Sodišče prve stopnje je v sporu razvezanih zakoncev o tem, ali sodi stanovanje, ki ga je pritožnik (v sporu toženec) kupil po razvezi zakonske zveze, potem ko je prodal stanovanje, kupljeno v času trajanja zakonske zveze in pred delitvijo skupnega premoženja, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je solastnica novega stanovanja do 17/40. Odločilo je na podlagi stališča, da skupna lastnina po razvezi zakonske zveze ne more več nastati.
Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je reviziji tožnice delno ugodilo zaradi ugotovljene napačne uporabe materialnega prava in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo ugotovitvenemu delu tožničinega zahtevka, utemeljenem na zakonski domnevi enakih deležev. Odločitev je sprejelo na podlagi, da je treba pred delitvijo skupnega premoženja, načelo realne subrogacije glede stvari, pridobljene z enostransko porabo skupnih sredstev, enako kot med zakonsko zvezo, uporabiti tudi po razvezi zakonske zveze.
Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, kjer zatrjuje kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede tega, da sta stranki razvezana zakonca, da do delitve premoženja še ni prišlo, da je bilo staro stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze ter da ga je po razvezi prodal in kupil novo, dražje stanovanje.
Sporno se mu zdi stališče Vrhovnega sodišča, da ni nasprotoval načinu delitve, kot ga predlaga tožnica, saj je že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da stanovanje ni spadalo v skupno premoženje. Vrhovno sodišče naj bi v nasprotju s spisovnim gradivom ugotovilo, da pritožnikovo ravnanje pomeni samovoljno prodajo skupne stvari. Pritožnik nasprotuje uporabi načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze. Sprašuje se na kakšen način je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil izkupiček od prodaje starega stanovanja porabljen za nakup novega stanovanja, saj naj tožnica te trditvene podlage v tožbi ne bi postavila.
Ustavno sodišče je izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča preizkusilo z vidika 22. člena Ustave. Natančneje, preizkusilo je, ali je bila pritožniku v zvezi z ugotavljanjem deležev zakoncev na skupnem premoženju zagotovljena pravica do izjave v postopku.
Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega izhaja, da mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Pravica do izjave temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.
Za obravnavani primer je pomembno, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba ni bila nujna. Tožbo je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot izključni lastnik, namreč ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že sam ugovor. Vrhovno sodišče bi moralo kljub pravnomočno zavrženi nasprotni tožbi upoštevati pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Ker ni tako ravnalo, ampak je meritorno odločilo o pritožnikovem deležu na skupnem premoženju zgolj na podlagi navedb tožnice, je kršilo pritožnikovo pravico do izjave.
Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
