Predlagatelj je navedel, da so bile določbe četrtega in petega odstavka (oceno ustavnosti petega odstavka 282. člena ZPP je Ustavno sodišče zavrglo) v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Poudaril je, da položaj tožnika, čigar tožba se šteje za umaknjeno, ne more biti boljši od položaja tožnika, čigar tožba je zavržena. Utegnil bi biti celo slabši.
Razveljavljeni četrti odstavek 282. člena je določal: "Če na kakšen poznejši narok ne pride tožeča stranka, pa sodišče ne izda sodbe na podlagi stanja spisa (peti odstavek tega člena), se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe."
Neupravičen izostanek tožeče stranke s kakšnega od nadaljnjih narokov je imel za posledico fikcijo umika tožbe in ustavitev pravdnega postopka, če tega ni preprečila tožena stranka z uspešnim predlogom za odločitev glede na stanje spisa ali z nasprotovanjem fikciji umika, ki je imela za posledico vsebinsko odločanje o zahtevku, če za to ni bilo kakšnih drugih procesnih ovir.
Fikcija umika tožbe sicer ne pomeni nujno, da tožeča stranka ne more več sodno zavarovati svojih materialnopravnih upravičenj. Pravnomočen umik tožbe, tako kot njeno zavrženje, ne pomeni meritorne odločitve o tožbenem zahtevku. Vendar se je v praksi pokazalo, da je imel četrti odstavek 282. člena v nekaterih primerih za tožečo stranko učinek, da zaradi njegove uporabe ne more nikoli več doseči vsebinske odločitve o tožbenem zahtevku, glede katerega se je na podlagi te določbe štelo, da je bila tožba umaknjena.
V glavnem gre za primere prekluzivnih rokov materialnega prava za vložitev tožbe v nekaterih civilnopravnih razmerjih, zamude katerih ni mogoče sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Uporaba četrtega odstavka 282. člena ZPP je imela v teh primerih pogosto za posledico, da je tožečo stranko, ki bi želela po fikciji umika tožbe tožbo ponovno vložiti in na njeni podlagi vsebinsko zavarovati svoja materialna upravičenja, v tej nameri zaustavil potek prekluzivnega roka. To je povzročilo, da je sodišče tožbo zavrglo.
Četrti odstavek 282. člena sam po sebi še ne omejuje človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar je določba v součinkovanju s prekluzivnimi in zastaralnimi roki za vložitev tožb v civilnopravnih razmerjih v določenem številu primerov redno pripeljala do trajne izgube možnosti meritorne odločitve o tožnikovih pravicah, obveznostih in pravnih interesih. Saj v primeru zamude prekluzivnega roka tožeča stranka meritorne odločitve niti formalno ni deležna.
Po mnenju Ustavnega sodišča so cilji pospešitve sodnih postopkov ustavno dopustni za omejitev človekove pravice tožeče stranke iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj so vsebinsko povezani z varstvom iste človekove pravice tožene stranke, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ker je presojani poseg v pravico do sodnega varstva tožečih sledil ustavno dopustnemu cilju in s tega vidika ni bil nedopusten, je bilo treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da pozitivni vpliv izpodbijane določbe na pospešitev in večjo ekonomičnost postopka ni bil zelo velik. Pokazal se je v preventivnem učinkovanju, ki je z grožnjo fikcije umika tožbe prisilil tožeče stranke in njihove pooblaščence k udeležbi na poznejših narokih po glavni obravnavi.
Negativni učinki pa so bili zelo veliki, saj je fikcija umika tožbe v součinkovanju s pravili o prekluzivnih in zastaralnih rokih lahko pripeljala do trajne in nepopravljive izgube polnega in vsebinskega varstva številnih pravic iz civilnopravnih razmerij.
Ustavno sodišče je s tem ugotovilo, da je izpodbijana zakonska ureditev pomenila prekomeren poseg v tožnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zato je določbo četrtega odstavka 282. člena ZPP razveljavilo.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
