ki zaidejo na stranpoti življenja, izgubijo službo, nastopijo bolezni, depresije, misli na samomor, ... vsega preveč. In tako mine življenje, ki tega imena sploh ni vredno. Običajno pa celo v starosti, če jo doživijo, trpijo. Tako, kot so že njihovi starši in celo stari starši.

Kdo in kdaj bi jim torej moral pomagati? Tudi o tem smo minuli teden govorili na nujni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Bili smo enotni, da ljudi skorajda usodno zaznamuje že družina, v kateri se posameznik rodi. Izroči ti glavno popotnico, obesi ti nahrbtnik, koš vrednostnih usmeritev in ekonomske podlage, ki te usodno zaznamuje. Vse drugo je odvisno od notranje življenjske moči, energije, odločnosti in zmožnosti ter socialne sredine in socialne mreže, ki jo posameznik ima. V težkih in prelomnih trenutkih moramo imeti kam nasloniti glavo, komu potožiti in koga poiskati za pomoč. Dobro opremljeni mladi ljudje lažje premagujejo izzive kot tisti, ki so bili že kot otroci žrtve. Vse prepogosto se zgodi, da iz usodnega položaja ne bodo mogli izstopiti. Zato ni vseeno, kako živijo naše družine, saj je lahko revščina tudi uvod v popolno socialno izključenost.

Kaj pa energetska pravičnost? Kako jo v sodobnem času sploh zagotoviti, ko pa, zlasti starejši z nizkimi pokojninami, ostajajo v velikih hišah in stanovanjih, ki jih nikakor ne uspejo vzdrževati in niti primerno ogrevati? Kako ljudem omogočiti varno starost, ko pa se zadnji dve leti srečujemo z nekaj tisoč čakajočimi za sprejem v dom starejših občanov? Zakon o dolgotrajni oskrbi je sicer pokukal iz predala, a dalj od silnih napadov nanj ni prišlo. Vsi smo enotni, da ga potrebujemo, a različni glede tega kakšen naj bo. Edino kar vse skrbi je dejstvo, da ga za čas te vlade še ne bo. Kako torej reševati vse večje probleme starejših?

Varuh je leto 2018 namenil prav generaciji starejših, saj se zaveda, da je treba nanje pogledati z vseh vidikov, ne le socialno in energetsko pravično. Zakaj ne bi ostajali v svojem okolju, če bi bilo tam zanje dobro poskrbljeno? Zakaj se ne bi smeli sami odločiti? Še bolj zaskrbljujoč je pojav demence, na katero nismo dovolj dobro pripravljeni. Tako nekako se nam je zgodilo z vsakovrstnim elektronskim poslovanjem, ki je zaradi izjemnega napredka tehnologije vstopilo v vse pore urejanja življenjsko pomembnih procesov, vendar pa na to obliko vsi nismo dovolj dobro pripravljeni. Mnogi se žal ne znajo z internetom pobratili, zlasti so to starejši, predvsem tisti, ki ne živijo blizu mestnim lučem.

Kako se znajdejo starejši v postopkih internetnega urejanja svojih problemov, se sicer vprašamo, vendar pa mnoge ustanove »računajo« na to, da imajo mladi svoje sorodnike, otroke, vnuke ali vnukinje in druge, ki bodo zanje uredili to in ono. Starejšim ljudem smo tako odvzeli del njihove samostojnosti in neodvisnosti, še tisto malo, kar bi lahko pred časom sami uredili. Kaj zanje pomeni ukinjanje manjših uradov, pošt, ambulant, bank in drugih krajevnih ustanov? In če je dosegljivost ustanov vse manjša, je razumevanje upravnih in drugih postopkov vse težje. Predpisi so zelo obsežni, zapleteni, večkrat nejasni in težko razumljivi. Nekaterih pravnih norm in odločitev državnih ali lokalnih oblasti celo mlajši in izobraženi ne razumejo brez dobre pravne pomoči. Uporabljen jezik je suhoparen, mestoma tuj in težko razumljiv. Ali tudi to ne vodi v nepravičnost in celo izključenost?

Zato so dnevi, ki so posvečeni katerikoli pravičnosti, še kako pomembni. Še zlasti, če se o njej govori v parlamentu, razpravlja, analizira in ugotavlja, da je pravičnost temeljno načelo socialne in pravne države. Načela pa se vedno zrcalijo v konkretnih življenjskih situacijah posameznika. Zato bi morali neštete zgodbe ljudi z roba ocenjevati skozi prizmo temeljnega ustavnega načela o pravni in socialni državi, za vse, ne le za tiste, ki imajo in so se rodili v spodbudnem socialnem okolju. Morda se zaplete že pri vprašanju, kaj je za koga pravično in kaj ne. Vsekakor ni pravično, da ima en odstotek najbogatejših ljudi na svetu več bogastva kakor 99 odstotkov ostalih ljudi. Upam, da se bomo temu neznosnemu razslojevanju ljudi pri nas in v Evropi uspešno zoperstavili, pa ne le s predvolilnimi "bonbončki", temveč z resno strategijo razvoja socialne in pravne države.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007