Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

8.11.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./124. Ob izteku življenja

O vprašanjih, povezanih z iztekom življenja, je veliko lažje razmišljati, kadar nam še ne bije zadnja ura ali tega vsaj ne vemo. Tudi zato smo tik pred letošnjim dnevom mrtvih v Državnem svetu ob sodelovanju institucije Varuha opozorili na mnoge vidike smrti – pravne, etične, zdravstvene in moralne. Ugledni strokovnjaki so po predstavitvi prispevkov nekaj časa namenili še vprašanjem, idejam in dilemam občinstva, ki je do zadnjega kotička napolnilo prostore drugega doma slovenske politike.

Obstaja pravica življenja, ni pa »prave« pravice do smrti. Ali je to res in ali je prav? Kaj menite? Bi si jo želeli – zase ali za najbližje, če bi preveč trpeli? Pomoč pri samomoru je kazniva, naloga zdravnikov pa je, da zdravijo, ne ubijajo. Kako vedeti, kdaj in kaj je prava odločitev, ko pa se po nekaterih odločitvah vse konča?

Smrt izenači vse, neenaki se rojevamo,

enaki umiramo.

(Seneka ml.)

Ideja o posvetu je zorela zelo dolgo. Za to temo nikoli ni bil pravi čas, vedno jo je težko načeti in nikoli je tudi ni mogoče povsem »zapreti«. Vsaj ne za žive. Večkrat se pojavi v javnosti zlasti ob zgodbah ljudi, ki se ne zavedajo več in jih pri življenju, ki ni več vredno tega imena, ohranjajo aparature. Takrat se strinjamo: zase si tega ne bi želeli. Ali se morda spomnite primera italijanske mladenke, za katero je oče po skoraj dveh desetletjih vegetiranja le dal soglasje za »odklop«? Ob tem so se po svetu začela postavljati težka vprašanja o pravici umreti, ki ni nikjer izrecno zapisana.

Besedo evtanazija izrekamo tiho in silno težko, vedno z veliko previdnostjo. Zveni tako moreče, spominja na nedavne dogodke, ko je polnila dobesedno vse medije in je ni bilo mogoče utišati, spremeniti, zmanjšati. Tako značilno za naš prostor: vroča tema predolgo ne dobi epiloga. Ne vemo, kaj je resnica, ali jo bomo kdaj izvedeli in ali ji bomo verjeli. Kako se ob tem počutijo vsi prizadeti in vpleteni v primere, je povsem jasno. Hudo jim je, neizmerno hudo. Odpirajo se nezaceljene rane in nastajajo nove. Vprašamo se, kdo ima od tega lahko korist.

Pravijo, da mora biti javnost obveščena, še zlasti o tako pomembnih temah zdravstva, vendar je samo še bolj razburjena. Po hudo nasprotujočih si odzivih vpletenih na koncu ne vemo, komu sploh verjeti. Če se pritakne še pridih politike, ki ga tu predstavlja ministrstvo, res ni več mogoče presoditi, kdo je izrekel besede resnice, tiste ene in edine.

Avtonomija posameznikovega odločanja vedno trči ob avtonomijo preostalih, ki so mu tako ali drugače blizu. Če so to zdravniki, nejasnosti ni. Na posvetu je stališče Komisije RS za medicinsko etiko strnil njen predsednik dr. Božidar Voljč, ki je opozoril, da je voljo bolnikov sicer treba spoštovati, ni pa absolutna, temveč se usklajuje z drugimi vrednotami in pravicami. Zdravniku ni treba izvršiti pacientove volje, saj jo lahko zavrne z ugovorom vesti. Razlogi, ki so komisijo vodili v brezpogojno spoštovanje nedotakljivosti, pravzaprav kar svetosti življenja, so tesno povezani s sramotnimi in nečastnimi dejanji nekaterih zdravnikov v nedavni preteklosti. Vedno je namreč prisoten strah, tudi strah pred zlorabo, ne nazadnje v povezavi s sorodstvom. Bi bile želje sorodnikov res enake kot bolnikove, če bi se ta še lahko odločal sam?

Dokaj živo se spominjam predavanja tujega strokovnjaka na posvetu Medicina in pravo v Mariboru pred leti, takoj na začetku mojega mandata. Ker je želel temo evtanazije zelo nazorno osvetliti, je povedal resnično zgodbo iz države, kjer je dovoljena. V bolnišnici se je hudo bolna gospa odločila, kdaj želi umreti. Sklicala je vse ožje sorodstvo in jim pojasnila. Njeno željo so sprejeli. Na dan predvidene smrti so jo še zadnjič obiskali. Bila je prešerne volje in povsem drugačna kot mesece pred tem. Zbranim hudo pretresenim sorodnikom je takoj povedala, da si je premislila in da evtanazije ne želi. Začudenje je bilo veliko. Majhna vnukinja pa je vprašala: »Babi, kaj bomo pa zdaj, saj tvoja sestra iz Avstralije prihaja na pogreb?« Vsak komentar je odveč.

Ko zdrave ljudi vprašaš, kaj bi si želeli, če bi usodno zboleli, so odgovori zelo podobni: smrt brez vsakega trpljenja. Pravi uvod za razpravo o dobri paliativni oskrbi za slehernega, ne glede na to, kje živi in zakaj se mu bliža konec življenja. Tudi zato je bilo v središču našega posveta predvsem zaključno poglavje življenja. Žal smo ugotovili, da paliativna oskrba ni dosegljiva vsem in tam, kjer živijo. Ne gre namreč samo za medicinsko podporo, temveč tudi za bogato socialno pomoč, ki pa je (še) ni mogoče vedno pričakovati.

Velja se strinjati z mislijo, da »socialna smrt nikoli in pri nikomur ne sme prehiteti telesne«. Tudi zato se ljudje odločajo za ne tako znano možnost zapisa poslednje volje pri zastopniku pacientovih pravic, vendar je pot od zdravnika do zastopnika ter overitve in deponiranja izjave zapletena, marsikdo pa niti ne verjame, da bo njegova volja res upoštevana.

Zato želim, da o vprašanjih, ki se navezujejo na iztekanje življenja, začnemo razmišljati in jih obravnavati dovolj zgodaj in temeljito. Vedno je pravi čas za to.

Država naj poskrbi, da bodo postopki izražanja poslednje volje jasni, pregledni in pravočasno dostopni vsem, ki to želijo, ter da bo končno na voljo ustrezna paliativna oskrba. Le tako bomo lahko rekli, da smo življenju hudo bolnih namenili vso pozornost in mu do izteka dali tudi pravi smisel.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007