V obravnavanem primeru sta 4. člen Pravilnika o nagrajevanju delavcev na osnovi delovnih rezultatov v družbi A. d.d. in 9. člen pogodbe o zaposlitvi omogočala, da direktor delavcu zviša osnovno plačo do največ 30 % v primeru preseganja ciljev ali v primerih preseganja pričakovanih rezultatov dela, in zniža do 30 % v primeru nedoseganja ciljev oz. v primerih nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in iz drugih objektivnih razlogov.
Delavec je bil na delovnem mestu vodje, na katerem je organiziral in vodil delo v strojno prometnem obratu. Za vse zaposlene v tem obratu je bil dolžan pravočasno izdajati potne naloge, dejansko pa so bili potni nalogi neurejeni in niso odražali dejanskega stanja. S sklepom delodajalca z dne 8.3.2010 je bila potrjena predlagana znižana osnovna plača za delavca ter določeno izplačevanje le-te od 1.2.2010 dalje. Po izdaji sklepa o znižanju plače je bil za delavca podan tudi predlog za znižanje ocene, ker delavec ni uredil vseh potnih nalogov in ni mesečno oddajal obračunov trošarine.
Tožeča stranka (delavec) je pred prvostopnim sodiščem dosegla odpravo sklepa o znižanju plače, toženi stranki pa je bil naložen obračun plače za februar 2010, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in zahtevala zavrnitev tožbenega zahtevka, zatrjevala pa je nejasnost v zvezi z dopustitvijo spremembe tožbe, kršitev načela dispozitivnosti, samovoljnost spremembe vsebine tožbenega zahtevka, vsebinsko neutemeljenost tožbe, zakonito znižanje plače ter zmotno tolmačenje ZDR s strani prvostopnega sodišča. Po mnenju tožene stranke določbe ZDR delodajalca omejujejo, da mora delavcu izplačati najmanj minimalno plačo, ne prepovedujejo pa posega v osnovno plačo glede na dosežene cilje. V tem okviru naj bi bili stranki pogodbe o zaposlitvi avtonomni, zato sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za možnost zvišanja ali znižanja osnovne plače v skladu z ZDR in petnajstim odstavkom 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti.
Višje sodišče je v sodbi Pdp 690/2012 ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in obrazložilo, da je prvostopenjsko sodišče oblikovalo izrek izpodbijane sodbe skladno z zakonom. Pri tem ni kršilo načela dispozitivnosti (2. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP) niti ni tožeči stranki prisodilo nekaj, česar ni zahtevala, le postavljeni tožbeni zahtevek je jasno oblikovalo. Če ne gre za vsebinsko spremembo tožbenega zahtevka, namreč sodišče v okviru postavljenega tožbenega zahtevka to lahko stori. Glede spremembe tožbe je privolitev tožene stranke potrebna le, potem ko je tožba že vročena v odgovor, tožena stranka pa spremembo tožbe pravočasno prejela in nanjo tudi odgovorila.
Zakon določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, pri čemer se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (126. in 127. člen ZDR in ZDR-1).
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti glede delovne uspešnosti delavca v petnajstem odstavku 38. člena določa, da se ta ugotavlja po vnaprej znanih in določenih kriterijih, normativi delovne uspešnosti za količino, kvaliteto in inventivnost pri delu pa morajo temeljiti na objektivnih, primerljivih in ugotovljivih merilih. Pogoj za uveljavljanje meril je, da so na podlagi izkušenj ali strokovnih kriterijev dosegljivi delavcem v predvidenem delovnem času. Šteje se, da so normativi ustrezni, če jih dosega vsaj 90 % delavcev, za katere se ti normativi uporabljajo, dokazni postopek o ustreznosti oz. neustreznosti normativov pa je na strani delodajalca. Kadar se uporabijo skupinski normativi za ugotavljanje delovne uspešnosti, se njihovi učinki delijo na delavce v skladu z osnovno plačo delavca in opravljenim delovnim časom.
Pritožbeno sodišče je potrdilo prvostopenjsko presojo, da sta določbi pravilnika in pogodbe o delu presplošni. Določbi o znižanju osnovne plače do 30% v primeru nedoseganja ciljev oz. nedoseganja pričakovanih rezultatov predpisujeta le okoliščine, v katerih pride do ugotavljanja delovne uspešnosti, ne določata pa predpostavk, zaradi katerih bi se ugotovila negativna delovna uspešnost in bi bile preverljive v sodnem postopku. Znižanje plače v konkretnem primeru ni bilo zakonito, ker kriteriji niso bili določeni. Tožena stranka v splošnem aktu ni smela vnesti določb glede dela plače za delovno uspešnost, ki bi bile manj ugodne od določb zakona oz. kolektivne pogodbe, niti takšnih določb ne sme vsebovati pogodba o zaposlitvi.
Višje sodišče je tudi izpostavilo, da gre za kršitve v letu 2009, za nazaj pa negativna delovna uspešnost ni dopustna. Delodajalec je smel sankcionirati tožečo stranko z disciplinsko sankcijo, z opozorilom pred odpovedjo ali odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kar je sicer tudi storil, če pa je zaradi ravnanja tožeče stranke utrpel tudi škodo, bi od nje lahko zahteval še odškodnino.
Nezakonita negativna stimulacija je bila s strani višjih sodišč ugotovljena npr. tudi v sodbi Pdp 730/2011, sodbi Pdp 618/2011, sodbi Pdp 941/2011 ter sodbi in sklepu Pdp 607/2010. V sodbah vrhovnega sodišča VIII Ips 419/2007 in VIII Ips 485/2006 je bilo ugotovljeno, da meril ni nikoli dosegalo 90 % delavcev, zato so bila ta neustrezna, podlaga za znižanje plače zaradi negativne uspešnosti pa ni obstajala, zato je bila revizija tožene stranke zavrnjena.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.