Sporočilo spremlja še delovni dokument služb, ki natančneje opisuje izide posvetovanja in Zelene knjige (delovni dokument, ki spremlja Zeleno knjigo). Komisija vse od posvetovanja in Zelene knjige preverja, ali je na tem področju potrebna zakonodajna intervencija.
Na sodišču EU na temo spletnega igralništva že obstaja nekaj sodb. V zadevi Engleman iz leta 2010 je sodišče dejalo, da je treba pravico do svobode ustanavljanja razlagati tako, da se prepove zakonodaja v državah članicah, ki določa možnost nudenja iger na srečo v državi članici le tistim ponudnikom, ki imajo v tej državi članici sedež. Leta 2011 je sodišče EU v zadevi Dickinger in Omer razložilo, da se 49. člen Pogodbe o evropski Skupnosti glede svobode ustanavljanja mora uporabiti tudi za spletne igre na srečo in nacionalna zakonodaja, ki omejuje te dejavnosti, krši zakonodajo EU, razen v primeru, ko je to upravičeno z legitimnimi cilji, zakonodajni ukrepi pa so sorazmerni za dosego teh ciljev. Julija 2012 v zadevi Hit Larix je sodišče EU pojasnilo, da se mora 56. člen PES, ki prepoveduje omejitve svobode nudenja storitev uporabnikom v drugih državah članicah, uporabiti tudi za oglaševanje igralnic iz drugih držav članic (pri čemer mora biti zaščita igralcev v zadevnih državah primerljiva).
Sporočilo izpostavlja izzive, ki jih poraja spletno igralništvo in ponuja nekaj rešitev. Mednarodnim sporom na tem področju ni mogoče uiti, saj globalna narava spletnih storitev in raznolika zakonodajna ureditev temu praktično ne moreta uiti. Delovni dokument ob Sporočilu pa izpostavlja rezultate študij držav članic, predvsem v kakšnem obsegu državljani uporabljajo storitve tujih podjetij.
Visoka ekonomska vrednost igralništva pa je mikavna tudi za druge težave kot so korupcija, goljufija, zasvojenost in zloraba. Komisija je v iskanju odgovorov na te izzive ustanovila strokovno skupino za igralništvo, ki je sestavljena iz predstavnikov držav članic in skrbi za izmenjavo izkušenj ter dobrih praks, ponuja pa tudi nasvete in strokovna mnenja glede vprašanj v spletnem igralništvu. Sporočilo Komisije vsebuje tudi predlog za boljše sodelovanje med nacionalnimi regulatorji spletnih iger na srečo in za razvoj dialoga z neevropskimi državami glede zakonodajnih rešitev problemov iger na srečo. V sporočilu je posebej opozorjeno na preventivne in odzivne ukrepe na nacionalni ravni, ki bi preprečili državljanom uporabo storitev iz držav članic, katerih zakonodaje niso skladne z državo uporabnika. Pri tem je treba paziti, da so ukrepi v skladu s pravom EU, kar pomeni, da imajo legitimen namen in so sorazmerni za dosego namena. Razne črne liste, opozorila in zahteve po prenehanju ali odstranitvi morajo biti v skladu s pravom EU tudi na področju čezmejnih izvršilnih ukrepov.
Z namenom, da bi dosegli sorazmerje med varstvom potrošnikov (da ne bodo uporabljali storitev zakonodajno neprilagojenih ponudnikov) in poslovno upravičenostjo (da so storitve prilagojenih ponudnikov dovolj privlačne za uporabnike), bo Komisija pripravila tudi priporočila o skupnem varstvu potrošnikov na področju spletnega igralništva. Vsebovala bodo dobre prakse na področjih smotrne in učinkovite registracije igralcev, preverjanja starosti in identifikacije, denarnih transakcij in bančnih računov, opozoril in napotkov za pomoč uporabnikom v primerih patološkega ter prekomernega igranja oz. zasvojenosti, kreditne politike in zaščite igralčevih sredstev, možnosti samoomejevanja (kot npr. časovne ter finančne omejitve, samoizključitev) in podporo uporabnikom in učinkovito reševanje pritožb. Sporočilo nadalje še govori o potrebi po odgovornem oglaševanju, da bodo igralci primerno obveščeni o tveganjih pri igrah na srečo.
Poleg tega je v sporočilu predlagano, da bi se uporaba tretje direktive o pranju denarja razširila na vse igralniške platforme (sedaj velja samo za kazinoje). Za preprečevanje dogovarjanja izzidov in kiberkriminalitete sporočilo predlaga certifikate za spletno igralniško programsko in drugo opremo ter usposabljanje pravosodja glede vprašanj goljufij, pranja denarja in kiberkriminalitete.
Glavni poudarki sporočila so, da je potrebno nekaj storiti glede dereguliranih in potencialno nevarnih ponudb, zaščite mladoletnikov pred dostopom do igralnic, varovanje drugih ranljivih skupin in preprečevanje razvoja motenj zaradi igralništva.
Zaenkrat Komisija še ne razmišlja o posebni direktivi ali uredbi in bo uporabila že obstoječe možnosti, kot so razlaga členov 49 in 56 PES, da vključujeta spletne igre na srečo, uporabo zakonodaje varstva potrošnikov, direktive za boj proti pranju denarja, direktive 98/34 o storitvah informacijske družbe in direktive 95/46 o varstvu podatkov, pa tudi administrativno sodelovanje prek sistema IMI (Internal Market Information (IMI) system) za oblikovanje politik o spletnem igralništvu.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.