IUS-INFO - IUS Kolumne - VI./130. Spet smo se »izkazali«
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

31.1.2018

Vlasta Nussdorfer

VI./130. Spet smo se »izkazali«

V tednu, ko na veliko govorimo o nestrpnosti do drugačnih, se spominjamo holokavsta, ko nas straši že misel na prihodnost s Hrvati in mejo na morju, ko svet preplavljajo protesti, smo Slovenci spet pokazali temno plat »nevidnosti« na spletu. Bruhali smo »ogenj« in bes, sramotili, žalili. Tako intenzivno, da je biatlonec Jakov Fak odstopil od kandidature za nošenje slovenske zastave na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu. Kako se počutimo? Očitno kakor kdo. Ali ne bi prav Hrvatom dali misliti, če bi našo zastavo nosil nekdo, ki je njihovih korenin? Nismo zmogli in zapravili smo še eno priložnost. Niti ne prvo.


                         Sovraštvo 
je kislina, ki razjeda dušo – vseeno,                                              ali sovražiš ali te sovražijo. 

                                                    (Erich Maria Remarque)

Poskušam si samo predstavljati, kako se počuti človek, ki kot športnik prestopi iz hrvaškega v slovenski tabor, dosega zmage, se trudi, uveljavi in dobi še večjo priložnost; da na zimskih olimpijskih igrah nosi zanj nekoč tujo zastavo kot svojo. Zaigra mu srce, zastavi si visoke cilje in čaka na usodni trenutek. Je bilo sploh prav dati usodo mladega športnika v roke spletu? Pa čeprav »športni« javnosti? Prav spletna »nevidnost« postane še kako vidna. Vsul se je plaz grdih in žaljivih komentarjev, zagotovo od večine tistih, ki za ta šport niso dvignili svoje zadnje plati dlje kot od kavča do hladilnika s pivom, a bentijo, kot bi tekmovali in se borili ter celo prispevali medalje. Drug za drugim, v podporo piscem žaljivk, dosežejo prav to. Odstop. Nas to lahko uvršča med strpne državljane, zdravorazumnike, ki vedo, da posamezniki, ne glede na to, od kod so prišli, nimajo prav nič z mejo in vsem, kar se dogaja po arbitražni razsodbi?

Ali ne kažejo s tem prav nestrpnosti, ki jo tako obsojamo pri sosedih?
Zgražali smo se nad vsesplošnim odporom do novih meja, grožnjami z incidenti, njihovo realnostjo, bentili, da bi morali dobiti več, da jim bo treba »pokazati«, kdo smo. To ni naš prvi »padec«, saj jih je bilo veliko. Preveč.

Spomnimo se napadov na spolno drugačno usmerjene, pa na tujce, zlasti tiste s temno poltjo, ki so k nam prihajali peš in se v rekah gorja pomikali proti severu. Nekateri bi jih celo streljali, izgnali ... ne glede na starost in spol.

Prav te dni spet živi misel na nedavno vojno in vsega obsojanja vredni holokavst. Tudi tam so nečloveško trpeli vsi, ki niso bili »pravi«, ker so bili judje, Romi, homoseksualci, duševni ali telesni invalidi, otroci, ženske, rasno »nečisti«, skratka, primerni tudi za grozljive poskuse in delo, ki naj bi »osvobajalo«.

Vedno je lahko nekdo »pravi«, a drugi ne. Pogledi se seveda celo zamenjajo in nikoli ne boš všeč vsem, ki bodo morda odločali tudi o tebi.

Se tega sploh zavedamo, ko obsojamo in sodimo, pa čeprav po pripovedovanju, na hitro in povsem neresno? Ali nas res tako hitro prevzame čredni nagon, ki lahko gradi, a običajno raje ruši?

Tudi to je moč spleta, če lahko ostajamo anonimni, pa čeprav v imenu tako opevane svobode govora. Nam ta res daje tudi vse to?

Ali ni pravica, da odkrito spregovorimo in se postavimo za svoja stališča, tista, za katero velja izpostaviti tudi svoje ime? Če govorimo to, kar mislimo, če ne žalimo, klevetamo, žaljivo obdolžujemo, zakaj bi se morali tako neusmiljeno skrivati? Kdo bi nam kaj storil, če je resnica sveta in se ji lahko postavimo v bran? Moč je prav v tem, da znaš in zmoreš povedati, kar misliš, seveda pa tudi strpno prenesti protiargumente. Ni veličina v skrivanju, žaljenju in blebetanju vsevprek, daleč od dostojnosti. To zmore vsak, tudi »revež«, obratno pa je privilegij trdnih in močnih ljudi. Zanje pravimo, da prispevajo k pluralnosti mnenj in stališč. Seveda pa odgovarjajo za pisano ali ustno izrečeno besedo in prav je tako. Če seveda prestopijo »meje«.

Kakšen zgled pa sicer skrita spletna mesta dajejo mladim, ki kot pivnik pivnajo dejanja nas odraslih?

K sreči se tega mnogi že zavedajo in tudi spletni prostor ni povsem nedotakljiv, zlasti glede na sodbe najvišjega evropskega varuha zakonitosti – Evropskega sodišča za človekove pravice. To pozna nekaj precedenčnih razsodb. V zadevi Delfi proti Estoniji (sodba velikega senata z dne 16. 6. 2015) je razsodilo, da odločitev estonskega sodišča, ki je izdajatelju spletnega portala naložilo odgovornost zaradi objave anonimnega komentarja pod novinarskim člankom, ni v nasprotju z 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki opredeljuje svobodo govora. Torej je pod določenimi pogoji za žaljive komentarje, ki jih pod članki objavljajo anonimni uporabniki (poleg avtorja), lahko odškodninsko odgovoren tudi izdajatelj spletnega portala.

Estonija je uvedla tako imenovane spletne stražnike-policiste, ki »patruljirajo« po internetu. Seveda se tudi vse to lahko sprevrže v cenzuro. V Nemčiji so namreč sprejeli zakon, po katerem so mogoče tudi do 50-milijonske globe za družbena omrežja, ki ne bodo v 24 urah umaknila komentarjev s sovražnim govorom. Takšne kazni dajo slutiti, da bodo besedila raje brisali preventivno, saj je prav vprašanje sovražnega govora zahtevna materija celo za pravnike in je ni mogoče ustrezno rešiti v 24 urah. Sodišča o tem odločajo mesece, celo leta. S tem se morda daje korporacijam čez lužo (Facebook, Twitter ...) velikansko moč odločanja. Podobno vprašljiv je lahko tudi Macronov zakon zoper fake news v času volitev. Kdo je torej tisti, ki lahko sodi, kaj je fake in kaj true news?

Da, še veliko dela nas čaka, da premislimo, kje smo in kam gremo. Vsekakor pa bi nas morale zgodbe, kot je Fakova, izučiti, da velja dvakrat premisliti, preden zapišeš ali čivkneš. S prepoznavnostjo ali pod plaščem nevidnosti. Tisti, ki si mu namenil zapisano, obstaja in je človek s čustvi. Tudi žalostjo, ker si ga zelo prizadel. Poti nazaj namreč ni.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007