Ob volitvah so si nepridipravi priskrbeli le eno samo prazno glasovnico, na kateri so vnaprej obkrožili ime svojega kandidata, nato pa so taisto glasovnico vročili tarčnemu volivcu ter ga poslali na volišče. Pred tem so mu – pod obljubo plačila ali/in pod pretnjo kaznovanja ter ustrahovanja (še zlasti, če so imeli seznam njegovih grehov, ali pa kar njegov dosje) – zabičali, da mora isto obkroženo glasovnico na volišču neopazno vreči v glasovalno skrinjico. Svojo (tudi prazno) glasovnico, ki jo je volivec dobil od volilnega odbora znotraj volišča, pa je moral prinesti nezakonitim naročnikom, ki so z njo nadaljevali na naslednjih tarčnih volivcih z isto metodo. In postopek je tekel dalje po enakem scenariju, do zaključka volitev. – In temu ustreznih rezultatov.
Tržiški primer, leto 2011
Zgodba v uvodu je v nasprotju z naslovom pričujočega članka, saj je resnična in ne zgolj teoretična predpostavka, zato teza (trditev) ene prazne glasovnice ne potrebuje nasprotne argumentacije ali svoje potrditve. Opisano se je namreč dogajalo v eni od sosednjih držav članic Evropske unije (vir navajanja hranim avtorica), ki je potem, ko je prišlo do razkritja, uvedla temeljite varnostne ukrepe zoper morebitno ponovitev naravnost neverjetnih nezakonitosti, ki pa, treba je priznati, presegajo meje domišljije običajnega. Zanimivo, predvsem pa poučno bi bilo zato tudi branje omenjenih varnostnih ukrepov in drugih spremljajočih sprememb in dopolnitev, zlasti zakonodaje te članice EU. A o tem morda prihodnjič.
Ob branju tega članka se bo kateri ali celo vsaki slovenski bralki, bralcu nehote utrnila misel – ob tem pa bosta morebiti še zamahnila z roko – , češ, pri nas se kaj takšnega pa res ne more zgoditi. Mar res? Pa poglejmo oziroma si preberimo.
Mediji so nedolgo tega poročali, da je s sedeža volilne komisije volilnega okraja Tržič izginilo sto (100) od 1.930 nerazdeljenih glasovnic za državnozborske volitve 04. 11. 2011. Po ugotovitvah predsednice volilne komisije naj bi se to zgodilo v času med 14. uro v petek in sedmo uro zjutraj na volilno nedeljo. To pomeni, da so volilni odbori na voliščih že razpolagali z ustreznim številom glasovnic, kar je bilo 'viška', pa je ostalo na sedežu okrajne volilne komisije nerazdeljenih, od slednjih pa je bilo sto glasovnic odtujenih, na svoji nadaljnji nezakoniti poti pa so bile morebiti uporabljene celo po enakem 'modelu', kakor je opisan v uvodni, okvirjeni zgodbi. In če bi ta predpostavka vzdržala – vsaj morala bi, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi pridušanja o pravni državi, saj predstavljata njeni temeljni pravni načeli predvidljivost in vnaprejšnjo določljivost –, je čisto mogoče, da bi bile mogle biti nezakonito odtujene glasovnice uporabljene ne samo stokrat (za nezakonito glasovanje), marveč celo kot večkratnik tega števila (100n ), torej pri več stotih nezakonitih glasovanjih. Nemogoče? – Za denar dobite vse, zanj naredijo, storijo, opustijo vse…
V prej nakazanem primeru in ob doslednem upoštevanju njegove teze, tako ni mogoče ugotoviti s še tako preciznim in domiselnim preračunavanjem in izračunanjem ter s katerokoli vrsto argumentacije, v čigavo korist bodisi kandidata bodisi politične stranke ali morebiti celo zaradi same hudobije oziroma maščevalnosti je bilo domnevno storjeno kaznivo dejanje ali celo več njih. Očitno je le eno: ob takšnih in podobnih primerih je že ena sama prazna glasovnica, pa naj bo iz depoja nerazdeljenih, neuporabljenih ali kako drugače 'praznih' glasovnic, dovolj, da more vplivati na končni rezultat glasovanj – in, ne pozabimo, vplivati more tudi na končni rezultat referendumov.
Na dlani je torej, da v takšnih primerih, torej že ob odtujenosti ene same prazne (»neuporabljene«) glasovnice ni ne druge ne drugačne rešitve, kakor razveljaviti izvedene volitve, tudi referendume, in jih ponoviti – ob hkratni poostritvi nadzora nad volilnimi in referendumskimi postopki od prve do zadnje faze.
