Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 7/2013 zavrnilo revizijo v delovnopravnem sporu v zvezi z vrnitvijo na delo k toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo, vendar je v ponovljenem postopku po pritožbi drugostopenjsko sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo, razvezalo pogodbo o zaposlitvi s koncem glavne obravnave pri sodišču prve stopnje, znižalo prisojene reparacijske zneske za prejeta nadomestila za brezposelnost, tožnici prisodilo odškodnino za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v višini treh plač ter znižalo prisojene stroške postopka.
Zoper takšno sodbo je tožnica vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo navedbe, da uporabljeni kriteriji za določitev višine odškodnine niso pravilni: drugostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tako starost revidentke, njene dobre zaposlitvene možnosti, imetništvo družbe N. d.o.o., dejstvo, da je direktorica te družbe ter lastništvo kmetije. Po presoji revizijskega sodišča je bila revidentki glede na dejanske ugotovitve odmerjena ustrezna denarna odškodnina po prvem odstavku 118. člena ZDR. Revidentka je bila nezaposlena dobrih 8 let po nezakoniti odpovedi s strani tožene stranke vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, za ta čas pa so ji bili prisojeni reparacijski zneski za neizplačane plače. Revidentka se v tem času ni zaposlila drugje, temveč je vodila svojo družbo in se doma ukvarjala s kmetijstvom. S tem je bilo dokazano pomanjkanje njenega interesa za iskanje druge zaposlitve, saj se je ves čas preživljala na drug način, vendar ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. S tega vidika so bile „njene zaposlitvene možnosti“ s strani sodišča druge stopnje pravilno ocenjene, saj so bili pri oceni možnosti preživljanja tožnice upoštevani drugi načini pridobivanja dohodka.
Nadalje je Vrhovno sodišče ugotovilo, da revidentka ne izpolnjuje izobrazbenih kriterijev za delo v laboratoriju in da niti nima zahtevane univerzitetne izobrazbe za delovno mesto vodje laboratorija, ki ga je zasedala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, niti nima licence za opravljanje dela v laboratoriju. Če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, ne glede na predlog delavca. Ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka za revidentko nima na voljo ustreznega prostega delovnega mesta in je medsebojno zaupanje med strankama porušeno, so bili podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 118. člena ZDR. Pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja (oziroma njegova želja po nadaljevanju, kot jo izraža revidentka v obravnavani zadevi), temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko kaže tako v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo. Ker sta bila oba elementa dokazana, je sodišče utemeljeno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem konca glavne obravnave (prvi odstavek 118. člena ZDR).
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
