(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo predhodne odredbe. Sodišče je ugotovilo, da upnik razpolaga s sodbo, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, z verjetnostjo pa je tudi izkazal, da ima dolžnik namen prodati stanovanje, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Po oceni sodišča prve stopnje pa upnik ni uspel izkazati drugega kumulativnega pogoja za izdajo predhodne odredbe in sicer verjetnega izkaza nevarnosti, da bi bila prav zaradi prodaje navedenega stanovanja uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma precej otežena.
Upnik je v pritožbi navajal, da je razlaga sodišča glede dokaznega bremena prestroga, saj naj bilo takšno dokazovanje, kot ga zahteva sodišče, praktično nemogoče. Upnik je konkretno dokazal, da dolžnik stanovanje prodaja ter da mu drugo dolžnikovo premoženje ni znano, prav tako pa je izkazal slabo poslovanje dolžnika in drastičen upad prometa in dobička. Popolnoma neživljenjsko in nelogično je pričakovati, da bo dolžnik stanovanje prodal, kupnino pa položil na transakcijski račun, kjer bo čakala na rubež s strani upnika. Po stališču sodišča prve stopnje nobeno izkazano odtujevanje premoženja ne predstavlja podlage za izdajo predhodne odredbe, saj gre vedno le za spreminjanje oblike premoženja, kar pa ne drži.
Pri svoji presoji je sodišče prve stopnje nekritično sledilo pretekli sodni praksi, kar pa po oceni pritožbenega sodišča v gospodarskih razmerah, v kakršnih se trenutno nahaja gradbeništvo in nepremičninski trg, ni več ustrezno. Upnik je med drugim navajal tudi slabo premoženjsko stanje dolžnika in predložil dokaze, iz katerih izhaja slabšanje dolžnikovega finančnega stanja. Sodišče prve stopnje tega dejstva ne bi smelo presojati samega po sebi, ampak v luči splošno znanega dejstva gospodarske in finančne krize v gradbeništvu ter čedalje številčnejšega propadanja podjetij, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo. Sodišče bi moralo tudi oceniti trditev upnika, da ob takšnem tolmačenju sodišča prve stopnje ne obstaja nobeno varstvo, da bi se nepremično premoženje dolžnika pretvorilo v denarno enoto, s katero bi se upnik nato lahko poplačal, saj je mogoče ravno pri sklepanju takih poslov oškodovati upnike. Ker tega ni storilo in tudi ni zaslišalo zakonitega zastopnika dolžnika, katerega zaslišanje je predlagal prav upnik, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki mora ponovno odločiti o predlogu za izdajo predhodne odredbe.
Pripravil: Odvetnik Igor Cek, Odvetniška pisarna Cek d.o.o., Koper
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
