Tožniku je zaradi upokojitve 30.6.2006 prenehalo delovno razmerje pri istem toženem delodajalcu, ki je bil že obravnavan v članku Sorazmernost izplačila božičnice, sodbi Pdp 275/2010. Uprava družbe je 14.12.2006 sprejela sklep, da se ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica v višini 100 % povprečne mesečne plače v obdobju januar do oktober 2006, upravičenci do izplačila pa so tudi delavci, ki so zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali dali odpoved.
Kolektivna pogodba tožene stranke je v 155.a členu določala, da lahko uprava zavarovalnice ob zaključku koledarskega leta s sklepom določi izplačilo božičnice delavcem, pripada pa jim v sorazmerju s časom, prebitim na delu v tem koledarskem letu. Ker tožniku božičnica ni bila izplačana, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo izplačilo božičnice naložilo toženi stranki, ta pa se je pritožila na sodbo iz vseh pritožbenih razlogov.
Svojo pritožbo je utemeljevala z razlago, da je božičnica nagrada za praznik, ki jo svojemu delavcu nameni delodajalec, zato naj ne bi bil dolžan nagraditi delavca, ki ni v delovnem razmerju. Višje sodišče je s sodbo Pdp 454/2009 pritožbo zavrnilo in obrazložilo, da uprava sicer lahko s sklepom odloči o izplačilu ali neizplačilu božičnice, vendar nima nobene veljavne pravne podlage, da bi določala, kateri delavci so upravičeni do izplačila božičnice in pri tem ocenjevala njihov odnos do tožene stranke. Iz drugega odstavka 155.a člena pa izhaja kateri delavci zavarovalnice so upravičeni do izplačila božičnice, t.j. tisti, ki so bili pri toženi stranki v koledarskem letu v delovnem razmerju, pa čeprav samo en dan. Drugačno obravnavanje tožnika od drugih delavcev bi pomenilo diskriminatorno ravnanje do tožnika.
Tožena stranka je nato predlagala dopustitev revizije, ki jo je Vrhovno sodišče RS dopustilo s sklepom VIII DoR 43/2009 glede vprašanja pravne narave božičnice in upravičenosti do izplačila tega prejemka. V predlogu je tožena stranka opozorila na različno prakso sodišča druge stopnje glede tega pravnega vprašanja, saj je bil s sodbo in sklepom Pdp 1736/2002 identičen zahtevek zavrnjen z obrazložitvijo, da je božičnica prejemek, ki predstavlja obdaritev delavcev na praznik, torej boniteto za delavce, ki so na praznični dan še zaposleni. Pritožbeno sodišče je v tem sporu poudarilo, da naj bi bila narava božičnice tista, ki je bistvenega pomena za odločitev o zahtevku. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 1869/2001, v kateri je višje sodišče obrazložilo, da je delodajalec lahko določil, da so do božičnice upravičeni tisti, ki so zaposleni v podjetju na dan, ki ga s posebnim sklepom določi uprava. Če bi bilo v postopku izkazano, da pomeni izplačilo trinajste plače del plače iz dobička, bi bil tožnik upravičen do sorazmernega izplačila v obdobju, v katerem je bil dobiček ustvarjen, ob uporabi 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG). Glede tega vprašanja torej sodna praksa sodišča druge stopnje naj ne bi bila enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa še ni bilo.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka nato vložila revizijo, v kateri je izpostavila razliko, da so po določbi 155. člena kolektivne pogodbe do plače na podlagi uspešnosti upravičeni vsi delavci - tudi tisti, ki niso delali celo leto, do božičnice po 155.a členu pa le delavci, ki so zaposleni ob zaključku koledarskega leta.
Vrhovno sodišče RS je neutemeljeno revizijo s sodbo VIII Ips 117/2010 zavrnilo in poudarilo, da gre ob izostanku zakonskih določb za avtonomno ureditev delodajalcev. Izplačilo božičnice po podjetniški kolektivni pogodbi v konkretnem primeru je bilo vezano na (diskrecijsko) odločitev uprave, ki ob odločanju o izplačilu predhodno upošteva poslovne rezultate gospodarske družbe kot celote in se nato odloči o morebitni določitvi božičnice, nato pa še o njeni višini. Že samo pojmovanje božičnice kot 14. "plače" nakazuje, da ta načeloma pripada le delavcem, ki so v času sklepa oziroma izplačila v delovnem razmerju.
Tožena stranka je utemeljeno navajala, da iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da božičnica pripada le delavcem, ki so bili v času sklepa uprave oz. izplačilu božičnice zaposleni pri toženi stranki. Vendar revizijsko sodišče opozarja, da za odločitev v tej zadevi ni bila pomembna le kolektivna pogodba, na katero se je neutemeljeno oprlo sodišče druge stopnje, temveč tudi sklep uprave tožene stranke na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje. Sklep je namreč razširil krog upravičencev na delavce, ki so pred zaključkom koledarskega leta zaradi izpolnitve pogoja za upokojitev sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali podali odpoved. Po prvem odstavku 7. člena ZDR bi morala uprava spoštovati svoj lastni sklep, ki ima naravo splošnega akta delodajalca in ga je ta dolžan upoštevati, zato je bil tožnik upravičen do izplačila božičnice.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
