Tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo preko študentskega servisa, bi moral obstoj delovnega razmerja pred sodiščem uveljavljati v roku tridesetih dni od prenehanja dela. (VDSS sklep Pdp 203/2012)
Višje delovno in socialno sodišče je ugodilo pritožbi delodajalca (tožene stranke) zoper prvostopenjsko sodbo, s katero je to sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama ter toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati in plačati prispevke za obvezno socialno zavarovanje ter mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico. Tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še vedno traja, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.
Tožena stranka se je zoper takšno odločbo pritožilo ter predlagala, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med pravdnima strankama naj ne bi obstajali elementi delovnega razmerja, prav tako naj tožnik ne bi opravljal del, ki jih je navedel, sodišče pa naj tudi ne bi pravilno upoštevalo izpovedb zaslišanih prič. Tožena stranka je nadalje navedla, da tožnik ni nikoli uveljavljal, da so mu bile kršene pravice, prav tako pa bi bilo treba njegovo tožbo kot kot prepozno zavreči, saj je za toženo stranko delo nazadnje opravljal februarja 2011, zato je z vložitvijo tožbe sredi maja 2011 zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe.
Višje delovno in socialno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek obravnavalo po vsebini, čeprav bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Spregledalo je namreč, da v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Tožnik je namreč uveljavljal obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z delom preko študentskega servisa, obstajali elementi delovnega razmerja. Zato naj bi se na podlagi določbe 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) domnevalo, da je v tem obdobju obstajalo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko, ki naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Spori o obstoju delovnega razmerja pa spadajo med spore, v zvezi s katerimi se za uveljavljanje in varstvo pravic uporablja določba 204. člena ZDR. Tožnik bi tako moral bodisi med trajanjem (delovnega) razmerja oziroma najkasneje 30 dni od prenehanja dela zahtevati od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi.
Ker je tožnik delal za toženo stranko na podlagi napotnice od vključno marca 2006 in vsaj do vključno marca 2011 (po navedbah tožnika do 18.4.2011), bi moral sodno varstvo uveljavljati v roku, ki ga določa tretji odstavek 204. člena ZDR. Višje sodišče je ugotovilo, da tudi če bi upoštevali datum 18. 4. 2011 kot dan, ko so bile tožniku kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma mu je to prenehalo, je bila tožba, vložena dne 19. 5. 2011, vložena prepozno, saj se je rok iztekel dne 18. 5. 2011. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Višje sodišče je tako pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo ter tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
