c S

Iz sodne prakse: Izključevanje konkurence pri obveznem poklicnem usposabljanju

17.06.2013 Sodišče EU je v zadevi C-1/12 ugotovilo, da sistem obveznega usposabljanja, ki ga je (sicer na podlagi nacionalne zakonodaje) vzpostavila portugalska Zbornica pooblaščenih računovodij (Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas: OTOC), nasprotuje evropskemu konkurenčnemu pravu.

OTOC je portugalska poklicna zbornica, ki ima značaj združenja, v katero morajo biti pooblaščeni računovodje obvezno včlanjeni. Zbornica zastopa njihove poklicne interese in nadzoruje vse vidike, povezane z izvajanjem njihovih nalog ter med drugim skrbi tudi za institucionalno in poklicno usposabljanje računovodij. Skladno z Uredbo o pridobivanju kreditnih točk, ki jo je izdalo združenje, lahko institucionalno izobraževanje izvaja le zbornica, poklicno pa tudi druge organizacije. Te morajo najprej plačati ustrezno pristojbino, po plačilu katere OTOC z uredbo sprejme odločitev o odobritvi ali zavrnitvi prijave za izvajalca usposabljanja in odločitev o potrditvi usposabljanja, ki ga predlagajo ti izvajalci.

Ker je bilo nekaj izvajalcev neuspešnih pri prijavi za izvedbo usposabljanj, nekateri pa odločitve OTOC sploh niso prejeli, so združenje prijavili pristojnemu organu za varstvo konkurence, ki je z odločbo ugotovil, da sporna uredba neupravičeno omejuje svobodo izvajanja usposabljanj, namenjenih pooblaščenim računovodjem. OTOC se je zoper takšno odločbo pritožil. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da OTOC po eni strani z nalaganjem obveznosti po pridobitvi ustreznega števila kreditnih točk ter po drugi strani z odločanjem o tem, kdo so izvajalci usposabljanj ter vrsto usposabljanj, na podlagi katerih je mogoče pridobiti kreditne točke, povzroča izkrivljanje konkurence na trgu obveznega usposabljanja pooblaščenih računovodij ter da bi lahko sporna uredba povzročila ovire za trgovanje med državami članicami. OTOC se je zoper takšno odločitev pritožil, drugostopenjsko sodišče pa se je v zvezi z vprašanjem kršitve konkurenčnega prava obrnilo na Sodišče EU.

To je najprej ugotovilo, da se OTOC, ki združuje računovodje, šteje za podjetniško združenje, saj njegovi člani proti plačilu opravljajo računovodske storitve (torej opravljajo gospodarsko dejavnost). Uredba OTOC se tako šteje za sklep podjetniškega združenja v smislu 101. člena PDEU. Čeprav je bil OTOC po zakonu zavezan sprejeti pravila o obveznem usposabljanju svojih članov, pa le-ta niso izvzeta s področja uporabe 101. člena PDEU.

S sporno uredbo je bil trg obveznega usposabljanja pooblaščenih računovodij umetno razdeljen, pri čemer je bila tretjina tega trga pridržana samo za OTOC, na preostalem delu tega trga pa so bili določeni diskriminatorni pogoji v škodo konkurentov te poklicne zbornice. Skladno s 101. čenom PDEU z notranjim trgom niso združljivi sklepi podjetniških združenj, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

Sporna uredba lahko vpliva na blagovno menjavo med državami članicami, saj lahko pogoji za dostop na trg obveznega usposabljanja pooblaščenih računovodij pomembno vplivajo na odločitev podjetij s sedežem v državi članici, ki ni Portugalska republika, ali bodo opravljala dejavnost v zadnjenavedeni državi članici.

Za preučitev dejanskih učinkov uredbe (tudi potencialnih) na notranjem trgu je treba ugotoviti relevantni trg, preučiti strukturo trga ter ugotoviti, ali sta institucionalno in poklicno izobraževanje zamenljiva. Hkrati je treba ugotoviti, ali so določeni pogoji diskriminatorni v škodo konkurentov poklicne zbornice, torej, ali imajo vsi gospodarski subjekti enake možnosti za dostop do izvajanja izobraževanja ter ali so ti pogoji (nujno) potrebni za zagotovitev kakovosti storitev pooblaščenih računovodij. Ob tem je Sodišče EU dodalo, da postavljeni pogoji presegajo te omejitve, saj so izjeme od 101. člena PDEU dovoljene le v primeru, da se z uredbo prispeva k izboljšanju proizvodnje ali distribucije zadevnih proizvodov ali storitev oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, drugič, pravičen delež koristi, ki izhaja iz tega, mora biti pridržan potrošnikom, tretjič, udeleženim podjetjem ne sme nalagati omejitev, ki niso nujne, in četrtič, udeleženim podjetjem ne sme dajati možnosti za izključitev precejšnega dela zadevnih proizvodov ali storitev od konkurence.

Sodišče EU je tako zaključilo, da sporna uredba pomeni omejitev konkurence, ki je prepovedana na podlagi 101. člena PDEU, če izključuje konkurenco na precejšnem delu upoštevnega trga v korist poklicne zbornice in če določa diskriminatorne pogoje v škodo konkurentov te zbornice.

Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.