(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti in postopek odpusta obveznosti ustavilo. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti oprlo na ugotovitev, da je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. členu KZ-1, ki še ni izbrisano.
Stečajni dolžnik je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje nedopustno širilo seznam kaznivih dejanj, ki preprečujejo odpust obveznosti. Skladno s 1. točko 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, zato ne more biti prepuščeno sodišču, da presoja, katera kazniva dejanja, opredeljena v KZ, bi še lahko pomenila oviro za odpust obveznosti.
Res je, da določilo 399. člena ZFPPIPP med kazniva dejanja, ki preprečujejo odpust obveznosti, našteva le kazniva dejanja proti premoženju in gospodarstvu. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da se to nanaša izključno na kazniva dejanja iz 23. poglavja (kazniva dejanja zoper premoženje) in 24. poglavja (kazniva dejanja zoper gospodarstvo) KZ-1. Drži, da se z njimi v največji meri pokrivajo in je zato prosto polje sodnikove presoje močno omejeno, ni pa v celoti izključeno. Logična in teleološka razlaga 1. točke 399. člena ZFPPIPP v celoti pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da ni pomembna le uvrstitev kaznivega dejanja v ustrezno poglavje kaznivih dejanj KZ-1, temveč, da je relevantno predvsem, ali ima kaznivo dejanje, za katerega je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen, pomembne elemente kaznivega dejanja proti premoženju ali gospodarstvu.
Ti protipremoženjski oziroma protigospodarski elementi drugih kaznivih dejanj morajo biti ključni predvsem za oceno dolžnikove primernosti za odpust obveznosti v smislu 399. člena ZFPPIPP. Odpust obveznosti namreč ni povsem nevtralen pravni institut, ki bi bil odvisen zgolj od izpolnjevanja objektivnih kriterijev, kot se zavzema pritožba. Pri odpustu obveznosti gre za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, ki pa je odvisna tudi od subjektivnih kriterijev, od dolžnikovih osebnostnih vidikov, od njegove moralno-etične primernosti zanjo, ki jo zgolj okvirno opredeljuje citirana zakonska določba. Le-ta pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. členu KZ-1 bistveno okrnjena, zato odločitev sodišča prve stopnje nikakor ni arbitrarna.
Delodajalec je namreč s kršitvijo temeljnih pravic delavcev z neizplačilom plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo delavcev. Četudi sam ni prejel plačila, je dolžnik okoriščen za terjatve do svojih dolžnikov, ki so postale del njegovega premoženja in jih je pridobil z neplačanim delom svojih delavcev. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.
Pripravil: Odvetnik Igor Cek, Odvetniška pisarna Cek d.o.o., Koper
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
