V obravnavani zadevi je tožnik od lastnika kupil nepremičnino, vendar se ob nakupu ni vknjižil v zemljiško knjigo. Po prodajalčevi smrti so dediči na zapuščinski obravnavi kupno pogodbo priznali ter dovolili vknjižbo tožnika na predmetni parceli s podpisi na zapuščinskem zapisniku, pri čemer so bili podpisi overjeni po sodnici. Po trinajstih letih je tožnik podal predlog za vpis v zemljiško knjigo, tri leta po tem pa bil obveščen, da bi moral biti podpis prodajalca overjen po notarju in zato njegova vloga ni popolna.
Tožnik je trdil, da mu je referentka na zemljiškoknjižnem sodišču predlagala podpis izjave o umiku nepopolnega predloga, izjave o odpovedi izdaji pisnega sklepa o umiku in izjave o odpovedi pravici do ugovora, z namenom ponovne vložitve popolne vloge za vpis lastninske pravice. V času po umiku nepopolnega predloga in pred vložitvijo popolne vloge, se je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisal eden od sinov pokojnega prodajalca, ki je sicer imel enako ime in priimek, različno pa letnico rojstva in prebivališče.
Novi lastnik je nato nepremičnino prodal naprej gospodarski družbi, zaradi česar je tožnik zoper njega sprožil kazenski postopek in zahteval od države plačilo odškodnine z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Skliceval se je na ustavno pravico do povračila škode iz 26. člena URS, vendar ni uspel niti pred sodiščem prve stopnje, niti pred pritožbenim sodiščem, zato je vložil revizijo.
V reviziji je ugovarjal materialnopravni presoji sodišč, da je referentka lahko zaključila, da je sin pokojnika lahko sklenil kupoprodajno pogodbo. Sporni predlog bi moral biti zavrnjen, kar bi tožniku omogočilo, da uveljavi svoja lastninskopravna upravičenja. Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek oziroma da tako spremeni sodbi nižjih sodišč, da tožnikovemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v povračilo vse pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
V sklepu II Ips 552/2008 je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revizija utemeljena, razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Ravnanje zemljiškoknjižne referentke ni bilo dopustno in ne izključuje toženkine odškodninske odgovornosti. Ustavno pravico do povračila škode na zakonski ravni podrobneje ureja Obligacijski zakonik (OZ) v splošnih pravilih odškodninskega prava. Tako za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (147. člen OZ).
V obrazložitvi odločitve vrhovnega sodišča je bilo poudarjeno, da morajo uslužbenci na zemljiškoknjižnih sodiščih ravnati posebej pazljivo pri identifikaciji imetnikov pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, saj lahko že najmanjše napake povzročijo hude posledice. V konkretni zadevi je zemljiškoknjižna referentka kljub neujemanju podatkov pri lastniku sporne parcele v zemljiški knjigi na podlagi takratnih 114. in 116. člena Zakona o zemljiški knjigi (primerjava besedila 114. in 116. člena ZZK-1 pred in po spremembah) poočila datum rojstva in naslov prebivališča sina pokojnika, pojasnila o neujemanju med podatki pa ni zahtevala. Tožnik je zaradi nagovarjanja zemljiškoknjižne referentke tudi umaknil predlog za vpis pogodbeno pridobljene lastninske pravice, s čimer je izgubil pridobljeni vrstni red. Tožniku bi morala referentka s sklepom naložiti dopolnitev predloga v določenem roku, skladno s takrat veljavnim besedilom drugega odstavka 146. člena ZZK-1, ter pri tem upoštevati tudi določila ZZK-1 o predznambi.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.