Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

12.6.2007

Vlasta Nussdorfer

H kot HVALEŽNOST

Ko razmišljam o hvaležnosti, se sprašujem ali je prav, da vse dobro jemljemo kot nekaj samoumevnega ali moramo biti zanj komu hvaležni; usodi, staršem, sorodnikom, morda znanim ali neznanim darovalcem. Kaj sploh pomeni hvaležnost? Koliko naj jo bo? Kaj pa nehvaležneži?

Je beseda hvala izgubila pravi pomen? PROSIM in HVALA živita v isti hiši bontona in lepo ju je slišati. Ne glede na to kje, kdaj in komu sta izrečeni...

No in sedaj nekaj misli:

Še kokoš, kadar pije, k nebu pogleda. /več narodov/

S svojim »hvala« ne varčuj, tujega ne pričakuj. /Ruski/

Kdor zahteva zahvalo, dela darilo ceneno. /Nemški/

Hvaležnost in pšenica rasteta samo na dobrih tleh. /Slovaški/

Če so hvaležne živali, kako ne bi bil človek? /Turški/

Winston CHURCHILL je zelo rad pripovedoval zgodbo o majhnem dečku, ki je s pomola padel v globoko morje. Stari mornar se je takoj pognal za njim, ga zgrabil in z velikimi težavami zvlekel na trdna tla. Po dveh dneh je dečkova mati prišla na pomol in iskala mornarja, ki ji je rešil sina. Ko ga je našla, ga je povprašala: »Ste vi tisti gospod, ki je skočil v morje in rešil mojega sina?« »Sem«, je rekel mornar. Potem pa je na hitro nadaljevala: »Kje pa je njegova kapa?«

Seveda smo pričakovali drugačen odziv in razočaranja kar ne moremo skriti. Škoda je izgubljati besede, ki bi jih radi namenili nehvaležni materi. In vendar nam zgodba kaže že kar resnico; da bi pogosto tisti trenutek, ko se nekdo odloča za tako pogumno dejanje, dali in naredili marsikaj, ko pa je nevarnost mimo, preprosto pozabimo na hvaležnost. Prav nasprotno, pomislimo na malenkosti, ki z njo nimajo ničesar opraviti. Dejanje izgubi pravi pomen, pozabimo na občutke, ki smo jih imeli pred tem in reagiramo podobno ali celo huje.

Po bitki je vsak general, bi lahko rekli in ko je nevarnost mimo, nam zmaga običajno ne pomeni tega, kar bi nam trenutek prej že njen obet. Pa še kup pripomb imamo, celo nasvetov ali priporočil.

Nauk zgodbe je tudi, da nas taka nehvaležnost ne sme spraviti v stanje, da bi v podobnih primerih reagirali drugače. Izjemno je naše dejanje, tisti, ki bi moral reči preprosto besedo hvala in še kaj dodati, s takim ali podobnim odnosom, kaže le svoj značaj, podobo, odnos, torej sebe in svoje napake ter pomankljivosti. Mi ostajamo to kar smo.

Hvaležni moramo biti za to, kar znamo in zmoremo. Od ljudi celo ne smemo pričakovati preveč, saj bomo sicer pogosto razočarani.

Nedvomno ne delamo zato, da bi nas drugi hvalili in nam bili hvaležni, pač pa zato, ker to radi storimo. Le tako ima lahko naše dejanje veličasten pomen. Tu ne gre za plačilo, pač pa za to,da to radi storimo.

Če bi še enkrat živeli, ne bi obžalovali stvari, ki smo jih storili, ampak bi nam bilo večini žal za tistim, česar nismo naredili.

Veselje do dela,
praznik tvojega življenja se prične šele,
ko storiš nekaj za drugega,
ne da bi mislil nase,
nesebično, kar tako,
ker se ti zdi lepo.
Phill Bosmans

To stori tudi čeprav ti za to ne bo nihče hvaležen. Vesel boš ti in to je dovolj.

»Človeka ne cenimo po tem,
kolikšno moč kaže,
kako bučen je njegov glas,
ali kako gromovita so
njegova dejanja.
Cenimo ga po trdnosti njegovega
jaza v smislu narave in globine
njegovih opredelitev,
poštenosti njegovih namenov
in po njegovi volji do nadaljne rasti«.

Grade E. Poulard

Vsak od nas ima torej v oblasti svoje ravnanje. Lahko dela veliko ali malo, dobro ali slabo, lahko drugim škoduje ali priskoči na pomoč. Hvaležnost pa ni njegov problem in z njo se mu ni treba ukvarjati. Dela, ker tako čuti... na drugih pa je odziv; tak ali drugačen. Le tako bomo ohranili svoj notranji mir in ne bomo neprestano preverjali odzivov na naša dobra dela.

Življenje bo teklo dalje in nekoč, čez leta ali desetletja, ko bomo razmišljali tudi o smislu svojega življenja, bomo ugotovili, da smo pustili sled v pesku življenja ... tudi tujega.

Prav je, da se spomeniki postavljajo mrtvim, kajti sicer bi preveč trpeli, ko bi ugotavljali kako se kregajo ali si ga zaslužimo ali ne.

Spomenik smo celo mi sami in hvaležnost je končno le beseda ...

Za tehtanje človeške dobrote
bi zadostovalo le nekaj miligramskih uteži,
za tehtanje človeške hudobije
pa bi težko dobili dovolj težke uteži.

Rudi Kerševan

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007