V zadevah C-101/11 P in C-102/11 P (sedeči lik) je sodišče EU potrdilo, da za primerjavo celotnega vtisa dveh oblik ni nujno potrebno, da temelji na neposredni primerjavi seznanjenega uporabnika. V določenih primerih je dovolj že spomin na obliko v glavi uporabnika. V primeru gre za dve podjetji s podobnim znakom, Baena Grupo je zadnji prijavil znamko za svojo dejavnost okraskov na majicah, kapah, vozilih, ipd, Herbert Neuman in Antoni Galdeano de Sel pa je zahteval razveljavitev znamke na podlagi dejstva, da konkurenčni znak temelji na njihovem starejšem znaku in ne vsebuje novih in individualnih značilnosti.
Urad za harmonizacijo na enotnem trgu (OHIM) je potrdil znamko za neveljavno, splošno sodišče EU pa je razveljavilo odločitev OHIM, saj je po mnenju sodišča celotni vtis obeh oblik določen z različnimi obraznimi izrazi, poleg tega pa gre tudi za različne poze teles, kar pri seznanjenem uporabniku naredi drugačen vtis glede obeh oblik. Najvišje sodišče EU je potrdilo sodbo 1. stopnje, sodniki pa so se opredelili tudi do koncepta seznanjenega uporabnika po Uredbi o modelih Skupnosti.
Sodišče je koncept uvrstilo med pojem povprečnega potrošnika, ki se uporablja pri blagovnih znamkah, za katerega se ne zahteva kakšno posebno znanje in običajno ne bi neposredno primerjal spornih znamk, in med pojem panožnega strokovnjaka z natančnim tehničnim znanjem.
Medtem pa koncept seznanjenega uporabnika ne pomeni povprečno skrbnega uporabnika temveč zelo (posebno) skrbnega, in sicer na podlagi njegovih osebnih izkušenj ali njegovega obsežnega znanja v panogi. Sodniki so mnenja, da bi seznanjeni uporabnik, ko je to mogoče, napravil neposredno primerjavo nasprotujočih znakov. Če pa bi bila primerjava v določenih primerih nepraktična ali nenavadna v panogi, potem neposredna primerjava ni obvezna. V konkretni zadevi je zato splošno sodišče pravilno utemeljevalo odločitev z nepopolnim spominom seznanjenega uporabnika glede celotnega vtisa obeh znakov.
3D blagovne znamke
Po pravu EU je registracija 3D blagovnih znamk dovoljena, seveda pa v praksi prihaja do različnih problemov. Ali je oblika določena po lastnosti produkta ali oblika daje produktu bistveno vrednost?
Kakšni so kriteriji za blagovne znamke? Blagovna znamka mora razlikovati določen produkt od drugih, in sicer ga mora določiti kot produkt določenega podjetja. Znak razlikovanja blagovne znamke se vedno presoja v povezavi z blagom ali storitvami za katere se znamka registrira, kar velja tako za besede kot tudi za oblike in barve. Razlikovanje blagovne znamke je odvisno od dojemanja s strani upoštevne javnosti. Potrošniki so povprečno obveščeni, previdni in pozorni kupci blaga in storitev, ki znamko večinoma dojemajo kot celoten produkt brez posebnega ozira na detajle. Zato se za odločitev, ali je znak poseben oz. značilen ocenjuje celoten vtis. Vendar pa uporaba teh kriterijev ne bo dala vedno enakega rezultata. Po sodni praksi je dojemanje upoštevne javnosti lahko različno glede na vrsto znamke, katere značilnost se presoja.
Evropsko sodišče je v odločbi glede oblike ročne svetilke odločilo, da je dojemanje upoštevne javnosti 3D znamke različno od dojemanja besednih in verbalnih znamk. Če manjka grafični ali tekstovni element, javnost ne dojema produkta na podlagi oblike ali embalaže. Določitev različnosti je zato pri 3D znamkah težje kot pri besednih ali verbalnih, saj 3D znamke običajno predstavljajo značilnosti videza produkta, kar pa ni praksa pri besednih in verbalnih znamkah.
Sodna praksa različno dojemanje določa prek testa, da so razlikovalne le znamke, ki znatno odstopajo od običajnega (v določenem sektorju) in so bistvene pri določanju izvora. Razne raziskave so pokazale, da si potrošniki najbolj zapomnijo barvo embalaže, obliko (če je razlikovalna) in šele nato logotip ali znamko. Z razvojem slik in zvoka, se tudi pri komunikaciji (in dojemanju) vedno bolj uporablja slike, oblike in zvoke.
