Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.6.2008

Vlasta Nussdorfer

III./3. Ta večni pesimizem

Poznate ljudi, ki ob lepem vremenu takoj jadikujejo, da bo itak jutri deževalo, ob slabem, da bodo zagotovo poplave, ko pride sobota, pa, da bo kmalu ponedeljek? Da ni upanja, da bo kdaj bolje, ker je vse zavoženo in uničeno, ker je sistem, ne glede na to kateri, nepravičen in še pokvarjen!

Optimisti so nenavadna bitja. Kadar je pokrajina polna osata, še vedno nekje najdejo cvetlico. Kadar je vse izsušeno in spremenjeno v puščavo, so oni tisti čudaki, ki odkrijejo oazo.
Kadar optimisti prečkajo široko reko pesimistov, jim ti brž prilepijo kakšno oznako: zanesenjaki, ki živijo daleč od resničnosti; naivneži, ki nimajo pojma; sanjači, ki se prepuščajo utopijam. Sebe pa pesimisti imenujejo realiste, ki z obema nogama stoje na trdih tleh, v resnici pa tičijo globoko v blatu sveta in sedijo v tako globoki senci, da sploh ne vidijo več sončne plati življenja.

Optimisti se odpravijo na pot. Na drugo stran gredo, na sončno stran, v deželo, kjer človek lahko živi in preživi. Optimisti verjamejo v ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost in zvestobo, v ljubeznivost in dobroto. Pesimisti niso nikoli okusili teh sadov in umrejo mnogo prej, preden so zares mrtvi. Samo optimisti bodo preživeli.

Phil Bosmans

Premišljujem o tem kako vzgajamo svojo mladež, če je venomer prisotna ob vseh kritikah in jadikovanjih.

Dogaja se, da zjutraj vstajamo na levo nogo, moti nas vse, celo glasbeni program, da o poročilih ne govorimo. Na poti v službo vozimo v koloni bedakov in lunatikov, ki ne poznajo pravil, v službi smo spet med grebatorji, klečeplazniki in povzpetneži, da o hinavcih spoh ne govorimo.

Pa pride prosto popodne, ko »normalnih« spet ni na spregled in večer... s temi grozljivimi poročili, pa starimi stokrat predvajanimi filmi, politiki, ki udrihajo drug po drugem. Če še s sosedi ni sreče, ker mažejo dvigala in kadijo tam kjer ne bi smeli, je za pesimizem več kot dovolj razlogov.

Celo optimista bi vse to znalo malce načeti.

Kako preživeti, kako dopovedati, da morda tisti nesrečni, sicer znanstveno dokazani meteorit, le ne bo padel na Zemljo, vsaj ne za čas našega življenja?

Zato tako rada živim med optimisti, ker zanje sije sonce, če še ne, pa zagotovo bo, ker dajejo življenju lepši smisel, ker so veseli ob drobnih dogodkih, ker gledajo na svet z rožnatimi očali.

Vprašanje, s katerim se občasno ukvarjam, je ali se sploh trudiiti s pesimisti ali jih kar pustiti v lastnem svetu. Pravijo namreč, da lahko človek spremeni le sebe, druge pa težje. Ne bi sicer želela, da bi oni spreminjali mene in vendar opažam, da se da tudi v malo »okuženo« okolico vnesti prijaznost in vsaj nekaj optimizma, da je torej veselje do življenja nalezljivo, le dovolj ga mora biti. Če se torej še lahko odločate, če ste dovolj močni in bi se radi spremenili, potem je tu nasvet: optimizem celo gladi gube, prinaša veselje, ki nam včasih tako zelo manjka.

Optimist verjame, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res.
Jame Branch Cabell

Če se zakrknjenemu pesimistu odvali kamen od srca, mu zagotovo pade na nogo.
Karl Farkas

Zato bom v novem sklopu kolumen razmišljala in pisala o ljudeh, ki nas obkrožajo, ki nam dnevno dvigujejo pritisk in kravžljajo živčke, ki nas kot pravijo, razveseljujejo s prihodom, nekateri pa celo odhodom.

O ljudeh, ki so nam blizu in vendar tako daleč.

O njihovih podobah, lastnostih, ki jih odlikujejo ali kvarijo. Z nekaterimi so tako podobni živalskemu svetu in bitjem v njem, druge jih delajo posebne, celo edinstvene.

Sprehodili se bomo skozi človeški svet, svet značajev in lastnosti. Počasi, s previdnostjo in tudi natančnostjo. Spoznali marsikaj in marsikoga. Tam zunaj ali celo v sebi. Spoznali torej druge ali sebe. Želeli ostati taki ali se spremeniti.

Ljudje so si različni po tem, kar kažejo,
in podobni po tem, kar skrivajo.

Paul Valéry Voltaire

Ljudje so kot živali;
veliki žrejo majhne, majhni pa pikajo.

Paul Valéry Voltaire


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007