Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

8.11.2013

dr. Matej Avbelj

Slovenija v Evropi, Evropa v Sloveniji

V dneh in tednih, ko se nam pred očmi odvija razkroj še zadnjih ostalin normalnosti v slovenski javni sferi in ko, hkrati, postaja vse manj jasno, ali bo ta proces nenormalizacije, kdaj dosegel svoje dno, tako da se bomo končno ozavedli in krenili v pravo smer Evropske Slovenije, je zastavljanje vprašanj o evropski perspektivi Slovenije, to je Slovenije v Evropi, prava mala znanstvena fantastika.

O evropski perspektivi Slovenije, o tem torej, kakšno Evropsko unijo si želi in lahko pomaga oblikovati Slovenija, se bomo lahko začeli pogovarjati šele, ko bo Slovenija sama postala evropska. Ko bomo Evropo, v najširšem vrednostnem smislu, ponotranjili, jo spustili v svoja srca in duše ter jo prelili v svojo vsakodnevno prakso: zasebno in javno.

Vse dokler bomo ravnali nasprotno, se napajali iz recidivov junaške revolucionarne preteklosti in se navduševali nad eksotičnimi idejami, npr. demokratičnega socializma, ki jih ni niti zaslediti v temeljnih vrednotah Evropske unije, ne bomo k Uniji uspeli, pravzaprav smeli, prispevati ničesar. Diskurz, in žal tudi že praksa, ki sta dobila domovinsko pravico v Sloveniji, sploh ni jezik, ki bi ga EU razumela. Z nekom, ki niti ne razume tvojega jezika, pa, ne nepričakovano, ni mogoče voditi tvornega dialoga, kaj šele vplivati na njegov razvoj.

Zato, kot vam bodo povedali dobro poučeni, je Slovenija v očeh svojih evropskih kolegov, na horizontalni in vertikalni ravni, zapravila že ves svoj ugled. Če se že ne delajo, vsaj prikrito, norca iz nas, pa se ne morejo načuditi formi in vsebini, ki sta se pri nas pokazali kot dejstvo: kot pravi obraz naše stvarnosti. Slovenija je v očeh evropske in mednarodne javnosti, tiste, ki se z nami sploh ukvarja, postala bolnik. In bolnik ni bil še nikdar agens sprememb na bolje. Ne, bolnika je treba najprej pozdraviti, da ne okuži še drugih.

To boli. Vsakogar, ki da nekaj nase in po svetu hodi naokrog s slovenskim grbom v žepu, pa tudi tiste, ki ostanejo samo doma in lahko le nemo opazujejo, potem ko so iz naslova ohranitve zdravega razuma ugasnili televizorje in zaprli časopise, kam smo pognali naše potenciale, komparativne prednosti in razvojni zagon. A pognali smo jih sami: sprva s fizično eliminacijo, nato pa z načelno držo vztrajne negativne selekcije. Ti, ki so uspeli, danes povečini napolnjujejo naše družbene institucije in kreirajo stvarnost te države. Ta zato ni po naključju v stanju, v katerem je.

Ko bi bilo drugače in ko enkrat spet bo drugače: ko bo Slovenija postala evropska, takrat bo lahko uveljavljala in uveljavila tudi svojo vizijo Evrope. Sam predlagam naslednjo: Slovenija se mora v smislu pravne in politične narave EU zavzemati ne za evropsko federalno državo, niti ne za neko ohlapno bolj kot ne mednarodnopravno konfederacijo, prav tako pa ne smemo pristati na sui generis, vsebinsko izpraznjen, status quo

Ne, Slovenija se mora, tudi zahvaljujoč lastnim zgodovinskim izkušnjam v večnacionalnih tvorbah, katerih del smo tradicionalno bili, zavzemati, da EU postane zveza. Zveza držav članic, ki ostajajo suverene, ki ostajajo države; torej nacionalne in supranacionalne ravni, ki skupaj tvorita celoto: Evropsko zvezo. To je oblika federalnega povezovanja, na pol poti med federalno državo in konfederacijo. Ta oblika je zgodovinsko preizkušena, ni torej plod moje lastne divje imaginacije, je pa res, da je politično in pravno izjemno zahtevna, zato se je v zgodovinskem smislu pokazala kot relativno krhka in neobstojna.

Pa vendar, zakaj ne bi bilo tokrat drugače: zakaj ne bi EU izkoristila pravno in politično obliko zveze, ki ji ponuja optimizacijo vseh njenih hotenj in vrednot? Če nekoliko poenostavim, v Evropski zvezi bodo države članice še naprej ohranile svojo samobitnost, avtonomnost, svoj lastni jaz; a se bodo hkrati prek horizontalnega in vertikalnega povezovanja v sodelovanju z enako suvereno supranacionalno ravnijo, lahko spopadale z ekonomskimi, širšimi družbenimi in zares vsemi geo-strateškimi izzivi, ki jih prinašata globalizacija in nadvse spreminjajoči se svet.

Slovenska prihodnost v Evropi je tako Evropska zveza: federalna tvorba, ki ni država, in ki od nas ne zahteva predaje suverenosti, navduševanja nad njeno izgubo, ki torej ne terja razdržavljenja, a ki zahteva, da se ne vedemo kot samozadostna, solipsistična tvorba, ki si predstavlja, da je popek sveta, čeprav je že skorajda kloaka.

In to se, pravzaprav, če naj Evropska zveza postane stvarnost, pričakuje od vseh njenih članic in bruseljske supranacionalne ravni. Z drugimi besedami: temelj Evropske zveze je normativni duh pluralizma. Ta se odraža v dvojni zavesti: da EU sestavljajo zelo raznolike države, kar je dobro in naj take tudi ostane; ter da je dolžnost teh držav, da razvijejo refleksivno odprtost, sprejmejo drugačnost drugih in se zavežejo k iskreni tvorbi evropske celote.

To je evropska perspektiva Slovenije. A še prej mora Slovenija postati evropska.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009