Inštitut je v omenjenem pismu revizorje opozoril na možnost neskladja med zakonskimi določili in določili Slovenskih računovodskih standardov (SRS) pri pripoznavanju prihodkov, v povezavi s 46.a členom Energetskega zakona (EZ). Določbe 46.a člena EZ namreč določajo, da mora sistemski operater presežek omrežnine in drugih prihodkov iz dejavnosti sistemskega operaterja nad zneskom upravičenih stroškov posameznega leta, upoštevati kot namenski vir za pokrivanje primanjkljajev omrežnine iz preteklih let oziroma upravičenih stroškov skupaj z reguliranim donosom na sredstva iz dejavnosti sistemskega operaterja naslednjih let ter znesek presežka izvzeti iz poslovnega izida tekočega leta. V primeru nastanka primanjkljaja omrežnine pa sistemski operater znesek uveljavljenega primanjkljaja upošteva kot del poslovnega izida reguliranega obdobja.
Pri revidiranju pripoznavanja prihodkov namreč Inštitut opozarja, da je pri opredeljevanju do namenskih sredstev potrebno upoštevati določbe SRS 35 – Računovodenje v gospodarskih javnih službah in Pojasnilo 1 k SRS 35 – Računovodsko spremljanje namenskih sredstev. Namenska sredstva določa SRS 35.10 ter SRS 35.22.
Po SRS 35.10 namenska sredstva države, lokalne skupnosti ali odjemalca gospodarske javne službe, ki niso vključena v ceno proizvoda oziroma storitve in so namenjena povečanju vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev javnega podjetja, povečujejo dolgoročno odložene prihodke. Dodatno pa SRS 35.22 določa, da javno podjetje med prihodke od poslovanja uvršča tudi prispevke posameznikov, krajevnih skupnosti in drugih oseb za vzdrževanje objektov in naprav ter za opravljanje gospodarskih javnih služb, razen če je z zakonom ali odlokom posebej določeno, da so prispevki namenski. Namenske prispevke, ki niso vključeni v ceno proizvoda ali storitve, uvršča javno podjetje med prihodke, ko nastanejo stroški oziroma odhodki za pokritje katerih so bili zbrani. To pomeni, da imajo namenska sredstva naravo zakonsko predpisane dajatve in v nobenem primeru ne gre za plačila za dobavljene proizvode, opravljene storitve ali nadomestila za uporabo javnega podjetja. Zanje sta značilna tako namensko zbiranje kot tudi namenska poraba, določena vnaprej - pred začetkom zbiranja teh sredstev.
Ker v praksi nastajajo neskladja med zakonskimi določili in določili računovodskih standardov, Inštitut revizorjem za izvajanje dobre prakse svetuje, da pri revidiranju upoštevajo Stališče 14 – Revizorjevo poročanje v neskladnosti predpisov z okvirom računovodskega poročanja. V skladu s 4. členom Stališča 14 revizor pri revidiranju računovodskih izkazov smiselno upošteva določila vseh tistih Mednarodnih standardov revidiranja (odslej MSR), ki opredeljujejo poročanje poslovodstvu in drugim pristojnim za upravljanje o bistvenih ugotovitvah pri reviziji in glede na velikost in pomembnost odstopanja poda pozitivno mnenje oz. mnenje brez pridržkov, mnenje s pridržkom, odklonilno mnenje ali pa se od opredelitve mnenja vzdrži.
V primeru, da revizor ugotovi, da po pridobitvi vseh potrebnih dokazov ugotovljena neskladnost ne povzroča pomembnega odstopanja predstavitev in razkritij v računovodskih izkazih od okvira računovodskega poročanja, revizor izrazi mnenje brez pridržkov, vendar pa zaradi vsebinskega pomena neskladnosti in njenega morebitnega vpliva na pomembnost odstopanj predstavitev in razkritij v prihodnjih obračunskih obdobjih doda v svoje poročilo »Odstavek o drugi zadevi«, v katerem predstavi vsebino odstopanja od okvira računovodskega poročanja, ki je posledica neskladnosti.
V skladu s Stališčem 14 tako lahko revizor izrazi mnenje s pridržkom v primerih, ko ugotovi, da povzroča ugotovljena neskladnost pomembno, a ne vseobsegajoče odstopanje, predstavitev in razkritij v računovodskih izkazih od okvira računovodskega poročanja zaradi napačnih navedb, nezadostnih in neustreznih revizijskih dokazov iz katerih revizor sklepa, da bi lahko bili možni učinki odstopanj predstavitev in razkritij v računovodskih izkazih od okvira računovodskega poročanja zaradi neskladnosti pomembni, vendar ne vseobsegajoči. V primeru vseobsegajočega vpliva neskladnosti na računovodsko poročanje pa revizor lahko izda odklonilno mnenje.
Potrebno je opozoriti tudi na 9. člen Stališča 14, ko lahko revizor izdelavo mnenja tudi zavrne, če ugotovi, da ne more pridobiti zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, na katerih bi utemeljil svoje mnenje, in sklepa, da bi bili možni učinki morebitnih neodkritih napačnih navedb na računovodske izkaze kot posledica neskladnosti lahko pomembni in vseobsegajoči.
Pripravila: mag. Mojca Kunšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