Trditev sodišča "če manjka grafični ali tekstovni element, javnost ne dojema produkta na podlagi oblike ali embalaže" bi bilo morda pravilnejša, da je javnost vajena razlikovati izvor produkta na podlagi oblike, vendar v primeru, da je oblika razlikovalna. Dojemanje javnosti je lahko različno, če se različne oblike ali produkti razvijajo. Do danes je sodna praksa glede dojemanja vse oblike obravnavala enako, obstoječa praksa pa je glede 3D znamk preveč omejena in ne pokriva dejanskih situacij.
Uradi za registracijo znamk imajo v praksi zaradi testa 3D znamk in določitve dojemanja vpeljane stroge politike za registriranje 3D znamk, zato imajo določene pravne omejitve, kdaj 3D znamka ne bo registrirana. Tako ne more biti registrirana a) oblika, ki je določena le prek značilnosti proizvoda, b) oblika, ki je nujna za dosego tehničnega učinka in c) oblika, ki znatno doda vrednost proizvoda. Iz sodbe Bang and Olufsen izhaja, da je oblika znanega zvočnika določila vrednost proizvoda, kar je sprožilo vrsto pravnih izjem. Test znatnega odklona ne garantira, da je odklon zadosten za določitev dejanske vrednosti ali lastnosti proizvoda.
V praksi se 3D znamke z grafičnim elementom ne presojajo po testu razlikovanja oblike, ker se grafični element šteje za razlikovalnega. Inštitut Max Planck je predlagal drugačen (bolj fleksibilen) test za 3D znamke - če znamka vsebuje grafični element, se registrira. Predlog so zaradi bojazni, da bi prišlo do preveč sporov, kasneje spremenili in predlagali, da se presodi pridobljena razlikovalnost znamke (ali na podlagi uporabe proizvoda oz. znamke javnost znamko dojema kot razlikovalno).
Razširitev madridskega sistema za mednarodno registracijo blagovnih znamk
Madridski sistem za mednarodno registracijo blagovnih znamk ponuja enoten postopek registracije znamke za več področij. Urejata ga dva sporazuma, Madridski sporazum in Madridski protokol, upravlja pa ga Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino v Ženevi.
Kdor hoče zaščititi blagovno znamko, lahko to stori prek madridskega sistema za zaščito blagovnih znamk v več kot 80 državah sveta (podpisnic Madridskega sporazuma) prek ene vloge, v enem jeziku brez potrebe po nadaljnjih prevodih (angleščini, francoščini ali španščini) in enkratnem plačilu pristojbin. Če v določenem roku (2. odstavek 5. člena) po vložitvi prijave Urad za intelektualno lastnino države pogodbenice ne sporoči zavrnitve, bo blagovna znamka avtomatično zaščitena v tej državi pogodbenici. Z registracijo mednarodne znamke po madridskem sistemu lahko imetnik mednarodne znamke razširi njeno zaščito na države pogodbenice hitro, enostavno in poceni. V madridskem sistemu velja le en datum poteka zaščite (10 let), ki se lahko enostavno podaljša (tudi elektronsko).
Sistem registracije po madridskem sistemu je v prvi vrsti cenejši, hitrejši in enostavnejši kot registracije v posameznih državah članicah ali po regijah, zato je dandanes lahko pomemben dejavnik pri učinkovitem poslovanju podjetij. Vedno več držav je že vključenih v ta sistem, pred kratkim pa se je pridružila tudi Mehika, ki je 89. država madridskega sistema. Sistem geografske razširitve zaščite je enostaven in se izvede samo z eno vlogo. Prav tako se vsako spremembo enostavno prijavi le enkrat in ob enkratnem plačilu.
Ena izmed prednosti madridskega sistema je tudi določba o zahtevi za priznanje prednosti starejše znamke, če je prosilec v vlogi imenoval Evropsko unijo. Prednost se lahko zahteva pred nacionalnimi ali regijskimi registracijami, ki jih nadomesti mednarodna registracija, s tem da se ohranijo vse pravice nacionalne ali regijske registracije.
Madridski sistem nudi tudi možnost izbire za nazaj oz. pretvorbe znamke po sistemu blagovnih znamk Skupnosti (158. člen). Ta v primeru, da je v sklopu mednarodne registracije imenovana Evropska unija, znamka pa je neveljavna v eni ali več državah EU, ponuja možnost pretvorbe znamke v nacionalno zaščito, in sicer z imenovanjem tiste države (ali držav) EU, za katero meni, da bi bila registracija znamke veljavna. Datum registracije ostane tak kot pri mednarodni registraciji in takšen način registracije je še vedno cenejši kot po skupnostnem sistemu. Madridski sistem v Protokolu, členih 9. quinquies in 9. sexies, nudi svojo verzijo možnosti pretvorbe mednarodne v nacionalno zaščito.
Seznam držav pogodbenic Madridskega sporazuma
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
