Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

6.12.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./126. Deček s tatujem

Na kaj pomislite ob besedi tatu? Zagotovo na tako priljubljene tetovaže, ki težko izginejo. Sicer niso več tabu, mnogi jih ponosno razkazujejo. Kaj pa pri »dečku s tatujem«? Tu bi se zamislili in se spraševali, kdo mu ga je naredil, kdo je to dopustil in kako da mu večne zaznamovanosti niso preprečili starši. Saj je vendar še otrok! O tem lahko intenzivneje razmišljamo zlasti zdaj, ko je minil mesec, v katerem so se zvrstili svetovni dan otroka, dnevi boja proti nasilju, evropski dan, namenjen ozaveščanju o spolnih zlorabah, bliža pa se še svetovni dan človekovih pravic.

Verjel sem ljudem, ki so mi hoteli pomagati, toda vedel sem,

da moram na pot sam. Nihče ni mogel po moji poti, nihče ni

mogel nositi moje krvi in nihče ni smel prevzeti moje

bolečine, da bi jaz lahko živel, saj to ne bi bila moja pot,

moja kri in moja bolečina, ki me je tolikokrat spravila na

kolena, da sem velikokrat utrujen zaspal. Ponovno sem

vstal in šel naprej. Vredno je čutiti bolečino.

(Simon Mičić)

Tako je zapisal avtor posebne knjige Deček s tatujem na srcu, v kateri odstira velik tabu mnogih, ki jih je zaznamovalo spolno nasilje v otroštvu, celo najbližjih. Poleg deklic, deklet in žensk to doživljajo tudi dečki in možje, nihče od njih pa spomina na preživeto gorje nikoli ne more izbrisati. Zato se je danes treba spet vprašati: koliko je še zamolčanega, kar uničuje družine, odnose, celotne generacije – pri nas in na splošno?

V preteklosti se o tem skoraj ni govorilo. Bilo je velika, pogosto celo družinska skrivnost. Sčasoma smo začeli spoznavali uničena življenja premnogih deklet, o fantih pa se je le šušljalo, kot da ne bi bili tako velike žrtve.

Zato je naš Simon pogumen. Knjigo Deček s tatujem na srcu je vredno prebrati, saj bralec z njo vstopi v povsem nov svet. Zlorabe pustijo izjemno hude posledice. Pogosto pa vidimo le uničeno odraslo osebo, odvisno od alkohola ali vdano mamilom, brez srečne družine, prepuščeno sami sebi in morda psihiatrom. Vse drugo je očem skrito. Posledice so lahko grozljive, o vzrokih pa le ugibamo. Morda jih v kakem primeru lahko odkrije analiza psihiatra, vendar ta v žrtvino življenje navadno vstopi prepozno. Včasih žrtve postanejo storilci. Ob branju takih zgodb se pokaže, da je resnica mnogih daleč v svetu ranjenega otroštva. Tako kot pri Simonu, ki zelo pozno odstira pogled na vso krutost. V knjigi se sprehodimo skozi njegove vzpone in padce, se čudimo, z njim upamo in kdaj obupamo. Spregovoril ni le zase, temveč tudi za vse tiste, ki so predolgo molčali, ker niso zmogli, ker jih je bilo sram, ker so se bali, da jih ne bi razumeli ali da jim ne bi niti verjeli. Ob branju se vprašamo, kaj bi Simon brez razumevajoče partnerice, ki je z njim delila vse te grozote, pot v pekel alkohola in odvisnosti ter prihod nazaj. Vredno je bilo.

Živo sem si v spomin priklicala zgodbo starejše gospe, ki me je pred leti obiskala, potem ko je pokopala starše. Oče jo je zlorabljal, mati pa ji ni verjela in jo je pustila na cedilu. Ko je razkrila vse, kar se ji je dogajalo in ji vzelo veselje do življenja, se ji je obraz razvedril in lahko je zaživela brez spon preteklosti.

Ste prebrali knjigo Upor telesa avtorice Alice Miller? Morate jo, ker vam bo dala celovitejši pogled na otroški svet, zaznamovan z nasiljem in zlorabo, in na starše, ki si tega imena ne zaslužijo.

Pomembno vprašanje, s katerim se ukvarjamo že desetletja, je seveda, kaj narediti, da bo tovrstnega nasilja manj. Dosegli smo napredek pri zastaralnih rokih, zvišanju kazni, postavitvi pooblaščencev in skrbi za žrtve. Pa je to (že) dovolj? Brez sprememb v razmišljanju storilcev ter hitrega in uspešnega pregona, če do dogodkov pride, ni mogoče računati, da jih bo manj. Storilci se namreč bojijo predvsem odkritja in njegovih posledic. Če država ne bo uspešna pri tem, je upanje zaman. Če bodo žrtve z odkritjem in prijavo dodatno zaznamovane in jim bo na koncu žal poti, po kateri so morale hoditi, je to izredno slabo sporočilo. Nujno je, da zaslišanja mladoletnih žrtev potekajo v prijaznih in varnih sobah, ki jih vendar imamo. Nujno je dobro poznati to problematiko, tudi na strani zdravstvenega osebja. Ni namreč vseeno, kako ravnajo z žrtvami, ki so zlorabo doživele in preživele, tudi potem, ko rojevajo, imajo svoje otroke in se včasih znajdejo v sponah usodne preteklosti. Pomembni so zlasti pediatri in ginekologi, da o psihiatrih niti ne govorimo, pa tudi družinski zdravniki in vse drugo zdravstveno osebje. Žrtve žal še vedno poročajo o težavah, na katere naletijo, med drugim na sodiščih, kjer se ponavadi »pere umazano perilo«. Bi to lahko preprečili?

Od Evropskega sodišča za človekove pravice smo kljub pravnomočni oprostilni sodbi v zadevi Y. proti Sloveniji dobili klofuto – zaradi pogleda sodišča na položaj žrtve in njeno dolgo kalvarijo, ki ji je vzela zdravje in ji nakopala hudo bolezen. Prisojeni denar ji ne pomeni ničesar. Državo sodba opominja, da je treba take postopke ne glede na izid izpeljati hitro in do žrtev prijazno. Vsi, ki so vanje vpleteni po uradni dolžnosti, naj ravnajo strokovno, brez slehernih napak in z mislijo, da imajo pred seboj žrtev, ki ji bo dejanje uspelo dokazati ali pa morda ne. Zaznamoval jo bo tudi postopek ne glede na izid. Gre za dogodke, v katerih je zaupanje zlorabljeno, navadno brez prič, težko je verjeti, da so se zgodili, storilci pa so lahko sila ugledni, znajo in zmorejo manipulirati, tudi z organi odkrivanja, pregona in sojenja. Ne želimo si, da bi žrtve ob koncu postopka dejale, da jim je žal, da so stopile na to pot.

Ob zadnjih v tujini odkritih dogodkih v svetu filma in politike ter ob že znanih škandalih predstavnikov cerkva, za katere se je med drugim opravičil celo papež, se sprašujem, koliko je tega (še) pri nas. Smo res oaza ali pa se o tem ne govori?

Želela bi si, da žrtve ne molčijo, predvsem pa, da jih ob prijavi ne doleti realnost zastaranja, ki je bilo v preteklosti tako kruto. Danes je drugače. Seveda pa hitrejši postopek obeta predvsem zgodnja prijava, ki prepreči daljšo kalvarijo in hujše posledice.

Ne pozabimo na vidni napredek, napake pa odpravimo. Preventiva v družbi naj postane še pomembnejša; na tem področju nikoli ne sme veljati, da je molk zlato. 


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007