(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani predhodni odredbi zavrne.
Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložila že dne 27.01.2011, izvršilno sodišče pa je sklep o izvršbi razveljavilo dne 25.05.2011. Novela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-I) je stopila v veljavo šele dne 16.04.2011, torej po tem, ko je tožena stranka vložila ugovor zoper sklep o izvršbi. Tožena stranka je v ugovoru sicer zanikala obstoj obligacijskega razmerja s tožečo stranko, vendar je v času veljave ZIZ-H ni mogla prizadeti negativna posledica, ki jo predvideva ZIZ-I. Posledice, ki jih na novo določa novela, za dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem dolžnik ugovarja obstoj poslovnega razmerja, se ne morejo raztezati na dolžnikov ugovor, vložen še pred uveljavitve novele, sicer bi drugačna razlaga privedla do nedopustnega retroaktivnega učinka te novele. Predvidljivost zakonskih posledic konkretnih ravnanj je bistvo pravne varnosti. Uporaba razširjene domneve nevarnosti onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ tudi za ugovore dolžnikov, vložene pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, bi pomenila nedopusten poseg v pravni položaj dolžnika pred uveljavitvijo ZIZ-I. Takšno odločitev je sprejelo Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Cpg 1004/2011 ter VSL, I Cpg 878/2011.
V obravnavanem primeru je v izvršilnem postopku z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je pavšalno zanikala obstoj poslovnega razmerja z upnikom, toženka dosegla razveljavitev sklepa o izvršbi in se je do tedaj izvršilna zadeva prevesila v pravdo. Toženka je torej z vložitvijo ugovora dosegla zase najboljši možen rezultat in s tem svoja upravičenja izčrpala. Torej ni mogoče zaključiti, da je bilo z upoštevanjem tega istega ugovora kot podlage za izdajo predhodne odredbe, poseženo v pridobljene pravice toženke. Ravno tako pa ni mogoče zaključiti, da so toženki na podlagi ugovora nastale kakršnekoli pričakovane pravice, saj podlaga za izdajo predhodne odredbe ni le pavšalni ugovor, ampak je morala tožnica predložiti tudi listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Določba ZIZ, ki omogoča, da je podlaga izdani predhodni odredbi tudi takšen ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je bil vložen pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS. To pa toliko bolj, ker je novela ZIZ-I s spornim določilom le prevalila dokazno breme z upnika na dolžnika, saj mora po spremenjeni ureditvi dolžnik ovreči domnevo nevarnosti, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe, uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Namen zakonodajalca ob sprejemu novele ZIZ-I je bil preprečiti vlaganja pavšalnih ugovorov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerimi se je zasledovalo zavlačevanje postopkov in je torej javna korist terjala, da se prepreči zloraba ugovora kot pravnega sredstva dolžnika. Zakonodajalec je torej hotel, da se spremembe glede postopka zavarovanja s predhodno odredbo nanašajo tudi na postopke, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo novele, s tem pa nujno tudi na primere, ko je bil ugovor vložen že pred uveljavitvijo novele. Z novelo ZIZ-I se zgolj dopolnjujejo postopkovne možnosti za izdajo predhodne odredbe, saj je v postopku izvršbe namreč posledica dolžnikovega pavšalnega ugovora še vedno ista, sklep o izvršbi se razveljavi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.
Pripravil: Odvetnik Igor Cek, Odvetniška pisarna Cek d.o.o., Koper
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