Poostriti nadzor nad volilnimi in referendumskimi postopki pa je mogoče le v okviru danih možnosti, saj da bi bila področna zakonodaja, tako volilna kakor tudi referendumska, ustrezno spremenjena in dopolnjena v doglednem času ali celo podprta z ustreznim podzakonskim, tehničnim aktom vlade, je iluzorno pričakovati. – Že zato ne, ker nobena od preko sedemdesetih (preko 70) političnih strank, registriranih v republiki Sloveniji, tega niti nima niti ni imela v svojih političnih ciljih, še manj pa v svojih predvolilnih programih, s katerimi je z 'demokratičnim oblikovanjem politične volje' nagovarjala, prepričevala državljanke in državljane pred vsakokratnimi volitvami, tudi zadnjimi …
Najverjetneje tudi ni potrebno pojasnjevati, zakaj je izraz 'prazna' glasovnica, uporabljen v naslovu članka, ustreznejši od 'neuporabljena / nerazdeljena', saj volivke in volivci, šele ko pridemo na volišče, prejmemo (še) neuporabljeno glasovnico; ko jo izpolnimo in vržemo v volilno skrinjico, se pa šteje za uporabljeno – ne glede na njeno ne- ali izpolnjenost, ne- ali veljavnost a vendarle zakonito pridobljeno in uporabljeno. Med tem ko nezakonito pridobljena glasovnica, o kateri je govor, ostaja do nezakonitega prevzetja oziroma odtujitve prazna in ves čas nezakonito uporabljana in tako tudi uporabljena – ne glede na to, kje in na kakšen način bi bila pridobljena; če hočete, morebiti tudi pri tiskarju. Zato jo lahko definiramo tudi kot 'prazno-verižno' glasovnico, saj ni uporabljena v smislu in z namenom, kot je to določeno z zakonom, marveč se jo le nezakonito za- in izmenjuje z vsakokratno nadomestno-prazno, ki ni nikoli zakonito uporabljena, četudi je v takšnem primeru ves čas v rabi – saj ves čas (nezakonito) verižno kroži. Zato se takšne glasovnice, kot je že v začetku tega odstavka napisano, tudi ne more definirati kot (ne)uporabljene/nerazdeljene , saj je bila odtujena in ni končala v glasovalni skrinjici, kot bi sicer morala ali bi vsaj ostala kot neuporabljena v zapečatenem volilnem gradivu volilnih odborov, če bi volilni postopki potekali pregledno in sledljivo.
Ob zgodbi iz okvirja, ob zgodbi iz Tržiča in ob še marsikateri drugi, tretji… zgodbi, o katerih mediji vse premalo pišejo, sploh ne pišejo, niso pisali, ali pa molčijo, so molčali, moremo državljanke in državljani utemeljeno trditi, da veljavna področna zakonodaja ni samo pomanjkljiva, marveč skrajno neustrezna. Še več, za nas, ki imamo pravico do pošteno in pravično uzakonjene naše(!) aktivne volilne pravice, je takšna zakonodaja našega zaupanja nevredna. – Kot, da je ni.
K tistemu, kar terja temeljit, prepričljiv odgovor – ob predhodnem pogoju, da so podatki, zapisani v medijih, ki so poročali o tržiškem dogodku, zanesljivi in točni – pa se postavlja še posebno vprašanje:
– na kakšni pravni podlagi je bilo v pričujočem primeru tiskanih na zalogo najmanj 1.930 glasovnic, saj jih je prav toliko ostalo nerazdeljenih, kar predstavlja kar 15,51 % glasovnic več od celotnega števila volivk in volivcev v volilnem okraju Tržič?
Po podatkih Državne volilne komisije je namreč v volilne imenike volilnega okraja Tržič vpisanih 12.442 volivcev, glasovalo pa jih je 8.442 (podatek je pridobljen z internetne strani komisije z dne 4.12.2011). Po izjavi nekdanjega tajnika tedanje Republiške volilne komisije je dovoljeno potrebno število natisnjenih glasovnic za posamezno volišče preseči le za sedem (7) do največ deset (10) glasovnic od števila volivk in volivcev, vpisanih v volilnem imeniku za posamezno volišče. Takratna obrazložitev sodelavca Državne volilne komisije je bila, da je tiskanje glasovnic na zalogo dovoljen in hkrati številčno omejen kot prej opisano za primer, če bi se katera od glasovnic raztrgala ali drugače poškodovala oziroma naredila neuporabna, ali pa če bi prišlo na volišče glasovati nepredvideno večje število volivk oziroma volivcev, kot jih je vpisanih v volilni imenik. Ocena natiska potrebnega skupnega števila glasovnic je očitno temeljila na predpostavki 100 % volilne udeležbe z dodanim številom rezervnih glasovnic, tiskanih 'na zalogo' glede na število vseh volišč v posameznem volilnem okraju.
V tržiškem volilnem okraju pa je le triindvajset (23) volišč – ta podatek je povzet po medijih, ki so poročali o primeru. Glede na navajanje v prejšnjem odstavku bi torej logično sklepali, da bi smelo biti v obravnavanem primeru zgolj 230 glasovnic viška, natisnjenih 'na zalogo'.
Tudi slednje vprašanje nujno terja odgovor ...Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
