Z izpodbijano odločbo je davčni urad na podlagi opravljenega davčnega inšpekcijeskega nadzora pri tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV), saj je bilo tekom nadzora ugotovljeno več nepravilnosti. Tako je tožnik knjižil račun za delovni stroj, za katerega pa dobavitelj ni izpolnjeval osnovnih pogojev za dejansko izvedbo dobave, saj poslovno ni obstajal (ni posloval na prijavljenem naslovu sedeža). Davčni urad je tudi ugotovil, da je tožnik knjižil račun dobavitelja za mini bager, od katerega je nezakonito uveljavljal DDV, saj naj bi prav tako šlo za slamnato družbo. Poslovanje družbe je potekalo le kot izdajanje računov za fiktivne posle, družba pa podobno kot prvi dobavitelj ni poslovala na naslovu, kjer je bil prijavljen sedež. Tožnik je v knjigo prejetih računov vključil tudi račun dobavitelja za gradbena dela na objektih po pogodbi in specifikaciji v obdobju oktober in december 2009, ki naj bi prav tako bila slamnata družba, knjižena faktura pa naj bi bila neverodostojna listina.
V vseh navedenih primerih je davčni urad tožniku očital, da ni preveril pomembnih okoliščin za zagotovitev zakonitega oz. običajnega poslovanja, čeprav je za to imel vse možnosti, znanje ter potrebne izkušnje.
Pritožbeni organ se je z odločitvijo prvostopenjskega organa strinjal, saj tožnik v postopku ni predložil nobenih listin, oziroma se jih ni dalo preizkusiti, saj niso bila navedena dela, ki naj bi bila opravljena, predložil pa ni niti pogodb ter specifikacij. Skladno s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ter 77. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) se namreč v davčnih postopkih dokazuje z verodostojnimi listinami, kadar pa teh ni oz. kadar zavezanec ne vodi predpisanih evidenc, dohodkov ni dopustno izkazovati oz. utemeljevati z drugimi dokazi (npr. zaslišanje prič, lastnim zaslišanjem, izjavami ipd.), ki bi sicer morali biti zabeleženi v predpisani dokumentaciji.
Upravno sodišče je s sodbo I U 2212/2011 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, pri čemer sodišče povzema, da gre v obravnavanem primeru za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je prvostopenjski organ ugotavil, da so jih tožniku izdale družbe slamnate družbe, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačale. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ prav tako v zadostni meri pojasnil ugotovitve, ki izhajajo iz dejanskega stanja, da tožnik ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo, hkrati pa tožnik v tožbi ni povedal ničesar novega. Utemeljen je po mnenju sodišča tudi subjektivni element oz. očitek, da bi glede na vse objektivne okoliščine tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. V tem primeru mu odbitek ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča Evropske unije (na primer sodba v zadevi Axel Kittel C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi).
Upravno sodišče je poudarilo, da je v obravnavani zadevi relevantna okoliščina ta, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka vstopnega DDV namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, davčni zavezanec pa ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev (62. člen Zakona o davku na dodano vrednost, ZDDV-1). Pravna podlaga za odbitek je v 63. členu ZDDV-1: davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV (npr. sodba RS št. X Ips 333/2010 in druge). Zgolj navedba DDV na računu, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oziroma, da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Sodišče poudari, da ima davčni zavezanec dolžnost, da že v svojem knjigovodstvu zagotovi podrobne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1), kar pomeni, da tudi ZDDV-1 določa obveznost vodenja knjigovodstva davčnega zavezanca za namene pravilnega in pravočasnega obračunavanja DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Davčni zavezanec bi moral v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka, dokazno breme trditev pa je na strani tožnika (76. člen ZDavP-2).
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
